V mestu

Hiša, v kateri je dobrih 120 kvadratnih metrov veliko stanovanje, je bila zgrajena leta 1938. Gradil jo je lastničin stari oče po načrtih arhitekta Josipa Costaperaria. Arhitekt furlansko-hrvaško-nemškega rodu je nekaj let živel prav v tem stanovanju in si v prostoru, kjer imata lastnika danes osrednji kuhinjsko-bivalni del, uredil atelje, zato se to stanovanje po tlorisu nekoliko razlikuje od drugih v hiši. Po vojni so se vanj vselili lastničini starši in tako tudi ona že od rojstva živi v njem.

Pred časom sta se naša gostitelja odločila za prenovo stanovanja, saj je bilo to nekaj časa, ko so živeli z mamo, pregrajeno v dve ločeni bivalni enoti. Želela sta si ga preurediti v prvotno stanje, kot je bilo v osnovi zamišljeno. Večino prostorov sta ohranila takšnih, kot so bili prej, posodobljeni sta kopalnici, spalnica se je za nekaj deset centimetrov zožila zaradi garderobne sobe. Niso pa na novo opremljali kuhinje, ki je bila pred nekaj desetletji narejena po meri in še vedno povsem ustreza svojemu namenu ter se poda v prostor.

Stanovanja v starejših meščanskih hišah imajo svoj čar zaradi visokih stropov in pogosto bolj razgibanih tlorisov. Če so v njih tudi stari kosi pohištva z vsemi svojimi zgodbami in zgodovinsko vrednostjo, pa so še toliko bolj privlačna. V tem stanovanju je veliko pohištva starega, to so lepo ohranjeni ali prenovljeni kosi, ki so tu že nekaj rodov. Najstarejši, stari okrog dvesto let, sta vitrina v dnevni sobi in ura s Cekinovega gradu, pojasni gostiteljica. Obe je podedovala od babice.

Oblikovalki Erika Baldé in Maša Brandstätter iz studia Domus in Fabula sta z lastnikoma sodelovali že pri opremljanju stanovanja na Bledu. Tema je bil njun slog zelo všeč, zato sta ju za pomoč prosila tudi tokrat. Začeli so z izbiro zaves za različne prostore in nadaljevali z drugimi dekorativnimi dodatki. Skupaj so naredili tudi vzorce v peskanem steklu na vratih.

V stanovanju, kakršno je to, je okvir za izbor dekorativnih tkanin že postavljen, kar delo zelo olajša, pravita oblikovalki. Tako za zavese kot tudi za pregrinjala in okrasne blazine sta izbrali naravne materiale, kot so lan ali mešanice z njim. Začeli sta z zavesami v dnevni sobi, tem pa prilagodili izbor tkanin še v drugih prostorih. Tako je tkanina v vseh prostorih enaka, le v drugačnih barvah in z različnimi detajli, kot so cvetlice, okrasne resice in cofi. Preoblečeno je tudi oblazinjeno pohištvo. Stanovanje je opremljeno s starimi kosi pohištva, ki so močni in težki, zato jih je treba po besedah oblikovalk omehčati s tkaninami. V hčerini sobi so poleg tkanin z drobnim cvetličnim vzorcem tudi stene obarvali nežno rožnato, stari pisalni mizi pa dodali prosojni Kartellov stol Luis Ghost, ki ga je oblikoval znani Phillippe Starck. Enakega so izbrali tudi za lastničin pisalni kotiček v dnevni sobi.

Lastnica pove, da sta z možem razmišljala, ali naj obnovita to stanovanje ali naj raje kupita kaj manjšega, morda hiško z vrtičkom, a sta se na koncu odločila za prenovo. Življenje v središču mesta ima pozitivne in negativne strani; resda ni vrtička, so pa lepi pogledi skozi okna. »Mama je pogosto sedela ob oknu, skozi katero je imela razgled na nunsko cerkev, hribe in tudi na Grad, če pa se je ozrla nazaj, je videla še Rožnik. To so očarljive stvari,« pravi gostiteljica in doda, da če nimaš vrta, je tudi to dovolj. Njen kotiček je v osrednjem prostoru, prav tako z lepim razgledom, med drugim tudi na Bled – pravzaprav na sliko Blejskega gradu, ki visi na steni dnevne sobe in je v družinski lasti že kakšnih dvesto let. Po stanovanju je nameščenih še precej zanimivih umetniških slik, grafik. Na eni, natančneje na litografiji, izdelani na kamnu, iz leta 1850, je Slovenska Bistrica, rojstni kraj gostitelja, ki ob njej pojasni, da je osnovna silhueta mesta do danes ostala enaka, sliko pa mu je podarila žena za šestdeseti rojstni dan.