Njegovo raziskovalno področje je fizična raven prenosnih in dostopovnih telekomunikacijskih omrežij, zasnovanih na radijski in optični tehnologiji, sodeluje pa tudi v raziskovalnem programu Informacijsko-komunikacijske tehnologije za kakovostno življenje, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.

Kakšna hitrost interneta je priporočljiva za domačo uporabo, če za delo od doma pogosto uporabljamo videokonferenčno povezavo in se otroci šolajo na daljavo?

Ko govorimo o količini podatkov, ki jih prenesemo v časovni enoti, kar merimo v osnovni enoti bit na sekundo, je priporočljiva vrednost odvisna od več dejavnikov. Količina potrebnega pritočnega in odtočnega podatkovnega prometa v Mbit/s je odvisna od števila članov gospodinjstva in storitev, ki jih uporabljajo. Pri tem ni smiselno pričakovati, da se bodo časovno razvrstili, temveč moramo potrebno zmogljivost za enega uporabnika množiti s številom oseb, ki uporabljajo internet.

V Južni Koreji, ki je zgled sodobne informacijske družbe, so pred 17 leti izračunali, da potrebuje tričlanska družina več kot 75 Mbit/s. Čeprav nekateri zagovarjajo, da za družinskega člana zadostuje vsaj 10 ­M­bit/s, sam priporočam 25 Mbit/s v pritoku in približno polovico manj za odtočni promet. Že en HD-video visoke razločljivosti (HD) potrebuje 5 Mbit/s. Ultravisoka razločljivost (UHD) zahteva vsaj 25 Mbit/s. Prihajata pa tudi obogatena in navidezna resničnost.

Pri videokonferencah moramo ločiti med minimalnimi, priporočljivimi in maksimalnimi vrednostmi, ki se med aplikacijami tudi razlikujejo. Pri šolanju na daljavo se največ uporablja zoom, ki zahteva vsaj 0,6 Mbit/s, priporočljivo je 1,5 Mbit/s, za najboljše delovanje pa potrebuje kar ­­6­ Mbit/s na dotoku in 3 Mbit/s na odtoku.

Ali so internetne storitve, ki jih ponudniki telekomunikacijskih storitev zagotavljajo gospodinjstvom, dovolj zmogljive za takšne obremenitve?

Najožje grlo na celotni informacijski poti so zadnji metri komunikacijskih povezav (med centralo in uporabnikom). Raziskovalci v zadnjem desetletju zato precej časa posvečamo razvoju tehnologij za ta seg­ment omrežja.

Žal številne povezave do gospodinjstev še ne dosegajo potrebne oz. optimalne ravni. Projektirane so bile za obdobje, ko je bila največja potreba po prometu med sedmo in deveto uro zvečer. V času dela in šolanja od doma se je pojavil dodaten dopoldanski maksimum, večerni pa se je še povečal. Po navedbah nekaterih virov se je zaradi dela in izobraževanja od doma potreba po hitrosti domačih povezav v letu 2020 povečala za 10-krat, v letu pred tem pa se je zgolj potrojila. Na takšno stopnico ni bil pripravljen nihče.

Če je nekdaj veljalo, da so uporabniki doma bolj pasivni in generirajo malo prometa, so postali med epidemijo precej bolj aktivni in jim je poleg zmogljivosti pritočnega prometa postal pomemben tudi odtočni promet. Vedno bolj se zanimajo za simetrične priključke. Operaterji so se odzvali in že projektirajo bolj simetrična omrežja do končnih uporabnikov.

Vso to zmogljivost in simetrijo omogočajo le optične tehnologije. Svetlobno vlakno ima na razpolago 4000-krat več pasovne širine v primerjavi z radijskimi komunikacijami in tudi najbolj drzni snovalci prihodnosti ne vidimo računalniških in informacijskih storitev, ki bi optično tehnologijo v prihodnjih desetletjih pripeljale do zasičenja.

PREBERITE ŠE: 11 STVARI, KI JIH MORATE VEDETI O NAPRAVAH ZA PAMETNI DOM

Od česa še, poleg hitrosti prenosa podatkov, je odvisno pravilno delovanje internetne povezave?

Tudi najzmogljivejše povezave nam nič ne pomagajo, če omrežje ni zanesljivo in povezava ne deluje nemoteno čez ves dan vse dni v letu. Manjše število krajših izpadov se je pri domači uporabi omrežja še do lani nekako sprejemalo, z delom in šolanjem od doma pa postaja skoraj tako pomembno, kot je za industrijo, kjer že nekajminutni izpad omrežja povzroči kaotično stanje s precejšnjimi gospodarskimi posledicami. Zato se v zadnjem času sprejemajo mednarodni standardi visoke zanesljivosti, po katerih se od omrežja pričakuje razpoložljivost v 99,999 odstotka časa (5 devetic), kar je 26,3 sekunde nedelovanja v enem mesecu, ali celo 99,9999 odstotka (6 devetic), kar je zgolj 2,6 sekunde nedelovanja v enem mesecu.

Poleg zmogljivosti omrežja v Mbit/s je pomembna njegova odzivnost, ki se običajno meri v milisekundah (ms). Majhna zakasnitev je najpomembnejša za igralce omrežnih videoiger, sledijo pa jim (video)konferenčne povezave. Če želimo preslepiti možgane, da se v omrežju govor prenaša v realnem času, zakasnitev ne sme biti večja od desetinke sekunde. Poleg odzivnosti omrežja je pomembna tudi zakasnitev naše naprave, ko obdeluje zvok in video. Govorim o zakas­nitvah zaradi kodiranja, kompresije in šifriranja, ki so odvisne od procesorske moči naše naprave.

Pri izbiri ponudnika komunikacijskih storitev ne smemo pozabiti na kibernetsko varnost. Preveriti moramo, ali ima za to pod­ročje usposobljene strokovnjake in ali ima vgrajene sodobne varnostne mehanizme, ki omogočajo uporabnikom zasebnost in onemogočajo nepooblaščeno manipuliranje s podatki, ki jih prenašamo do domačega omrežja. Ker nam na internetu varnosti ne more jamčiti prav nihče, moramo zanjo v sodobnem dvosmernem mediju z odgovornim vedenjem in spremljanjem novosti poskrbeti sami.

Kako lahko doma vnaprej zmanjšamo možnost težav med videokonferenco? Je za videopovezavo bolje uporabiti aplikacije ali brskalnik ter katere naprave in programe je priporočljivo medtem izključiti z interneta?

Zmogljivost omrežja mnogokrat ni takšna, kot jo oglašujejo ponudniki oz. je zapisana v pogodbi ali na računu. Večinoma nam ponujajo hitrost, izraženo s predlogom »do«. Zato priporočam, da večkrat sami izmerimo dejansko zmogljivost, npr. na strani Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS, kjer je temu namenjena povezava www.akostest.net. Ob morebitnih odstopanjih je najbolje, da pokličemo v center za pomoč naročnikom.

Za videokonference je bolje uporabiti namenske aplikacije kot dostopati prek brskalnikov. Pogosto si uporabniki s programi, ki jim zasedajo pasovno širino, sami onemogočajo tekoče videokonferenčne klice. Najpogostejša napaka je uporaba navideznega zasebnega omrežja (angl. VPN), ki ga delodajalci zahtevajo za povečanje varnosti. Razširitev delodajalčevega zasebnega omrežja na območje javnega internetnega omrežja sicer povečuje varnost, vendar ustvarja dodaten komunikacijski promet.

Ali je povezava naprave (računalnika, tablice, telefona) na domači brezžični usmerjevalnik manj zanesljiva in hitra kot kabelska?

Brezžična (wi-fi) povezava je manj zmog­ljiva in zanesljiva kot priklop na kabel. Obstaja več standardov oziroma tehnologij za domače omrežje wi-fi. Naprave z novejšimi omrežnimi vmesniki omogočajo zmog­ljivejše povezave. Maksimalne dosegljive hit­rosti so približno polovične od oglaševanih specifikacij. Bolje kot študirati zmogljivosti na papirju je izmeriti hitrosti na različnih napravah na različnih mestih v stanovanju in okolici. Zavedati se moramo tudi, da je dviganje oddajne moči na brezžičnih dostopih kontraproduktivno. Signal že pride dlje, vendar se hkrati bolj moti s sosednjimi dostopovnimi točkami. Ravno zaradi tega je oddajna moč dostopovne točke wi-fi navzgor omejena z mednarodnimi dogovori, preganjanje kršiteljev pa je le še vprašanje časa. Radijski spekter je skupna dobrina, zato se moramo do njegove izrabe obnašati odgovorno.

Podobno so kontraproduktivni »podaljševalniki signala« oz. radijski primopredajniki. Ti že v osnovi razpolovijo dosegljivo hitrost, saj se morajo »pogovarjati« na dve strani hkrati. Najboljši način za izboljšanje brezžične povezljivosti doma je namestitev več s kablom povezanih radijskih dostopovnih točk, premišljeno razporejenih po prostoru, ki ga pokrivajo, z ustrezno nastavitvijo oddajne moči (manj je več).

Če gospodinjstva nimamo priklopljenega na fiksno omrežje, potem nam ostane na razpolago še katero od javnih mobilnih omrežij, ki jih ponujajo Telekom Slovenije, A1 Slovenija, Telemach in T2. Tudi tistim, ki so povezani na fiksno omrežje, priporočam, da imajo za rezervo možnost uporabe mobilnega omrežja, ki dosega v Sloveniji dobro pokritost in je ponekod že nadgrajeno z zmogljivejšo tehnologijo pete generacije (5G). Ker delujejo javna mobilna omrežja na zakupljenih frekvenčnih področjih in zanje skrbijo profesionalni strokovnjaki, so mnogo bolj zanesljiva kot domača omrežja wi-fi.

PREBERITE ŠE: HEKERJI V NAŠE DIGITALNO ŽIVLJENJE VSTOPIJO PREK NAPRAV ZA PAMETNI DOM

Za kakšno internetno povezavo in infrastrukturo naj se odločimo, da bi čim bolj omejili vplive na svoje zdravje?

Nisem strokovnjak za zdravstvene vplive, vendar sta po mojem mnenju največji zdravstveni problem preveč sedenja in slaba drža zaradi neprimernega stola in mize. Izbira same komunikacijske infrastrukture ne vpliva na zdravje, če odmislimo, da lahko nekdo zgubi živce, ker se prek wi-fi vsebine počasi nalagajo.

Ko govorimo o vplivu elektromagnetnega sevanja na zdravje, pa je najbolje uporabljati žično infrastrukturo, ki seva bistveno manj elektromagnetnega valovanja. Sodobna mobilna naprava oddaja le desetino moči v primerjavi z napravo pred desetletji, zatorej bojazen ni potrebna. Operaterji morajo pri postavljanju brezžičnega omrežja upoštevati slovensko zakonodajo, ki je ostrejša od priporočil Mednarodne komisije za varstvo pred neionizirajočimi sevanji (ICNIRP).

Kako je z mirovanjem pametnih naprav, ki so med našim spanjem v istem prostoru, če denimo omenimo telefon ob postelji ali domačo pisarno v spalnici ali otroški sobi?

Z delom od doma je prišla tudi neprijetnost, da se ne znamo ali nočemo odklopiti od omrežja. Naše telo zahteva počitek in za čas počitka priporočam preklop pametnih naprav na t. i. letalski način.

Vsaka pametna naprava ima navedeno stopnjo specifične absorpcije (SAR), ki pove, koliko oddane elektromagnetne energije se absorbira v naše telo. Zaradi absorbirane energije se poveča temperatura tistega dela našega telesa, ki je v neposrednem stiku s pametno napravo. SAR je večji pri napravah, ki sevajo močneje, na kupcih pa je, da pri izbiri pametnega telefona upoštevamo tudi podatek o SAR.

Sicer pa ni priporočljivo spanje s pametnim telefonom na nočni omarici, saj komunicira z bazno postajo tudi, ko ne uporabljamo prenosa podatkov ali opravljamo klicev. Tistim, ki ga uporabljajo kot budilko, priporočam, da ga med spanjem preklopijo na letalski način in ga s tem izklopijo iz omrežja.

Kako lahko izboljšamo internetno povezavo na območjih v Sloveniji, kjer ni širokopasovnih optičnih omrežij?

Obstaja alternativna rešitev satelitskega dostopa do interneta, ki bi jo morali zagotoviti vsem, ki druge možnosti nimajo. V pretek­lih mesecih je bila pri nas napaka v tem, da ministrstvo za šolstvo skupaj z osnovnimi šolami ni identificiralo otrok, ki se zaradi pomanjkanja infrastrukture ne morejo izo­braževati na daljavo, in ni sprožilo akcije opremljanja teh gospodinjstev. Kot je bilo poudarjeno na Seminarju optične komunikacije, ki ga je Fakulteta za elektrotehniko organizirala v začetku februarja, bi bilo ponekod treba zgolj aktivirati priključek ali položiti nekaj zadnjih metrov kabla, vendar operaterji niso smeli delati novih priključkov, ker odločevalci tega niso uvrstili pod nujne storitve, ki se lahko opravljajo med epidemijo.

Za vse preostale primere, kjer bi bila po­trebna gradbena dela v večjem obsegu, pa je smiselno omogočiti dostop po javnem mobilnem omrežju z nameščanjem podaljševalnikov LTE-signala, premičnih baznih postaj ali prek satelita. Prav na področju satelitskega interneta v kratkem pričakujemo ponudnika Starlink, pri katerem bodo lahko uporabniki sami poskrbeli za namestitev.

Na kakšne pomanjkljivosti pri telekomunikacijskih storitvah je opozoril spremenjeni način življenja in dela v minulem letu?

Spoznali smo, da bolj kot tretji pas na slovenskih avtocestah potrebujemo informacijsko avtocesto. V nasprotju z asfaltnimi avtocestami, ki jih ne bomo gradili do vsake vasi, lahko informacijsko avtocesto iz svetlobnih vlaken pripeljemo do vsakega slovenskega gospodinjstva. Glavna pomanjkljivost je, da te informacijske avtoceste še nimamo zgrajene, čeprav smo se že leta 2010 zavezali k strateškemu dokumentu evropske komisije, ki pravi, da naj bi do leta 2020 vsi Evropejci imeli dostop do interneta s hitrostjo več kot 30 Mbit/s, 50 odstotkov ali več evropskih gospodinjstev pa naj bi bilo naročenih na hitrosti, večje od 100 Mbit/s. Direktorat za informacijsko družbo in informatiko je v okviru ministrstva za javno upravo v minulem desetletju podelil skoraj 90 milijonov evrov za opremljanje belih lis s širokopasovnim omrežjem, vendar je kljub temu zdaj zgolj 35 odstotkov gospodinjstev priključenih na optično vlakno, ki je edina smiselna izbira na dolgi rok. Evropska komisija je medtem že postavila nov cilj, ki nas vodi v gigabitno internetno družbo za kakovostnejši način življenja in dela.