Prenova za zrela leta

Stanovanje, ki je bilo zgrajeno za bivanje v 30. letih prejšnjega stoletja, meri 85 kvad­ratnih metrov, tloris pa je prvotno obsegal veliko in temno predsobo ter ločeni kuhinjo in dnevno sobo. »Z rušitvijo predelnih sten med kuhinjo in predsobo ter s krajšo steno med dnevno sobo in predsobo smo prostore navidezno povezali. Fizično smo jih pustili ločene, kakor sta želela naročnika, saj imata kuhinja in dnevna soba tudi idealno orientacijo: prva na sever, druga na jug,« pojasnjuje arhitektka Meta Kutin. Prav tako so zazidali vhod v shrambo iz kuhinje, zdaj je vhod vanjo iz predsobe, skrit pa je v leseni hrastovi oblogi. Tako so lahko v kuhinji podaljšali kuhinjski niz do stene, kjer so bila prej vrata.

»Meščanski predsobi, velikemu in pravilno zasnovanemu prostoru, ki pomeni prvi stik s stanovanjem, smo dali enotno in izčiščeno podobo. Stene smo oblekli v hrastovo oblogo, za katero smo skrili garderobne omare, vrata v spalnico, kopalnico in shrambo, pa tudi radiator in domofon. Tako smo poudarili vstop v najpomembnejša prostora – dnevno sobo in kuhinjo z jedilnico,« pravi arhitektka in dodaja, da je klop med predsobo in kuhinjo vezni element prostorov ter po novem priljubljeno mesto za branje časopisa. »Hrastova oprema stanovanja in stenske obloge segajo le do višine vratnih podbojev, kar pripomore k občutku zračnosti in prostornosti. To je tudi spomin na 30. leta prejšnjega stolet­ja, ko je bila stavba zgrajena,« še pojasnjuje sogovornica. V drugih prostorih je oprema bela, da delujejo čim bolj svetli in odprti.

V stanovanju je v ospredju hrastov les. »Domačnost hrasta smo izbrali kot osnovni motiv stanovanja, in sicer zaradi obstoječega parketa, položenega v ribjo kost,« odgovarja arhitektka na vprašanje, kaj je narekovalo izbor barv in materialov. Prav hrastovi stenski oblogi v predsobi so namenili največ pozornosti in denarja. »Odločili smo se, da bomo uporabili naravni material, ne imitacije, ki bi bila cenejša. Na splošno verjamem v uporabo materialov, ki odkrito kažejo svoj značaj in ne poskušajo zgolj posnemati nečesa, kar niso. Les naj bo pravi les, keramika naj bo keramika. Sem proti uporabi keramike v videzu npr. lesa. Zato sta tudi pulta v kuhinji in kopalnici iz oljenega masivnega hrasta. Pogosto na fotografijah v revijah gledamo lesene pulte v kuhinjah in kopalnicah, ki so v resnici iz umetnih materialov in le posnemajo les. Marsikateri naročnik se boji uporabiti naravni les, ampak s pravilno obdelavo in vzdrževanjem je to hvaležen material. In topel. Povratne informacije strank so samo pozitivne,« poudari Kutinova.

Poseben izziv je bilo po njenih besedah reševanje detajlov, saj v stanovanju zaradi pahljačaste zasnove stavbe nista niti dve steni med seboj pravokotni. To je zahtevalo poseben razmislek, saj kot pravi sogovornica, je najteže zasnovati detajl, ki se ga nato ne opazi.

Pri zasnovi je upoštevala želje lastnikov in ena od njih je bila čim več prostora za lončnice in knjige. Prav zaradi bujnih rastlin segajo omare le do višine vrat. Pri načrtovanju prenove pa je bilo treba tudi razmisliti, kje bodo dobili svoje mesto predmeti, ki so za lastnika nepogrešljivi, saj ju vežejo na prejšnja domovanja in spomine s potovanj: starinska zidna ura, ki jo zagledamo ob vstopu v stanovanje, rimska amfora, ki poživlja predsobo, okrogla lesena rozeta z zatrepa rojstne hiše, ki je postala nočna omarica, šivalni stroj, ki se je spremenil v mizico v spalnici, lesene podobe ljudske umetnosti, ki jih vidimo v najlepše osvetljenem delu dnevne sobe.

Poleg tega si je lastnica želela kultno svetilo Tolomeo. Odločili so se, da ga bodo v različnih izvedbah umestili v vse prostore. Tako je zdaj nočna lučka, kopalniška luč nad ogledalom in lestenec v dnevni sobi ter nad kuhinjsko mizo.

»Naloga arhitekta je, da želje, občutja, celo slutnje naročnikov prevede v racionalen jezik arhitekture. Pri tem mora upoštevati tudi spomine naročnikov na nekdanja domovanja in jih vplesti v novo zgodbo. Stari kosi pohištva, vsi imamo kakšnega, ki se mu nikakor nismo pripravljeni odreči, so vez z našo preteklostjo. Z njimi v stanovanje vnašamo sebe. Arhitekt zato dobrega interierja doma ne more zasnovati brez naročnika, se pravi le z belim papirjem in svinčnikom,« poudarja sogovornica in dodaja, da ko je interier končan in se arhitekt umakne, se zgodba stanovanja šele začenja.