Počitniška mansarda: s pogledom na hribe

»Kranjska Gora nama je od nekdaj zelo pri srcu, saj sva sem zahajala na začetku najine skupne poti, pri rosnih dvajsetih letih,« pripoveduje Breda, in tudi zato sta si želela, da bi imela tu nekoč svoje stanovanje. Mansardo, ki meri 53 kvadratnih metrov, sta kupila pred enajstimi leti, nato pa začela prenovo, ki je trajala dobra tri leta. Ker se tudi poklicno ukvarjata z gradbeništvom, sta se načrtovanja in izrisa lotila sama. A kakor pravi Breda, ji tudi urejanje prostorov ni tuje in z nasveti mnogokrat pomaga prijateljem in znancem. Že od začetka je bilo zato jasno, da bo ureditev podstrešnega stanovanja njen projekt. In kaj je bilo najzahtevnejše?

»Najzahtevnejše je bilo pravzaprav razporediti in vse skupaj umestiti tako, da bodo prostori funkcionalni kljub majhni kvadraturi, stebrom in poševninam,« odgovarjata lastnika. Zdaj imajo na 50 kvadratnih metrih mansarde dve spalnici, kuhinjo z jedilnico in dnevno sobo ter kopalnico. »Žena je umetnica za majhna stanovanja,« prikima gostitelj. Največja ovira pri ureditvi je bila sama konstrukcija hiše, to so trije nosilni stebri, ki so sredi prostorov in se jih ne da prestaviti ali odstraniti. Preprosto sta jih morala vključiti v notranjo opremo. Tisti v dnevni sobi je zdaj del knjižnega regala, od preostalih dveh, ki sta v spalnicah, pa je eden skrit v garderobni omari, medtem ko bodo drugega izkoristili za namestitev televizorja. Ti trije stebri so pravzaprav postavili pogoje za izvedbo mansarde, še dodata gostitelja.

Na novo so naredili strešno izolacijo, prav tako prej ni bilo balkona in so ga naknadno vpeli v hišo, kar je bil kar zahteven projekt. Za ogrevanje so izbrali talno gretje, in sicer po vseh prostorih, za ustvarjanje ambienta in dodatno toploto pa skrbi kaminska peč, za katero so morali speljati dodaten dimnik.

Največ dela je bilo z obijanjem stropov in poševnin z lesom. Tudi tega sta se lotila sama, od priprave smrekovega lesa do brušenja in lakiranja. »Vse, kar smo naredili in postavili v stanovanje, je narejeno s srcem, saj je vse naše delo,« zadovoljno povesta lastnika.

Izbrala sta topel rustikalni slog, s pridihom starinskega in s cvetličnimi tapetami, ki si jih je lastnica želela od samega začetka in dajejo mansardi poseben čar. Položili so jih po stenah kuhinje in dnevne sobe, medtem ko sta za spalnici izbrala enobarvne. Preostalo opremo, ki jo je večinoma izdelal mizar po meri, so prilagodili tapetam in barvam na njih.

Nekaj kotičkov je lastnici še posebno pri srcu. Recimo nenavadno okno v spalnici v obliki trikotnika, za katero so se vsi čudili, zakaj ga potrebuje, a je skozenj čudovit razgled na smučišče. In ni prijetnejšega za jutranje prebujanje kot pogled na zasneženo smučišče, pravi. Prav tako ji je zelo pri srcu klop ob jedilni mizi, ki si jo je tudi od nekdaj želela, spominja jo na otroštvo in življenje v rojstni hiši, pripoveduje Breda. In ležišče tik pod slemenom ponuja drugačno rešitev, kakor smo jih vajeni v stanovanjih, a dodatno ležišče za enega, dva ali celo tri včasih pride prav.

Gostitelja pripovedujeta, da sta vedela, kaj ju čaka, zato ni bilo večjih presenečenj, ki se pri gradnji drugače rada dogajajo. Res pa je, da nista še nikoli urejala mansarde in tudi ne v njej živela. »Drugače živimo v hiši na vasi. V veselje mi je preživljanje časa v mansardi, uživam v vonju po lesu in v lepih razgledih, a kadar smo tukaj, si bolj želim ven na sprehod, ker me podstreha malo omejuje in utesnjuje. Po kakšnem tednu bivanja tukaj si znova zaželim hiše in belih sten,« odgovarja gospa Breda na vprašanje, ali obstaja kakšna razlika med življenjem v mansardnem stanovanju in v hiši. Zaradi vsakodnevnih obveznosti preživijo tu premalo časa, a se bo morda vse spremenilo, ko se bosta z možem upokojila. Takrat, pravi, bi se lahko kar preselila sem.