Kuhinje in jedilnice: Funkcionalnost, prepletena z estetiko

Zlasti v manjših stanovanjih, kjer je treba izkoristiti prav vsak kotiček, velja kuhinjo načrtovati kar se da smotrno. Tako naj na primer omarice segajo do stropa, kote zapolnimo s kotnimi elementi, prostor pa vizualno povečajo tudi svetle barve in dobra osvetlitev.

Shranjevanje, priprava, kuhanje

Kuhinja po estetski plati doživlja veliko sprememb, a še vedno je namenjena predvsem pripravljanju hrane. In zaporedje pri opravilih je že od nekdaj podobno. Temu naj bi sledila razporeditev kuhinjskih elementov, ki naj bi bila takšna, da z njo dosežemo optimalno funkcionalnost. Kuhinjo bi morali načrtovati po tako imenovanih delovnih centrih: shranjevanje živil, priprava hrane, kuhanje in peka, shranjevanje kuhinjske posode in pripomočkov ter pomivanje. Ti delovni centri naj bodo torej organizirani v enakem zaporedju, kot teče postopek priprave hrane. Če jih ločimo, si delo kljub najnovejšim gospodinjskim aparatom otežimo. Izhodišče je tako imenovani delovni trikotnik: gre za postavitev hladilnika, pomivalnega korita in kuhališča, ki naj bi bili v idealnih razmerah umeščeni v trikotnik. Ta umestitev elementov omogoča najbolj učinkovito izrabo prostora in je hkrati najbolj estetska. Vsaka stranica trikotnika naj bo dolga najmanj 1,2 metra, njihov skupni seštevek pa naj bo najmanj štiri oziroma največ osem metrov. Prehod med elementi trikotnika ne sme biti oviran.

PREBERITE ŠE: BARVNI TRENDI: ZELENA JE NOVA ČRNA

K lažjemu delu v kuhinji pripomorejo tudi drugi dejavniki, na primer višina kuhinjskega pulta, razdalja med kuhinjskimi elementi, preglednost v predalih in omaricah, odpiranje vrat in podobno. Kuhinjske elemente lahko razporedimo ob eni ali dveh stenah, v obliki črke L ali U, s polotokom ali delovnim otokom. V kuhinji, kjer so vsi elementi in aparati razporejeni ob eni steni, je priporočljiv naslednji vrstni red: hladilnik, shrambna omara, odlagalna površina, pomivalno korito, glavna delovna površina, kuhalna plošča in odlagalna površina. Takšna postavitev je primerna za majhne prostore, kuhinjo lahko umestimo v nišo, na prehod iz enega prostora v drugega ali celo na hodnik.

Ne glede na obliko in razporeditev kuhinjskih elementov je treba predvsem paziti na razdaljo med dvema kuhinjskima nizoma, v katerih sta na eni strani kuhališče in pomivalno korito, na drugi pa shranjevalne površine. Med njima naj bi bilo od 100 do 120 centimetrov razdalje, kar pomeni, da so lahko omare in predali med kuhanjem ali pospravljanjem posode iz pomivalnega stroja odprti. Prav tako je dobro upoštevati nekatera osnovna pravila glede razporeditve posameznih elementov. Kuhalna plošča ne sme biti tik ob visoki omari ali steni ali na koncu delovnega pulta. Vmes naj bi bilo vsaj 30 centimetrov površine. Podobno velja za pomivalno korito. Pomivalni stroj naj bi bil v bližini pomivalnega korita, predal s koši za smeti pa tudi ne predaleč stran.

Dovolj delovne površine

Kuhinja je narejena po meri uporabnika in prostora, zato so višine pultov in omaric povsem prilagodljive. Delovni pult je največkrat na višini od 90 do 95 centimetrov. Ta višina naj bi bila pri pripravi hrane veliko bolj prijazna do uporabnika kot nižja. Spremenila se je tudi globina delovnih pultov. Z nekoč standardnih 60 centimetrov so se razširili na 80 do 90 centimetrov. Tako je več delovne površine, hkrati pa nastane prostor za odlaganje stvari in malih gospodinjskih aparatov, ki jih uporabljamo pri kuhanju.

V funkcionalno oprem­ljeni kuhinji potrebujemo na delovnem pultu tri proste površine. Prva je tik ob hladilniku ali shrambi in je namen­jena za odlaganje hrane. Druga je glavna delovna površina, ki mora biti med koritom in kuhalno ploščo, tretja pa je servirna površina na drugi strani kuhalne plošče. Delovna površina naj bi bila enakomerno razporejena po celotni kuhinji. Ob hladilniku naj bi bilo (na strani ročaja) približno 40 cm pulta, na katerega odložimo živila. Korito naj bi imelo na vsaki strani od 40 do 60 cm prostega pulta, prav tako kuhališče.

Zaradi večje globine spodnjih elementov so zgornji nameščeni niže, zlasti zaradi dostopa do shranjenih stvari in pregleda nad njimi. Zgornji se pogosto odpirajo navzgor, spodnji pa so v glavnem sestavljeni iz velikih in globokih predalov za shranjevanje z odpiranjem na potisk. Zgornjih elementov je vedno manj, nadomestile so jih velike shranjevalne omare. V njih so poleg shran­jevalnih površin vgrajeni tudi aparati, na primer pečica, mikrovalovna pečica, hladilnik, aparat za kavo. Hladilnik je največkrat skrit za gladko površino kuhinjskih vratc. Lahko pa je delno vgrajen, tako da je del kuhinje, vidni pa ostanejo vrata, ledomat in zaslon. Seveda tudi prostostoječi niso povsem izginili. Nekateri se odločijo za popestritev s hladilnikom v kakšni živahni barvi ali retro videzu.

Sodobna jedilnica

Nekoč so bile jedilnice del bivalne kuhinje, v večjih stanovanjih ali hišah pa ločene, zdaj so del odprtega bivalnega prostora. To je njihov družabni del, ki hkrati združuje in ločuje kuhinjo in dnevno sobo. Jedilna miza v sodobnem bivanju ni namenjena zgolj obedovanju, temveč ob njej počnemo tudi druge reči: se družimo s prijatelji, otroci pišejo šolske naloge, v zadnjem času tudi delamo.

Ko začne razmišljati o ureditvi takega odprtega in večnamenskega prostora, se marsi­kdo vpraša, ali naj se oprema jedilnice ujema s pohištvom v kuhinji in dnevni sobi ali lahko sledi čisto svojim zakonitostim. Mogoče je oboje. Lahko se zlije s kuhinjo in dnevno sobo, lahko pa je jedilnica oblikovna zgodba zase.

Kako izbrati jedilno mizo in stole

Velikost mize je odvisna od prostora, ki ga imamo na voljo zanjo. Vedno dobra rešitev je izvlečni mehanizem, s katerim se poveča jedilna površina, kadar se ob mizi zbere več ljudi. Pri tem je treba paziti, kako so nameščene noge, da ne bodo ovirale sedečih. Pri sodobnih različicah so noge na skrajnih vogalih, pri okroglih izvedbah pa na sredini.

Ali bo jedilna miza pravokotna, kvadratna, ovalna ali okrogla, je odvisno od velikosti in oblike prostora. Za podolgovato jedilnico denimo ni najprimernejša okrogla ali kvadratna, ampak pravokotna. Za udobno sedenje in vstajanje naj bo od stene ali kakšne druge ovire odmaknjena vsaj 80 centimetrov. Če pa potrebujemo tudi prehod, mora biti ta razdalja vsaj 100 do 120 centimetrov. Za mizo mora imeti sedeči najmanj 60 centimetrov prostora, optimalno pa je 80 centimetrov.

Stoli morajo ustrezati višini jedilne mize. Zato višino sedala izberemo glede na višino jedilne mize. Najpogostejša višina jedilne mize je 75 centimetrov, ki ji ustrezajo stoli s sedalno višino 45 centimetrov. Če boste nanje namestili dodatne blazine, je treba upoštevati tudi teh nekaj centimetrov. Stoli morajo biti ne glede na material, iz katerega so izdelani, predvsem udobni. Zato jih moramo še pred nakupom v trgovini preskusiti. Poleg kakovosti materialov in dobre izdelave ne pozabite na prostor, v katerega jih boste postavili (zlasti njegovo velikost). V manjšo jedilnico se podajo stoli iz lahkotnejših, transparentnih materialov, medtem ko si v večji lahko omislimo tudi masivnejše, na primer oblazinjene v usnje. Še trendovski namig: ob jedilno mizo lahko postavite različne stole tako po barvah, materialih kot slogih. Lahko so stari in prenov­ljeni, novi, oblazinjeni, leseni, kovinski … To bo dalo ambientu posebno pestrost.