Caffe Bienale: Spregovori tisto, kar manjka

Lokal ima sicer najemnika, a Mednarodni grafični likovni center je s prostorom, v katerem so bile nekdaj delavnice globokega tiska, močno povezan, zato si je vodstvo pred letoš­njim grafičnim bienalom zamislilo prenovo, ki bi se navezovala na tradicijo in z umetniškimi deli obiskovalcem sporočala, kaj se dogaja za debelimi zidovi stavbe na koncu Jakopičevega sprehajališča. Pomembno poslanstvo grafičnega centa, ki ga je konec osemdesetih let zasnoval Zoran Kržišnik, je tudi skrb za produkcijo grafičnih del in s tem podpora mladim avtorjem. Tudi umetniški razvoj Zore Stančič je bil v devetdesetih letih zelo prepleten s centrom in vesela je bila povabila, naj prostor napolni s komunikacijo, kakršna ji je blizu. Sprememb se je lotila v sodelovanju s tremi arhitekti, saj je bilo najprej treba ustvariti topel in prijeten ambient, v katerem bi grafike spregovorile. Skupaj z arhitekti Neno Gabrovec, Arnetom Vehovarjem in Kajo Lipnik Vehovar so z minimalnimi posegi, ki jih je dopuščal proračun, kavarno osvežili: prebarvali stene v peščeni odtenek, prebrusili parket in točilno mizo, preoblekli sladoledno skrinjo, obnovili mizice in nanje postavili preproste valjaste vaze. Vizualno najmočnejši elementi v prostoru pa so lesene luči Storž, ki sta jih v šestdesetih letih zasnovala Arnejeva starša, oblikovalca Nives Kalin Vehovar in Franc Vehovar, in seveda umetničini sitotiski.

Zanje je iz svojih dnevniških fotografskih zapiskov izbrala podobe ljudi, ki so vedno središče njenega zanimanja, in z računalniško obdelavo toliko časa reducirala vizualne informacije, da so motivi postali skoraj abstraktni. Zelo povečane je v sosednji delavnici z ekipo sodelavcev s sitotiskom prenesla na ogromne kose metrskega blaga. Pet odtisov je narejenih na obrnjenem džinsu, dva motiva pa sta odtisnjena na vzorčasto blago. »Z izbrano podlago sva z Neno Gabrovec želeli ustvariti toplino in mehkobo, z vzorcem pisanih listov in lesnih žil pa umetniško sporočilo povezati z okoliško naravo. Grafike že zaradi svoje velikosti stopijo gostom kavarne naproti. Zanje ima ta medij poseben šarm, ker je med avtorjem in izdelkom vedno posrednik, včasih se napiše cela zgodba. Rada z minimalnimi sredstvi, kot je črna barva, ustvarjam svetle poetične motive in bistvo se mi zdi tisto, kar na sliki manjka. S tem odpiram komunikacijo z ljudmi. Dragoceno je, ko isti motiv vsakomur nariše drugo podobo, sede drugam. Tisti grafiki tamle pravimo kar Sejalec, ker je eden od prijateljev v njej prepoznal Groharja, drugi vidijo nogometaša, jaz pa vem, da sem s fotografskim objektivom ujela kolesarja, pravi Zora Stančič.