Domače savne: V dišeči toploti

Pri nas je še vedno najbolj priljubljena finska savna, vse bolj pa se uveljavljata tudi njena blažja različica z višjo vlago – biosavna ter infrardeča savna, ki si jo zaradi pozitivnih učinkov za kožo najpogosteje želijo ženske. Ker v njih zrak ne dosega tako visoke temperature, se zanju odločajo tudi starejši, ki jim je finska prevroča. Kakšen prostor je sploh primeren za savno, koliko je v povprečju treba odšteti zanjo, kolikšni so stroški z uporabo in vzdrževanjem, odgovarjajo trije slovenski ponudniki, David Cafuta, Rok Gregor in Valter Pečenko, ki izdelujejo savne po meri.

Po njihovih zagotovilih prostorskih omejitev ne za infrardečo ne za finsko savno tako rekoč ni, saj se je z izdelavo po meri mogoče prilagoditi vsakršnemu prostoru, tudi takš­nemu s poševninami, okroglinami in podobno, mogoče jo je postaviti celo v prostor s samo enimi vrati. Če ima prostor vsaj ena vrata in okno, pa tudi za finsko savno ne potrebujemo dodatnega prezračevanja. In koliko stane povprečna, za katero se odločijo slovenski naročniki? Cene finskih savn se gibljejo med 2000 in 3000 evri, za manjše pa se začenjajo že pri 1500 evrih. Med cenejšimi so tudi infrardeče savne. Različice, v katerih se lahko savnata dva hkrati, stanejo od približno 1500 evrov do nekaj več kot 2000, odgovarjajo sogovorniki in v naslednjem hipu že poudarijo, da pa so stroški uporabe minimalni.

Za majhno savno, torej do pet kubičnih metrov notranjega volumna, hiter izračun pokaže, da je strošek elektrike med štirimi in petimi evri na mesec, če jo uporabljamo dvakrat na teden. »Če je večja oziroma peč močnejša – od 6 do 7,5 kW – ob enako pogosti uporabi to znese od šest do sedem evrov. Strošek uporabe infrardeče savne pa je skoraj zanemarljiv, saj so vanje vgrajeni grelniki z močjo med 800 in 1200 vatov, kar pomeni, da porabijo toliko energije kot kuhinjska pečica za nedeljsko kosilo. Zato sem prepričan, da si savno kaže postaviti že, če bi jo uporabljali enkrat na teden,« poudarja David Cafuta, ki je opazil, da se želje razlikujejo tudi po spolu; moškim je zelo všeč finska, ženskam pa infrardeča. »In če je tako, je najprimerneje izbrati kombinirano, je pa res, da je dražja za približno 1000 evrov v primerjavi s finsko,« še omeni.

Pri nakupu ima navadno največjo vlogo grelno telo, katerega moč mora biti podobno kot pri radiatorju primerna prostornini, ki jo mora segreti oziroma doseči želeno temperaturo. »Naročniki se odločajo za električne peči, le kakšen odstotek naših strank izbere peč na drva. Takšne običajno vgrajujemo v gorske koče, ki imajo podobno kot kamin neki poseben čar. A ljudem danes več pomeni udobje in z drvmi je nedvomno več dodatnega dela in smeti,« pravi sogovornik.

Bolje v klet kot v kopalnico

Domačo savno lahko umestimo kamorkoli, od kleti, dnevne sobe in kopalnice vse do podstrešja in domačega wellnessa. Medtem ko lastniki starejših hiš primeren prostor pogosto najdejo v kleti, ga v novogradnjah načrtujejo že vnaprej. Toda po mnenju arhitekta Mihe Mačka iz biroja Demšar arhitekti savne, ki je najpogosteje videti kot lesena škatla, ne kaže postaviti ne v dnevno sobo ne v kopalnico. Bolje je preurediti klet in tam ustvariti manjši wellness. Tudi klet se lahko z barvami, toplo ambientalno svetlobo in lesom spremeni v nadvse prijeten prostor za sprostitev. »Super rešitev je, če savno umestimo tako rekoč v steno, torej tako, da njenega volumna ne vidimo. Lahko je tudi podaljšek kopalnice, v kateri sta poleg tuša še kad ali masažna kad in se razširja v prostor z lepim ležalnikom, dobro zasnovano ambientalno osvetlitvijo in mož­nostjo poslušanja glasbe ter odpira pogled na vrt oziroma v zunanje zelenje. Savna pa naj ne bo le postavljena v kopalnico,« svetuje arhitekt, ki opominja, naj je tudi ne jemljemo zgolj s funkcionalnega vidika, ker se tako izgubi bistveno: sprostitev. Za opremo prostorov za sprostitev priporoča les, ki deluje prijetno in toplo zlasti na golo telo. Rešitve, ki so vse pogostejše, pa upoštevajo, da je sprednja stena savne steklena in se navidezno odpira v prostor, v katerem je lahko tudi televizija. »Najbolj razkošno je, če se savna odpira na vrt in jo lahko uporabljamo, kakor je izvirno zamišljeno: da se pozimi, tako kot Finci, lahko vržemo v sneg,« še pove sogovornik.

A takšnih vrtnih savn je vsaj ob slovenskih hišah še vedno zgolj peščica, pritrjujejo proizvajalci. Po besedah Valterja Pečenka iz podjetja Titro so v zadnjih letih zelo priljubljene vrtne savne v obliki soda, ki se hitro segrejejo in slovijo po majhnih izgubah, slovenski kupci pa se najpogosteje odločajo za notranje izvedbe z dobro izolirano panelno sendvično konstrukcijo, debelo od sedem do osem centimetrov. Še priporočljivejša je kabina iz štiri do pet centimetrov debelega masivnega lesa, dodaja, saj ta oddaja tudi bolj zaznaven naravni vonj. »Savne so najpogosteje izdelane iz lesa nordijske jelke ali vsaj obložene z njim. Nordijska jelka raste v hladnejših predelih in zato počasneje ter ima zato kompaktnejši in bolj izolativen les. Zaradi svoje razširjenosti je tudi cenovno dostopna. Se pa za savne uporabljajo še druge vrste lesa, od rdeče cedre, ki ima zelo značilen in prijeten vonj, do kanadskega macesna, jelše in podobno,« razlaga Pečenko.

Brez posebnega vzdrževanja

Število kupcev iz leto v leto narašča, veliko je tudi samograditeljev, ki si kupijo samo peč in tehnično opremo, kabino pa dajo izdelati bližnjemu mizarju, pravi. Po Pečenkovem mnenju je to povezano predvsem z večjo ozaveščenostjo o blagodejnih učinkih savnanja, ki so jih mnogi na svoji koži spoznali zaradi akcijskih ponudb oziroma kuponov v javnih wellnessih, ki jih ponujajo spletni portali.

Vse več ljudi noče, da bi bila njihova savna videti le kot lesena škatla. Želijo si posebnejšo, zato se odločijo steklene stene, vgrajene solne zidake, drugače oblikovane klopi in podobno. Končni videz je tako popolnoma drugačen od prvotne predstave, pa tudi strošek utegne biti za polovico večji, a so kupci, ki jih zamisel prepriča, pripravljeni plačati toliko, razkriva Pečenko. Rok Gregor pa med vse bolj priljubljeno dodatno opremo omeni tako imenovano kromoterapijo oziroma barvno terapijo z LED-sijalkami ter glasbo, dobro gredo v prodajo tudi solni uparjalniki in terapevtski grelniki za hrbtenico. Koliko pa takšna oprema stane? »Kromoterapija podraži savno za približno 200 evrov, zvočniki, ki prenesejo visoke temperature in vlago, pa za 50 do 80 evrov,« razkriva.

Vsi ponudniki poudarjajo, da se savna postavi za deset, dvajset let, kolikor je tudi povprečna življenjska doba peči. Kaj pa vzdrževanje? »Če je uporaba ustrezna, kak­šno posebno vzdrževanje ni potrebno. Vsaj enkrat na sezono je savno priporočljivo temeljito očistiti, tudi z dezinfekcijskim sredstvom, na nekaj let pa zamenjati vulkansko kamenje v peči, saj zaradi segrevanja izgubi toplotno prevodnost, kar je strošek od 60 in 80 evrov. Peči se redko pokvarijo, še najprej se utegne uničiti peščena ura ali počiti leseno vedro,« pojasnjuje Gregor.