Umirjenost sredi mestnega vrveža

Mlada družina, ki izhaja iz milanskega industrijskega okolja, ga je poiskala, potem ko je v Vidmu v Italiji večkrat prenočila v hotelu Clocchiatti-Next, ki ga je načrtoval prav on. Članek o hotelu, objavljen v mednarodni reviji, je med drugim navajal, da hotel vzbuja pozornost tako obiskovalcev kot arhitektov, njim pa je bilo všeč zlasti to, da je njegov snovalec drugačen.

Čeprav imajo v svojem krogu prijateljev tudi največje arhitekte italijanskega modernizma, so hoteli spoznati prav Aleša Prinčiča. Zakaj? Ob prvem srečanju so mu povedali, da jih je pritegnil njegov občutek za barve in prostor ter to, da zna prostoru dati toplino, kar je danes redkost. Zanje je bil prav takšen arhitekt, kakršnega so potrebovali, da bi svojo malo zapuščeno tovarno v okrožju Brianza v Seregnu, ki je zdaj del Milana, spremenili v stanovanjsko hišo. K prenovi so jih nekoliko prisilile tudi okoliščine, saj se je nekoč odročno okrožje s časom spremenilo v stanovanjsko in zapuščen objekt je odstopal od oživljene okolice.

Lastnica tovarne v resnici ni imela posebnih zahtev. Hotela je hišo, ki bo družini zagotavljala zasebnost in v kateri se bodo vsi družinski člani lahko sprostili, želela pa si je tudi velik vrt. Ampak to bi bilo preprosto le, če ne bi v bivalno hišo spreminjali že obstoječe zgradbe, ki je med drugim narekovala njen obod. 

Prva različica prenove je bila predraga, zato so se odločili za drugo, ki je zahtevala 870.000 evrov investicije v hišo s skupno površino 480 kvadratnih metrov. Projekt so izvedli v dveh fazah: »V prvi smo pred­lagali strogo revitalizacijo, kar je objektu dvignilo ceno, v drugi pa smo izkoriščali lastnosti tovarne.« Ker je hiša nastala iz obstoječega objekta, je seveda zgrajena iz opeke in starega betona. 

Izzivov je bilo veliko. Kako industrijsko zgradbo spremeniti v stanovanjsko hišo? Kako najbolje izkoristiti višino nekdanje hale? Kako povezati dnevni in nočni del? Vprašanj je bilo še več, rdeča nit prenove pa je ves čas ostajala enaka: lep prostor, fantastično bivanje, introvertiranost in človeške dimenzije, kakor je pojasnil arhitekt Prinčič.

Hišo, ki stoji ob javni cesti, so nekoliko razširili. V tem delu so zdaj vhod, kuhinja, garaža in spalnice v prvem nadstropju. Iz otroške sobe je izhod na teraso, na kateri so uredili košarkarsko igrišče. »Kaj je lepšega kot dva meta na koš, ko imaš odmor med učenjem?« razmišlja arhitekt Prinčič. 

Nižji del zgradbe so deloma porušili, da so pridobili površino za vrt, ki si ga je želela naročnica, preostanek pa spremenili v bivalni del z velikim odprtim prostorom. Za dnevno sobo se dviguje široko stopnišče, podobno tistim v starih vilah. Prostor ima bazilikalno svetlobo, zaradi česar na tla in stene padajo snopi svetlobe, sicer pa v hiši najbolj izstopa ogromna knjižnica, v kateri so shranjeni vsi družinski spomini. Zakaj je tako pomembna? Aleša Prinčiča je vodila ideja o tem, da se bodo njeni stanovalci vsak dan sprehodili mimo svojih spominov. 

Zanimive so tudi bele kockaste stopnice alla marina, kar pomeni, da so zelo strme, pa vendar »skoraj normalne«. Podstreha je rezervirana za otroke in fitnes. Prostor so pridobili malodane po naključju, ko so ugotovili, da ga lahko izkoristijo, če streho dvignejo za samo 50 centimetrov. 

Pogled pritegne tudi okrogla streha, kakršno je imela tovarna. Ta da prostoru višino, zaradi česar v njem »začutiš zrak in imaš občutek velikosti, kljub temu pa je vse zelo domače in normalno. Ni bilo lahko nadzirati vseh povezav med volumni. Če bi imeli ravno streho, bi bilo vse enostavneje.«

Bivalni prostor od zunanjega sveta namesto fasadne stene loči steklena. Ni klasična iz kataloga, ampak narejena po načrtu. Zgornji del je neodvisen od spodnjega in ima minimalne profile, spodnje okno je drsno s profilom palladio, kakršnega imajo tudi vsa druga okna. Na zunanji strani so avtomatska senčila, ki prostor spremenijo v ložo, kar da dnevni sobi veliko globino.

Sicer je hiša enostavna in brez posebnosti. Ogrevanje je talno, namestili so sončne panele in poskrbeli za izjemno dobro izolacijo, za namakanje vrta pa zbirajo deževnico.

Aleš Prinčič je upravičeno lahko ponosen. »Ponosen sem na koncept hiše, na reinterpretacijo industrijskega objekta in tudi na naročnike, s katerimi smo se zelo korekt­no pogovarjali, kar pomeni, da sem imel kot arhitekt proste roke.« Zaupali so mu z razlogom.