V objemu kamna in sredozemskega rastja

So pokrajine, mesta in stavbe, ki se nam zaradi svoje drugačnosti, očarljivosti in lepote za vedno vtisnejo v spomin. Med takšne, nepozabne naravne in ustvarjene prostorske strukture sodi tudi veriga kvarnerskih otokov, z otokom Unije v ospredju.

Iz morske vode dvignjen zelen greben razpoznavno določa naselje z enakim imenom. Sliko naselja, posebnega in preprosto lepega, sestavljajo po brežini razložene hiše, ki prostorsko urejenost in prilagojenost naravnemu okolju naznanjajo s širokimi, nadstropnimi, proti soncu in morju usmerjenimi čelnimi fasadami. Svetlo obarvana pročelja z mestoma presevajočo kamnito strukturo predirajo s kamnitimi okvirji obrobljene fasadne odprtine.

Okna, ujeta v ritmično razporejene navpičnice, poleg kamnitih okvirjev poudarijo še lesene naoknice ali »škure«, ki odlično varujejo notranje prostore pred mrzlimi zimskimi vetrovi in vdori od sonca razgretega zraka poleti. K orisu vidnih značilnosti hiše, ki v paleti podrobnih raznolikosti sestavlja spomeniško zavarovano naselje Unije, moramo dodati še plitko streho brez napuščev, ki s svojo značilno strukturo, določeno z opečno žlebičasto kritino, dopolnjuje gladko ometano in svetlo obarvano kamnito ostenje in slok dimnik, ki se dviga na robu ene od fasadnih ploskev.

Novo iz ruševin starega

Razgibana in ozelenjena površina osemnajst kvadratnih kilometrov velikega otoka z ribiško-kmečkim naseljem, ki je zamejen s smaragdno modrino morja, je pritegnila tudi Eda in Teo Vidovič. Poznana in priznana oblikovalca notranje opreme sta pred štirimi desetletji na takrat turistično težko dostopnem in malo obljudenem otoku kupila del starodobne domačije – gospodarski objekt z vrtom.

Kamnit gospodarski objekt v sestavi domačije, ki se je razvila na vzhodnem robu naselja, nedaleč od naselbinske dominante cerkve sv. Andrije, zgrajene v 15. stoletju, je bil močno poškodovan, tako rekoč uničen. Lastnika sta kamnito ruševino temeljito pregledala in je kljub zelo slabemu stanju nista v celoti odstranila. Dovolj trdne kamnite zidove sta sanirala in jih uporabila kot kakovostno osnovo za oblikovanje novega. Ker so bili klesanci med seboj zvezani z malto, izdelano z uporabo morske mivke (vsebnost soli pa v gradbeništvu zaradi svoje higroskopne lastnosti ni zaželena), so pred začetkom gradnje novega, dodanega dela obstoječe kamnite zidove temeljito očistili in poglobili fuge ter jih nato spet zaprli z mešanico apnene in cementne malte. Apneno je tudi vezivo v ometih, s katerimi so zaščitili na novo izdelani stavbni ovoj, sestavljen iz obstoječih kamnitih zidov ter novih zidnih vsadkov in razširitev. Te so izdelali z opečnimi in lahkimi zidaki iz penjenega betona. Stropna in strešna konstrukcija sta leseni. Kljub temu da ima iz ruševin starega izvita hiša izvirno podobo, v celoti in v vseh podrobnosti pripada izvorni arhitekturi – posebni odliki naselbine in otoka.

Belo ostenje pokriva plitka streha, pokrita z opečno žlebičasto kritino – korci. V dve navpičnici urejene okenske odprtine s kamnitimi okvirji in naoknicami vidno zaznamujejo stavbno lice, usmerjeno proti soncu in morju. Glavni vhod na stranski fasadi, prav tako poudarjen s preprosto oblikovanim kamnitim okvirjem, je izpod širokega nadstreška. Ta je naslonjen na kamnite stebre in slope ter mestoma zamejen s kamnitim zidom. Kot starodoben grški ali rimski portik ovija vzhodni in južni del hiše. Iz stavbe, ki je sestavljena iz treh prostorov, dveh spalnic in osrednjega bivalnega prostora s kuhinjo, se življenje, razen v treh do štirih mrzlih zimskih mesecih, razlije navzven.

Pohištvo v otoški maniri

Pod širokim nadstreškom, sestavlja ga preplet plitke strehe z belo poslikanimi planetami (glinene plošče, ki položene na lesene letve strešne konstrukcije tvorijo trdno podlago za polaganje žlebičaste kritine – korcev) in pergole, so razvrščeni kotički za poletno bivanje in delo: kuhinja in jedilnica z odprtim ognjiščem. Tu so stoli za udobno posedanje in opazovanje bujnega zelenila, s katerim so premišljeno zasajene umetnostno tlakovane terase. Silhueto stavbe, vso odeto v sredozemsko rastlinje, dopolnjujejo dimniki, ki so izdelani po likovnem vzoru izvornih. Vsi notranji in zunanji prostori so namreč oplemeniteni s kovinskimi pečmi ali odprtimi kurišči, ki z razpoznavnim von­jem po dišečem gorivu soustvarjajo kakovost bivanja ob morju.

Pohištvo, ki ga v prostorih ni veliko, le najnujnejše, je izvorno, narejeno iz masivnega lesa v razpoznavni otoški maniri. Izdelali so ga domači mizarji in ga prikrojili svojemu okusu in okusu videnega v širšem okolju. Lastnika sta zavrženo, nelepo in nič več sodobno skrbno restavrirala. Stare mize, stoli in omare so dopolnjeni s sodobno in tukaj videnemu prilagojeno kuhinjo ter starimi uporabnimi predmeti, kot so glinaste amfore, v katerih so hranili vodo, olje, kamnite posode in številni odkruški življenja na ladjah, ki jih je na obalo naplavilo morje.

Značilna sredozemska barvitost: bela in modra

Ob arhitekturnih elementih in dišečih grmih sivke, rožmarina, mirte, pozibavajočih se palmovih listih in nasadu oljk v ozadju je nova arhitektura s sredozemskim okoljem povezana tudi s svojo barvitostjo. Prevladujejo svetle nevtralne barve, ki so zaradi pomirjujočih lastnosti pri sestavljanju barv najbolj pogoste. Lastnika sta svetle barve (večinoma belo) uporabila namenoma. Prostori so majhni, svetle barve pa ustvarjajo občutek umikanja, zato majhen prostor navidezno povečajo. Za nevtralne barve je značilno, da ne poudarjajo niti ne zmanjšujejo intenzivnosti v svojem okolju. Nevtralni sta bela in črna – zadnja nasprotno od prve prostore vidno pomanjša – in vse barve naravnih gradiv, peska, lesa, kamna, slame, gline.

Nevtralna barvna shema s prevladujočo belo je dopolnjena z nasičeno modro, ki se kot likovni poudarek pojavlja v vseh zunanjih in notranjih prostorih. Modre so lesene letve, na katere so položene z apneno belo barvo poslikane planete, modre so naoknice in modri so kuhinjski elementi. Modra barva je najhladnejša med barvami in v svoji absolutni vrednosti najčistejša znotraj popolne praznine nevtralno belega. Na človekove čute deluje pomirjujoče in morda ni naključje, da v deželah vročega poživljajočega in razburjajočega sonca prevladuje prav modra. V kombinaciji z nevtralno belo, akromatično barvo.

Ali pa: »Modro je pot neskončnosti, kjer se resničnost spremeni v namišljeno. Modro je barva ptice sreče, modre ptice, nedosegljive, a vendar tako bližnje. Kadar je modro svetlo, je pot sanj, kadar potemni, kar se ujema z njegovim naravnim nagnjenem, postane sanjsko.« (Chevalier. Gheerbrant. 1995: Slovar simbolov. MK, Ljubljana) In sanjsko lepo je v vseh urah dneva, v vseh let­nih časih v mali kamniti hiši, izviti iz skromnih ruševin gospodarskega objekta, z velikim, bujno zelenim vrtom in smaragd­no zelenim morjem pod njim.