Kuhinja kot slikarsko platno

Koga ste imeli v mislih, ko ste snovali kuhinjo Domino?

V mislih sem imel par ali samskega moškega oziroma žensko. Kuhinja nima velike delovne površine, pač pa vse tehnološke novosti, ki jih dandanes lahko ponudi. Sama zasnova temelji na dominah oziroma kubusih. Sestavljata jo dva kubusa, eden je vgrajen v steno, drugi je delovni otok. Taka kuhinja je namenjena sodobnim enovitim prostorom. Sicer pa sem ljubitelj otočne postavitve.

Zakaj vam je otočna zasnova tako pri srcu?

Zlasti zaradi komunikacije tistega, ki dela v kuhinji, saj pri otočni postavitvi ni izključen iz dogajanja v prostoru. Če tisti, ki kuhinjo uporablja, gleda v zid in je s hrbtom obrnjen proti domačim in obiskovalcem, to ni najbolj družabno. Tudi z vidika uporabnosti je otočna postavitev preglednejša, prav tako lahko drugi, ki so v prostoru, opazujejo in sodelujejo pri kuhanju. Pri kuhinji Domino smo izbrali napo, ki je skrita v pultu, ravno zaradi tega, da ne obremenjuje volumna kuhinje, kadar ni v uporabi. Takrat se preprosto skrije. Po drugi strani pa te, ki visijo s stropa, lahko tudi preveč zastirajo pogled v prostor.

Ali je napa, ki je skrita v pultu, enako močna kot viseča s stropa?

Enako ali celo bolj, saj je bliže kuhališču. Pred leti je bila napa središče, nekakšen oltar, zdaj jo vse bolj skrivamo. Iščejo se nove igrive različice, s katerimi bi postala lahkotnejša in duhovitejša.

Kuhanje je postalo družabni dogodek. Ali je to tista bistvena sprememba, ki se je zgodila v kuhinji?

Mislim, da je to trend, smernica oblikovanja. Tudi zasnove ambientov se oblikujejo v tej smeri. Če so bile kuhinje prej strogo ločene, je zdaj tega vedno manj. Kuhinja naj bi se čim bolj zlila s preostalim ambientom. Sam se trudim, da bi razvil kuhinjo, ki ni vidna, a kljub temu opravlja svoj namen.

Kako lahko postane kuhinja z vsemi aparati neopazna?

Velike elemente pospravimo v omarne niše, ki se zlijejo s steno ali delujejo kot nevtralne omare, kuhalna in delovna površina pa sta vključeni v otok. S tem dobimo učinek nevtralnega ambienta, ki normalno funkcionira, a ne daje vtisa, da je to strogo kuhinja.

S katerimi materiali najraje delate?

Odvisno, za kakšno kuhinjo gre. Če je bolj poudarek na ekologiji, je dobro, da je to naravni material, pri sodobnih kuhinjah je odvisno od stranke in njenih želja. Zadnja leta na primer pri delovnih pultih velikokrat uporabljam kerrock, ki se ga da lepo oblikovati. Vse bolj priljubljen je tudi umetni kamen, ki omogoča najtanjše izvedbe delovnih pultov, to je centimeter debeline. A se ponavadi vseeno odločimo za dva centimetra, ravno zaradi bojazni, da ne bi kaj počilo.

Katere materiale ste uporabili pri kuhinji Domino?

Panelne plošče z masivno sredico in vidno površino, furnirano v orehu. Gre za lesno vrsto evropskega izvora, pri kateri je bolj izrazita struktura lesa. Namen je bil poudariti avtentičnost lesa in naravno noto, zato je tudi površinsko obdelana le z olji. Avtentičnost materialov se je na letošnjem sejmu pokazala kot trend, ki se razvija pri nas.

Ali je prihodnost v teh naravnih in avtentičnih materialih?

Je, zaradi tega, ker je ravno kuhinja z jedilnico še vedno središče doma, pribežališče, v katerem ljudje ob hitrem življenjskem tempu iščejo zavetje, toplino. To lahko da samo naraven, topel material. Tudi na splošno gredo trendi v to smer, da bi pričarali toplino v domu. Če smo pred desetimi leti govorili zgolj o »high tech« minimalizmu, ga zdaj poskušamo otopliti, narediti človeku bolj prijaznega ravno z naravnimi materiali. Minimalizem še vedno ostaja, a z drugačnimi, toplejšimi materiali. Včasih so bili ti zastopani le pri rustikalnih kuhinjah, medtem ko so bile sodobne kuhinje strogo v kombinaciji stekla, kovine in pokrivnih lakov. Zdaj se različni materiali veliko bolj prepletajo.

Ali sploh sodita skupaj naravni material in učinek nevidne kuhinje?

Mislim, da. Z lesom poudariš le tisto, kar želiš. Če pogledamo kuhinjo Domino, bi bile lahko omare povsem nevidne, zlile bi se s steno, delovni otok pa bi bil izpostavljen. V veliko primerih je tako, da je kuhinja sestavljena iz ene nevtralne oziroma neopazne enote in druge izpostav­ljene. Pred dvema letoma sem za podjetje Lipa oblikoval kuhinjo, ki je bila skrita za steno oziroma elektronskimi vrati iz ogledal. Predstavljala je razmišljanje, kako se da kuhinjo narediti funkcionalno, hkrati pa estetsko in duhovito. Takrat smo ravno tako razmišljali o prvobitnih materialih in na sejmu predstavili kombinacijo ogledala in kovine, ki smo jo uporabili za steno, s krtačeno smreko, iz katere je bila izdelana notranjost elementov.

Kaj drugačnega se še da vnesti v kuhinjo, ko pa se zdi, da smo že vse videli?

Velikoserijska proizvodnja je razosebila način oblikovanja kuhinj, zato se zdaj iščejo rešitve, kako pričarati identiteto. Nekdo podpira neopazno kuhinjo, ki se zlije z arhitekturo interierja, drugi jo želijo poudariti, tretji jo dojemajo kot umetniški element. Zgolj funkcija je lahko suhoparna. Tudi sam poskušam vnesti nekaj drugačnega. Veliko razmišljam o tem, da bi nevtralne kuhinjske površine, na primer vertikalni del med pultom in elementi, postale slikarsko platno. Želim si uporabiti slikarski pristop. Pri eni od kuhinj, ki sem jih oblikoval, sem ta del pobarval z abstrakt­nimi motivi, pred nekaj leti sem enako naredil na frontah vitrin in za dekoracijo uporabil sitotisk ročno narisanih načrtov kuhinje. Moja želja je, da bi vidni del kuhinje spremenil v umetniški element.

Kakšna bi bila vaša sanjska kuhinja?

Težko vprašanje. Če bi jo delal zase in imel neomejene možnosti, bi jo naredil kot nekakšno instalacijo ali umetniško kompozicijo, ki bi hkrati ustrezala vsem tehničnim in funkcionalnim zahtevam.

Kaj mora imeti kuhinja, da lahko rečemo, da je dobro oblikovana?

Najprej mora biti kakovostno izdelana in zadostiti vsem funkcionalnim zahtevam, imeti pa mora tudi svež pristop in nakazati razmišljanje oblikovalca. Zdaj je vse pogostejši tudi ekološki pristop, na primer, tako da so uporabljeni materiali, ki so zdravju neškodljivi, da obstaja možnost reciklaže, da se izberejo avtohtoni materiali. Pri nas bi moralo biti zaželeno, da se vključi čim več lesa domačih vrst in da bi bile uporabljene rokodelske spretnosti. Naša kultura, če gledamo zgodovino rokedelskih in stavbarskih izdelkov, je zelo bogata. Iz tega bi morali črpati tudi pri snovanju pohištva. Na letošnjem sejmu je bilo videti, da slovenski oblikovalci razmišljamo v tej smeri.

Ali torej v tem vidite prihodnost slovenskega oblikovanja?

Da. Pri kuhinji Domino so največ pozornosti vzbudili tisti deli, ki so bili za poudarek. Dejstvo je, da ljudje iščejo identiteto, piko na i, tudi kadar gre za opremo doma. Danes se utapljamo v poplavi brezosebnega, zato so take rešitve dobrodošle.

Kakšne tehnološke inovacije so v kuhinji Domino?

Uporabili smo hidravlični sistem, ki omogoča prilagajanje višine delovnega pulta na otočnem delu. Novost je tudi napa, ki se dvigne iz pulta, vodila v predalih imajo vgrajen elektromotor, s katerim se odpirajo in zapirajo na rahel dotik. Tehnološki izziv je bil, kaj narediti z vrati v sklopu visokih omar, da bo med kuhanjem neoviran dostop. Odločili smo se za takšna, ki jih je mogoče odpreti za 90 stopinj in potisniti za element, tako da med kuhanjem ne motijo.

Pravite, da obstaja neka povezava med oblikovanjem v avtomobilski industriji in oblikovanjem kuhinj. Težko verjamem, da bi bili ljudje pripravljeni odšteti za kuhinjo toliko denarja kot za avto.

Nekateri da, drugi ne. Nekoč, v socialističnih časih, je bila kuhinja vredna toliko kot avto, pred dobrimi desetimi leti se je to razmerje prepolovilo. Ko z naročniki pridemo do finančnega vprašanja, jih pogosto vprašam, kakšen avto imajo v garaži. Zakaj so pripravljeni za avto, v katerem preživijo največ tri ure na dan, porabiti toliko denarja, za kuhinjo, v kateri bodo veliko več časa, pa ne. Kuhinja je navsezadnje med pohištvenimi elementi najbolj kompleksna in najbolj tehnično zahtevna. Prav tako pa je dejstvo, da si nekateri moški z dobrim avtomobilom želijo v kuhinji podobno tehnologijo, kot jo imajo v avtu.

Na razstavnem prostoru je pozornost pritegnila tudi lesena miza s steklenimi nogami. Ali na videz krhko steklo zdrži težo masivne mizne ploskve?

Zdrži. Pred leti sem za nekega naročnika že izdelal delovno mizo iz palisandra s steklenim podnožjem. S primerkom na sejmu sem želel poudariti igro domin oziroma igro ploskev in kubusov v kuhinji: vertikalna domina, horizontalna domina in lebdeča domina. Če bi imela miza navadno podnožje, kompozicija ne bi bila skladna. Konstrukcija bi se tepla s preostalo zasnovo.