Finsko oblikovanje v beneški manufakturi

Finsko oblikovanje je v mednarodnem merilu postalo znano v tridesetih letih prejšnjega stoletja predvsem zaradi arhitekta in oblikovalca Alvarja Aalta (1898–1976). On in njegova žena Aina, rojena Marsio (1894–1949), sta zaslovela tudi s svojimi steklenimi predmeti. Aina Aalto je na milanskem trienalu leta 1932 dobila zlato medaljo za kozarce Aalto. Štiri leta pozneje je mož oblikoval vazo Aalto, ki je zdaj eden najbolj znanih steklenih izdelkov nasploh.

Kozarci in vaze Aalto so sestavni del številnih oblikovalskih zbirk po vsem svetu. Že tri četrt stoletja jih nepretrgano izdeluje finsko podjetje Iittala. Logotip podjetja, mala črka i v rdečem krogu, je oblikoval Timo Sarpaneva (1926–2006), grafični oblikovalec, ki se je ukvarjal tudi s kiparstvom v steklu, za Iittalo pa je začel delati leta 1950. Leta 1954 je tudi on prejel zlato medaljo na milanskem trienalu.

Sarpaneva je poleg uporabnih steklenih predmetov oblikoval keramične jedilne servise, posode za kuhanje iz litega železa in nerjavnega jekla, poleg tega je bil znan po oblikovanju tekstila. Štiristo njegovih predmetov je na ogled v zbirki muzeja uporabne umetnosti v Helsinkih. Celo vrsto steklenih izdelkov, ki jih je ustvaril v začetku šestdesetih let, je tržila manufaktura stekla Venini na Muranu.

Za Venini je oblikoval tudi Sarpanevov rojak Tapio Wirkkala (1915–1985), eden vodilnih finskih oblikovalcev 20. stoletja. Del njegovega opusa si je bilo pred nekaj leti mogoče ogledati na razstavi v Ljubljani.

Venini – muranski feniks

Na začetku 20. stoletja je bil evropski zem­ljevid izdelovalcev steklenih predmetov pregleden. Središča so bila v Lotaringiji (Loreni) in na Češkem, pa tudi na beneškem Muranu. Le da je bil slednji takrat v zatonu, modernizem na prehodu iz 19. v 20. stoletje ga ni zbudil iz spanja. Pobuda za nov začetek je nastala po prvi svetovni vojni.

Paolo Venini, pravnik iz Milana, se je leta 1921 opogumil in s partnerji na otoku odprl novo manufakturo stekla. Po letu 1925 se je osamosvojil in deloval pod svojim imenom. Njegovi izdelki niso temeljili na priljubljenem francoskem slogu art déco, temveč na steklenih predmetih, ki so jih oblikovali arhitekti, do takrat dejavni na Dunaju.

V tistih letih, obdobju med obema vojnama, se je morala srednja Evropa umakniti z vrha umetnosti izdelave steklenih predmetov. Začel se je namreč prodor italijanskega in skandinavskega oblikovanja (švedskega, danskega in finskega). Venini je sodeloval s celo vrsto mladih ustvarjalcev. Eden najboljših oblikovalcev steklenih posod je bil arhitekt Carlo Scarpa, ki se je zgledoval po orientalskih motivih. Zanj je značilen preprost dizajn, ki je večen in ni povezan z mod­nimi trendi. Venini je s Scarpovo pomočjo pridobil samozavest, iskal je oblikovalce tudi v tujini, kar v Italiji v obdobju Mussolinijevega fašizma ni bilo samo po sebi umevno. Po Veninijevi smrti leta 1959 je njegov zet Ludovico Diaz de Santillana nadaljeval strategijo odprtosti svetu. Tapio Wirkkala in Timo Sarpaneva sta začela oblikovati za Veninijevo manufakturo, ki je bila do leta 1985 last družine, potem pa so jo prevzeli drugi lastniki.

Steklo pihalcev na Muranu ima drugačne tehnične značilnosti kot finsko. Počasneje se strjuje, zato ga je mogoče oblikovati dlje kakor finsko stekleno maso, ki je primerna za strojno obdelavo. Beneški steklopihalci, ki so obvladovali tradicionalne tehnike, so finskim oblikovalcem omogočili, da so eksperimentirali z novimi oblikami.

Italijani so bili navdušeni nad finskim odnosom do brezbarvnega stekla in neposredno eleganco preprostih oblik. Po drugi strani so bili Finci navdušeni nad spontano lahkot­nostjo, inspirativnostjo in razumevanjem barv muranskih kolegov. Skratka, finsko steklo iz manufakture Venini je odlična mešanica severnoevropske in sredozemske ustvarjalnosti.

Te steklene predmete si je mogoče ogledati v stalni postavitvi finskega muzeja stekla v mestu Riihimäki na jugu Finske, občasno pa tudi na posebnih razstavah.