Keramične ploščice, les, pleskanje: Izbira za vse sloge in okuse

Keramika

Keramične ploščice so stalnica med oblogami za stene in tla v kopalnici. Iz preprostega razloga: ker so odporne proti vlagi in se jih da dovolj preprosto čistiti. Razlikujejo se tako po merah, oblikah kot po barvah, vzorcih, glazurah in tudi po ceni. Ta je odvisna od materiala, iz katerega so izdelane, vrste glazure, na ceno pa vpliva tudi velikost. Prav tako so pomembni kakovost izdelave, ime proizvajalca, dizajn in podrobnosti, kot so lasersko obdelani robovi.

Na kakovost keramičnih ploščic vpliva njihova sestava. Lahko so izdelane iz bele mase, imenovane kaolin, lahko pa tudi iz zmesi, ki vsebuje več gline. Prva sestava je značilna za keramiko češkega izvora, druga pa za italijansko in špansko. Za obe velja, da je kakovost odvisna od žganja keramike, to je od proizvodne tehnologije. Obstajajo štiri vrste žganja keramike: monožganje, dvojno žganje, monoporozno žganje in hitro dvojno žganje. Monožganje, pri katerem gre za enkratno žganje pri zelo visoki temperaturi, se v glavnem uporablja za talne ploščice. Stenske izdelujejo tako, da iz mase najprej spečejo »kolač«, in sicer na zelo visoki temperaturi, s čimer zagotovijo kakovost. Ko se ohladi, nanj nanesejo glazuro, nato pa vse skupaj še enkrat žgejo (dvojno žganje), tokrat pri nižji temperaturi, da glazura dobi sijaj. Za manj obremenjene prostore so primerne ploščice, ki so izdelane s postopkom t. i. monoporoznega žganja, kar pomeni, da hkrati pečejo kolač in glazuro na zmerni temperaturi. Njihova glazura nima tako visokega sijaja. Kot kompromis med ceno in kakovostjo nekateri proizvajalci ponujajo ploščice, izdelane po tehnologiji dvojnega hitrega žganja.

Talne ploščice so običajno trše kot tiste, ki so namenjene za oblaganje sten, in praviloma niso tako gladke. Polagamo jih lahko na stare ploščice, betonske zidake, opeko, silikatno opeko, estrihe ... Podlagi, ki mora biti seveda ravna, je treba prilagoditi način polaganja (polaganje v cementno podlago ali t. i. tankoslojno lepljenje) in izbrati primerno lepilo. Če nameravamo ploščice položiti na cementni estrih, moramo počakati (tudi do šest tednov), da se podlaga stabilizira – če jih bomo položili prezgodaj, bodo začele zaradi krčenja estriha pokati ali celo odstopati. Če nimamo dovolj »višine« za estrih, jih lahko položimo na sekundarni tlak, to so približno centimeter debele vezane lesene plošče. Vzdolž konstrukcijskih stikov in ob robovih, kjer ploščice mejijo na drugo talno oblogo, je treba vgraditi dilatacijske fuge, ki zmanjšujejo nevarnost pokanja oziroma odstopanja ploščic.

Reže med ploščicami je treba vedno zapolniti s fugirno maso, tudi če jih polagamo na stik in so široke manj kot milimeter – če tega ne storimo, vanje prodira voda, v njih se nabirata tudi plesen in umazanija.

O kakovosti keramičnih ploščic se lahko prepričamo po oznakah na njih. Stopnja obrabe pohodne površine oziroma obraba ploščic je označena s kratico PEI od 1 do 5. Za stanovanja zadostujejo številke od ena do štiri.

Odpornost proti krušenju oziroma trdnost ploščic je označena z MOHS od 1 do 9. Številka sedem pomeni že zelo kakovostne ploščice za notranje prostore doma.

Trenutni trendi narekujejo žive barve, kot so rdeča, oranžna, zelena, vijoličasta. Ena od prevladujočih smernic je tudi vodoravno polaganje ploščic pravokotne oblike, druga zelo pomembna pa je velikost ploščic. Prevladujejo namreč veliko večje mere, kot smo jih bili vajeni še pred leti: celo 90 x 45 cm, 20 x 100 cm. Zanimiva novost so keramične ploščice, ki so po videzu kot usnje, že nekaj let pa so na trgu takšne, ki posnemajo strukturo lesa.

Prav tako so pogoste keramične ploščice v obliki mozaika, s katerimi je mogoče ustvariti zanimivo oblogo na primer v kabinah za prhanje. Mozaik sestavljajo majhne kvadratne ploščice velikosti 2,5 x 2,5 cm. Ponavadi so prilepljene na mrežo in se zato polagajo v večjih dimenzijah. Mozaik je primeren za oblaganje neravnih površin. Lahko ga kombiniramo, na primer z mozaikom obložimo stene, s klasičnimi ploščicami pa tla.

Les

Kot talno oblogo lahko izberemo tudi pravi les. Njegova uporaba v kopalnici namreč že nekaj let ni več tabu, kot je bila nekoč. V zadnjih letih se je celo zelo razširila. To je že opaziti v ponudbi trgovin s kopalniško opremo. Les se ne pojavlja le na omaricah in policah, ampak tudi kot talna obloga. Nekatere tropske vrste (na primer tik) so zaradi velike vsebnosti olj zelo odporne proti vlagi in zato primerne za kopalnice. Lahko pa se uporabljajo tudi druge vrste (na primer les cedre, breze, hrasta ali češnje), le posebno obdelavo potrebujejo. Površina naj ne bi bila premazana z laki, saj tako les ne more dihati. Slednje pomeni, da vpija vlago, kadar je je preveč, in jo oddaja, ko je je premalo. Primerna pa je obdelava lesene talne obloge z voskom.

Pleskanje sten

Barvo, s katero bomo prepleskali stene (vse ali le del, pogosta je na primer odločitev za keramične ploščice do polovice stene, na vrhu pa pleskanje), je treba prilagoditi kopalnici in vlažnosti v njej.

Na splošno se za pleskanje uporabljajo disperzijske barve na vodni osnovi. Osnova barve je vezivo, razpršeno v vodi. Količina in vrsta veziva določata elastičnost, oprijem, odpornost na obrabo in čistila ter intenzivnost barvnih odtenkov. Barve z več veziva se bolje oprijemajo in so bolj pokrivne. Primerne so za obremenjene in izpostavljene stene, zato jih proizvajalci priporočajo tudi za pleskanje kopalnic.

Posebni vrsti veziva, ki ju lahko vsebujejo disperzijske barve, sta lateks in akril. Takšne so dobra izbira za najbolj obremenjene površine, saj jih lahko čistimo z neabrazivnimi gospodinjskimi čistili. Barve z lateksom izdelujejo v mat, polmat in sijajni izvedbi. Priporočajo jih tudi za pleskanje sten v kopalnici.

Delo in dom, 27. februar 2008