Park Tatoon: Enajst hektarov cvetličnih prizorov

Sredi prejšnjega stoletja je zadnji potomec družine Egerton prepustil posestvo v upravljanje National Trustu, združenju, ki s predanim delom skrbi, da tradicija in zgodovina v kulturni in naravni dediščini živita naprej. Nadgradnjo in poseben lesk pa je posestvu v grofiji Chesire v bližini Liverpoola dodalo še Kraljevo hortikulturno združenje, ki je tu leta 1999 prvič organiziralo to prav posebno prireditev. Dolgoletne izkušnje organizatorjev pomenijo, da vse poteka brez najmanjših zapletov in neprijetnosti.

Že več deset kilometrov pred prireditvenim prostorom posebne table na avtocesti opozarjajo na ustrezen izhod, in če smo še tako nevešči uporabe zemljevidov ali satelitske navigacije, se ne moremo izgubiti. Na lokalnih cestah pa nas številni prostovoljci dobesedno na vsakem zavoju usmerjajo v pravo smer in proti velikanskemu travniku, ki je postal parkirišče. Brez vsake živčnosti se ob pomoči študentov vsi lepo razvrstimo v lepo razmaknjene vrste. Tisti bolj zgodnji tako parkiramo bliže vhodu, bolj pozni pa morajo do njega kar nekaj časa pešačiti. In se potem postaviti v dolgo vrsto za nakup vstopnice. Razen če niso nakupa opravili kar po internetu. Vendar čakanje v vrsti v čudovitem okolju, pod milim nebom in v družbi enako mislečih, nikakor ni naporno. In ko vstopite na enajst hektarov veliko prizorišče cvetličnih prizorov, je vse poplačano.

Tu je poskrbljeno za vse, in to v vseh pogledih. Družine z otroki, babice in dedki, ljubitelji zabave, profesionalni vrtnarji, naključni tuji turisti, občudovalci lepih vrtov, fotografi in številni drugi. Vrstijo se najrazličnejši zabavni dogodki, vse od pevskih nastopov, plesnih skupin, uličnega gledališča do snemanja florističnih oddaj; posvetite pa se lahko tudi nakupovanju. Knjige, revije, vrtno orodje in dodatki, rastline in še in še. Vsak lahko najde tisto, kar je že dolgo iskal, mnogi pa tudi marsikaj, za kar sploh nismo vedeli, da potrebujemo, dokler nismo tega videli. Nekateri mrzlično hitimo od enega razstav­ljavca do drugega, občudujemo zanimive rešitve in se velikokrat vprašamo: le kako se tega nisem spomnil sam. Mnogi pa se samo uživaško sprehajajo in si polnijo dušo. Zaradi obilice prostora se nihče ne počuti utesnjenega in vsak se zadrži poljubno dolgo tam, kjer mu je všeč. Mnogi posedajo kar po tleh in si privoščijo manjši piknik v lastni režiji. Ali pa si privoščijo prigrizek in pijačo na lično urejenih stojnicah oziroma prodajalnicah. Angleži seveda ne bi bili Angleži, če ne bi vodili evidence o popiti pijači. V povpreč­ju obiskovalci na prireditvi popijejo 14.397 skodelic čaja in 36.483 skodelic kave. Med pitjem lahko razmislijo, čemu bodo dali prednost pri ogledu prireditve, ki jo postavljajo tri tedne, potem pa potrebujejo dober teden, da vse pospravijo.

Dogajanje na prireditvi je imelo nekako tri rdeče niti; okrasne rastline, ideje in navdih ter uporabne rastline. Znotraj teh treh glavnih tem so bili predstavljeni različni večji in manjši vrtovi, novosti in razstave. Seveda se vse ocenjuje. Podelijo številna priznanja in nagrade za najrazličnejše kategorije. Priznanja podeljujejo strokovne organizacije, nekatera pa »glas ljudstva«. Morda naj omenim še to, da se imajo priložnost predstaviti tudi mladi oblikovalci in šole in njihovi skoraj nič ne zaostajajo za profesionalnimi.

Sama sem si najprej ogledala razstave in prodajne pulte specializiranih vrtnarij. In cedila sline ob pogledu na posebne fuksije, dalije, okrasne luke, iskrivke, roskeje, kaktuse, pelargonije, močvirske rastline, alpske posebnice, dišavnice, hortenzije ... S težkim srcem sem se po dobri uri odpravila na ogled vrtov. Vse muke zaradi nekupovanja (na srečo moje denarnice) so minile ob pogledu na predstavljene vrtove. Tu pa mi je res zaigralo srce. Vrtovi so bili zelo različni. Nekateri moderni, ki so vam postali všeč takoj, ko ste prebrali njihovo zgodbo, drugi nostalgični, kot bi bili še iz tistih prejšnjih časov, tretji prijazni do živali, četrti namenjeni samopreskrbi. Skratka, vsakdo je našel vrt po svoji meri.

Zanimivo pa je, da se jih je večina kopala v toplih barvah in se igrala z velikim številom različnih cvetic. Barvno umirjenih zasnov je bilo malo. V velikem številu so bili predstav­ljeni tudi steklenjaki, kjer sem se spet čisto raznežila. Res je bila njihova notranjost večinoma namenjena cveticam, manj sadju, a njihova oprema je bila tako domače prijetna in prikupna, da bi najraje kar sedla in vzela v roke pletenje. Pa notranja ureditev ni zahtevala velikih finančnih sredstev, morda je bilo zadosti že pospravljanje podstrešja. Vsak detajl je bil domišljen in vsak kos, ki je bil tam uporabljen, z lahkoto najdemo doma sami.

Prepričala in navdušila me je tudi predstavitev sadja in zelenjave. Nisem si predstavljala, da so lahko kosmulje tako zelo različne po velikosti in barvi. Pa tudi ribez ni nič zaostajal po številu barv in sort. Za čebulo sem najprej celo pomislila, da je umetna.

Za pregled celotnega prostora (pa vseh kotičkov nisem niti odkrila) sem porabila ves dan. In pripomogla, da se je povprečje popitih skodelic kave precej povišalo. Da sem utrujena, nisem niti opazila. Tudi ne, da se je vreme spreminjalo vsakih pet minut. In kakšen je sklep? Vredno ogleda in ponovitve.