Ograja, ki je sploh ni

Vse skupaj se je začelo pred skoraj štiridesetimi leti, ko je mama Beba leta 1972 ob hiši zasnovala skalnjak, ki pa je zaradi svoje polož­nosti dobil zanimivo ime – prislonjena greda, in je še vedno na njej simpatično urejena zmešnjava najrazličnejših odpornih trajnic in nizkih okrasnih iglavcev. Tu ob robu prevladujejo zeleno-rumeni toni plahtice in trpežnih homulic, vmes se najdejo suholetnice, svišči pa drobnocvetna vrtnica v rožnati barvi, poletje je čas rudbekij, jeseni pa svoj čar dodajo okrasne trave. Skoraj hkrati s prislonjeno gredo so na parceli posadili borovce in večje število brez, vendar jih je bilo pred kratkim treba podreti, saj so s svojimi koreninami delali precejšnjo škodo. Iz tistega časa pa je ostal cvetoči srobot, ki se je povz­pel na smreko pred hišo in jo vsako pomlad spremeni v osupljiv rožnat stožec. Mama Beba je poskrbela tudi za prve šope kresnic za hišo, ni pa tega dela želela preveč spreminjati. Tukaj so rasle smreke, ki jih je dovozna pot »dodelila« približno 2000 kvad­ratnih metrov veliki parceli, in tako začrtala meje gozdu in srnam, ki pa se na to ne ozirajo kaj preveč in si še vedno prihajajo ogledovat vrt in pri občudovanju posmukajo kakšen »priboljšek«. Pa zaradi tega ni nobene hude krvi, saj se vsi strinjajo, da srne niso prišleki in da imajo zato nekaj posebnih pravic.

Novi začetki v novem tisočletju

Proti koncu sedemdesetih je sin Dušan k hiši pripeljal Bredo, ki pa o vrtu takrat ni vedela kaj prida. Rada se je sprehajala pod smrekami in okoli prislonjene grede ali pa je na terasi uživala v čudovitem razgledu. Vendar se v oblikovanje vrta ni vpletala in pravi, da je bila do začetka novega tisočletja bolj njegova vzdrževalka kot pa snovalka. In tudi Dušana so na začetku zanimale čisto druge reči. Oba pa se strinjata, da jima je bila lepa okolica ved­no všeč, zato ni nič nenavadnega, da ju je vrt kar nenadoma potegnil, k sreči pa vsakega za drug rokav. Hčerki sta odraščali in tako sta imela več časa za izlete. Sprva sta hodila po tujih vrtovih, zdaj pa najraje po domačih, slovenskih. Z vsakega izleta sta prinesla kako zamisel, ki se jo je dalo uresničiti doma. Brez kupa literature in revij tudi ne bi šlo, pritrdi Breda, ki pa v nasprotju z večino vrtoljubcev z izletov ni nosila domov celih kupov rastlin, ampak vedno samo eno, za spomin. Vse, kar je potrebovala za vrt, pa je prišlo iz domačih vrtnarij.

Majhne gozdne jase

Breda je izbirala rastline, ki so ustrezale rastišču, in jih po vrtu sadila s takim občutkom za barve, višine in teksture, da delujejo kot naravni del okolja. Pravzaprav klasičnih gred tukaj sploh ni, saj pod smrekami, med cesto in hišo, tvorijo podrast kresnice, ciklame, praproti, petelinčki, svišči, pljučniki, zvončice, jegliči, praproti in druge drobne senčne kraljične. Na pravih majhnih gozdnih jasah kar pričakujete, da bo od nekod priletel Peter Pan in se skupaj z Wendy usedel na zeleno trato, v zraku pa bodo trepetali zvoki flavte. Toda masivna lesena klop bo samevala, saj je namenjena odraslim, in ne čarobnim bitjem. Tukaj je res začarani gozd, kjer se med sleči in hortenzijami vijejo smaragdno zelene travne poti, nad njimi pa se v visokih smrekovih krošnjah skrivajo veverice in ptiči.

Če sledite sladkemu vonju kovačnika, vas bo pripeljal do jase s prisrčno leseno hiško. Vendar tu palčki ne čakajo Sneguljčice, ampak lahko v njej najdejo orodje in druge delovne pripomočke. Kompostni kup ob robu lesene ograje pa je tako spretno obraščen, da je pravzaprav postal dekorativni element.

Vse je stvar navdiha

Uta je v celoti delo Dušanovih rok, ki se smeji med razlago, da je vse stvar navdiha, ki jo je potem treba dopolnjevati, spreminjati in spet dopolnjevati. Tako mu je v uti vse najprej zarjavelo, potem je sledila izolacija, pa kurjava, nato še voda in zdaj imajo polhi popolno prebivališče. Tudi trata je v celoti njegova domena in njihova je bolj podobna igrišču za golf kot pa trati. Morebiti pa mu je golf, ki je Dušanov konjiček, dal zgled zanjo. Čeprav ne v začetku, saj je prvič z »gnojilom« uničil vso travo, ostale so samo marjetice in regrat ... Zdaj uživa na vrtu in se čudi, ker je narava z vsakim letom lepša, barvitejša. »Ali pa tega v mlajših letih nisem opazil,« se muza.

Na južni strani hiše je pod balkonom velika terasa, ki jo pred soncem zastira star in zelo lep javor. Tukaj Breda in Dušan poleti do poznih večernih ur uživata v fantastičnem razgledu in ob sinicah, ki so tako domače, da postanejo skoraj nasilne, če ne dobijo neoluš­čenih kikirikijev. In to v posebni posodici. Vendar bi nekaj manjkalo, če ne bi bilo ob terasi slišati žuborenja manjšega vod­nega motiva, ki ga sestavljata stara vodna črpalka in leseno korito. Rob sončnega dela vrta, ki se nato prevesi v rahlo pobočje, obraščajo metuljnik, sirski oslez, posamezni iglavci in druge grmovnice ter tako zakrivajo pogled na zelenjavni del vrta in nekaj sadnih dreves.

Popoln dan

Če je topli del leta rezerviran za vrt, si Breda pozimi vzame čas za najrazličnejšo literaturo, tudi kriminalke in psihološke romane, ne samo za knjige s področja hortikulture. Te jo sicer včasih tako pritegnejo, da jih bere celo med kuhanjem. V tem času nastajajo njene čudovite zamisli in nove kombinacije, najdejo pa se tudi trenutki za gledališče. Ko zima mine, Breda vstane ob petih, se sprehodi po vrtu in uživa v rosi ter prebujanju jutra. V roki nosi vedro, vanj odlaga izpuljeni plevel in neskončno uživa. Zanjo je to popoln dan.