V pisanem »gnezdu«

Večstanovanjska hiša v središču Ljubljane ni na pogled nič posebnega. Zgrajena je bila na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, v likovnem jeziku cesarskega Dunaja, v arhitekturi, v katero so se zagledali ljubljanski meščani. Čeprav stavbni ovoj ni ne vem kako privlačen, stavbo odlikuje splet kakovosti: debeli zidovi, ravno prav velika okna, prostorne sobe, enako stopnišče. V stanovanju ni slišati sosedov, tudi hrup mesta je za debelimi zidovi z okenskimi odprtinami, ki jih zapirajo okenske škatle, zadušen. Prostori so veliki in visoki, kar je še posebno privlačno, saj jih je mogoče z opremo razčleniti v manjše.

Vse te lastnosti sta arhitekta, tokratna gostitelja, med iskanjem primernega stanovanja zaznala. Današnji videz njunega doma kaže, da sta jih tudi odlično izrabila. Tri različno velike sobe, umeščene v visokem pritličju vile, sta z opremo razdelila v številne prijetne kotičke. Takoj za vežo sta v prehodnem vhodnem prostoru uredila ravno prav veliko kuhinjo, v podaljšku je jedilnica in tik pred oknom še sedežna garnitura za druženje, branje in poslušanje glasbe. Osrednjo sobo obvladuje velika, nova knjižna omara, povezana pa je z jedilnico na eni in otroško sobo na drugi strani. V njej se spletajo ležišče za starše, delovni prostor, prostor za sprostitev, glasbeni kotiček s pianinom ter igralni kotiček. Zadnja soba je z veliko omaro pregrajena v otroško sobo in garderobni prostor. Polnost doma, ki bi ga bilo težko, če ne že kar nemogoče doseči v tlorisno enako velikem stanovanju v sodobni večstanovanjski hiši.

Opremljanje stanovanja ni samo vprašanje okusa, estetike in uporabnosti. Je tudi vprašanje človekovega počutja. V opremljenem domu moramo živeti uravnovešeno in zadovoljno, brez neugodja, nemira in stresa. Znanstvenik Rolf W. Schrim je z raziskavo potrdil tezo, da se različni ljudje v enako opremljenem stanovanju počutijo različno. Ugotovil je, da je nekaterim najbolj prijetno v velikih, hladno obarvanih in z velikimi steklenimi površinami zastrtih prostorih, drugi imajo radi majhne sobe, tretji se najbolje počutijo v odmaknjenem in v do podrobnosti domišljenem stanovanju. Po podrobni analizi podatkov o počutju posameznikov v različno opremljenih stanovanjih je oblikoval znano stanovanjsko tipologijo gradu, zatočišča in gnezda.

Prebivalci gradu so v celoti usmerjeni v sedanjost, pripravljeni so na preizkušanje novega. Veliko dajo na mogočen vtis, potrebujejo veliko prostora in svobodno gibanje. Grajski tipi imajo radi izbrane, modne in dragocene stvari, trde materiale, kot sta kovina in kamen, in močne barve. Ne marajo pridušene
svetlobe, majhni in polni prostori v njih vzbujajo grozo.

Prebivalci zatočišča so usmerjeni k individualnosti in distanciranju. Želijo se skriti pred svetom, zato imajo še posebno radi podstreš­na stanovanja. So perfekcionisti, načrtujejo vsako podrobnost in vse prilagodijo osebnim potrebam. Oblike pohištva morajo biti jasne in geometrijske. Radi imajo hladne barve in »nebarvi« belo in črno. Ne marajo nerazčlenjenih, velikih prostorov. Zavračajo okrasje in ne marajo kričečih barv ter premočne svetlobe.

Prebivalci gnezda težijo k harmoniji, posegajo nazaj v izkušnje in tradicijo. Radi imajo majhne prostore, zato pogosto večje sobe razdelijo s pohištvom tako, da nastanejo prijetni kotički. Gnezdni tipi opremijo svoj dom do zadnjega kota, vse možnosti izrabijo tudi pri krašenju in zanj uporabijo vsako prosto površino stene. Okoli sebe ustvarijo zbirko podedovanega pohištva in spominkov. Ljubijo toplino, zato sedišča prekrijejo z mehkimi blazinami in blazinicami. Ker so ljubitelji narave, mora biti v domu veliko lesa. Všeč so jim naravne barve, ne marajo pa hladnih barv in trdih materialov, kot so steklo, marmor ali krom. Motijo jih veliki prazni prostori, tudi neposredna svetloba ni zelo zaželena. V njihovem domu zato prevladuje zastrta svetloba iz različnih svetlobnih virov.

Jasna odločitev: 
harmonija sodobnega in starodobnega

Stanovanje, ki bi ga Rolf W. Schrim zelo verjetno uvrstil v kategorijo gnezda, čeprav vsebuje tudi elemente zatočišča in gradu, sta arhitekta opremila postopoma. V podrobnostih pa ga še vedno dopolnjujeta, spreminjata ter prilagajata novim zahtevam in potrebam družine.
Ob vselitvi tehnična prenova skoraj ni bila potrebna (sanacija inštalacij, ureditev sanitarij, deloma tlakov in tako naprej), pač pa je bilo treba dobro razmisliti, kako na razmeroma majhni površini organizirati bivanje. Pri tem je izjemno pomembno primerno oblikovanje in spretna razvrstitev opreme. (Ko so prišli otroci, sta imela srečo, saj sta dobila možnost, da prebijeta steno in stanovanjce razširita še za otroško sobico.)

Vsa oprema iz svetlega lesa je načrtovana natančno po meri, do podrobnosti domišljena in prilagojena uporabnosti. Ker je v družini s tremi otroki vedno premalo prostora za shranjevanje, temu niso namenjene samo velike omare, ampak tudi prostori pod polvisokimi in visokimi posteljami, nekaj opreme je tudi takšne, da jo lahko po potrebi postavijo in pospravijo res na hitro: zložljive mizice, stoli, stopničke ... Poleg sodobnih omar v stanovanju opazimo še veliko drugih: ena deli zadnjo sobo na otroške sobe in garderobe, velika knjižna omara pa v osrednji sobi zaseda celotno steno, z globokimi okenskimi odprtinami vred. Po prostoru so razvrščeni tudi izbrani kosi starega pohištva – vitrine, predalniki, fotelji. Večina stare opreme, ki s svojo naravno barvo oreha in češnje v prostor vnaša občutek dragocenosti, je iz družinske dediščine.

Med starodobnim pohištvom so še posebno lepi restavrirani oblazinjeni fotelji in stoli. Odlikujejo jih izbrane tekstilije, tudi nekatere, ki jih je oblikoval priznani avstrijski arhitekt prve polovice dvajsetega stoletja Josef Frank. Njegove izvirne tkanine, namen­jene notranji opremi in izdelane za švedsko podjetje Svenskt Tenn že pred prvo in po drugi svetovni vojni, so zdaj prava moderna klasika. Oblikovane so s presenetljivimi, v naravi videnimi motivi rastlin in živali, vzorci v izbranih barvnih kombinacijah, ki so brezčasni.

Tekstil na starem oblazinjenem pohištvu pa ni edini likovni poudarek starodobnega in tudi sodobnega pohištva. Tkanine, ročno izdelane iz volne, bombaža ali svile, nabrane večinoma na potovanjih po Orientu, prekrivajo tla in ponekod tudi stene. Poleg pisanih tkanin z identitetno oblikovanimi vzorci, ki poznavalcu odstrejo način in deželo izdelave, so po stenah v svojevrstnih kompozicijah razporejene risbe, slike in fotografije, ki lastnike spominjajo na potovanja, različne dogodke in prijatelje umetnike. Ne samo stene, tudi police in površine prostostoječih predalnikov in nizkih omar so polne spominskih utrinkov – majhnih skulptur, otroške ustvarjalnosti in različnih umetnoobrtnih izdelkov od tu in tam. Kombinacijo sodobnega in starega, unikatno oblikovanih kosov pohištva brez okrasja, a z domišljenimi volumni, in posameznih podedovanih kosov pohištva iz časa baroka, bidermajerja in klasicizma, navsezadnje dopolnijo svetila. Veliko jih je, saj stanovalci gnezda ne marajo samo osrednje in neposredne, bleščeče svetlobe. V vsakem delu stanovanja ali sobe s točno določeno namembnostjo je eno ali več zastrtih svetil. Modernih in starih, velikih in majhnih, visečih in prostostoječih.

Kljub pestrosti pohištva, tekstilij, umetniških izdelkov in uporabnih predmetov, novih in starih, oblikovanih v različnih časih in različnih deželah, je vse povezano v lepo in uporabno, harmonično celoto, kar kaže na izjemen občutek lastnikov – na visoko razvito kulturo bivanja.