Les? Ne, keramika!

Les in kamen sta bila očitno navdih za nove kolekcije keramičnih ploščic. Po eni strani posnemajo videz teh dveh naravnih materialov, po drugi pa iz narave črpajo tudi barvno lestvico. Ta se namreč giblje v nežnih, nevpadljivih odtenkih, od belih, zemeljskih in lesnih do sivih. Keramične ploščice imajo ne glede na velikost in namen večinoma matirano površino. Če so bile v preteklih letih v ospredju ogromne in zelo tanke ploščice, je zdaj znova na voljo več manjših dimenzij, na primer mozaik, majhne kvadratne ali pravokotne oblike.

Oblika šestkotnika

Vrnila pa se je tudi oblika šestkotnika. Slednji je značilen za špansko tradicionalno keramiko in motive na njej. S priljubljenostjo vintage sloga se med smernicami keramičnih ploščic pojavljajo tudi takšne s pridihom tradicije. Te krasijo zanimivi vzorci in lepe kombinacije barv. Proizvajalci so namreč izdelali nove ploščice, ki temeljijo na klasičnih motivih, le da so jih okrasili z sodobnejšimi odtenki barv.

A keramiko lahko poleg omenjenih vzorcev krasijo tudi cvetlični in geometrijski, slednji imajo pogosto 3D učinek. Na njih se lahko s pomočjo digitalnega tiskanja znajdejo tudi zelo realistični vzorci, na primer cvetov, ki delujejo kot fotografija. Priljubljeno je tudi mešanje slogov in vzorcev, kar pomeni, da lahko za talno oblogo izberemo keramiko v enaki barvi, a v različnih vzorcih.

Keramične ploščice so stalnica med oblogami za stene in tla v kopalnici, po drugih prostorih pa v glavnem za tla. Iz preprostega razloga: ker so odporne proti vlagi in se jih da dovolj preprosto čistiti. Razlikujejo se tako po merah, oblikah kot po barvah, vzorcih, glazurah in tudi po ceni. Ta je odvisna od materiala, iz katerega so izdelane, vrste glazure, na ceno pa vpliva tudi velikost. Prav tako so pomembni kakovost izdelave, ime proizvajalca, dizajn in podrobnosti, kot so lasersko obdelani robovi.

Pomembna je sestava

Na kakovost keramičnih ploščic vpliva njihova sestava. Lahko so izdelane iz bele mase, imenovane kaolin, lahko pa tudi iz zmesi, ki vsebuje več gline. Prva sestava je značilna za keramiko češkega izvora, druga pa za italijansko in špansko. Za obe velja, da je kakovost odvisna od žganja keramike, to je od proizvodne tehnologije. Obstajajo štiri vrste žganja keramike: monožganje, dvojno žganje, monoporozno žganje in hitro dvojno žganje. Monožganje, pri katerem gre za enkratno žganje pri zelo visoki temperaturi, se v glavnem uporablja za talne ploščice. Stenske izdelujejo tako, da iz mase najprej spečejo »kolač«, in sicer na zelo visoki temperaturi, s čimer zagotovijo kakovost. Ko se ohladi, nanj nanesejo glazuro, nato pa vse skupaj še enkrat žgejo (dvojno žganje), tokrat pri nižji temperaturi, da glazura dobi sijaj. Za manj obremenjene prostore so primerne ploščice, ki so izdelane s postopkom t. i. monoporoznega žganja, kar pomeni, da hkrati pečejo kolač in glazuro na zmerni temperaturi. Njihova glazura nima tako visokega sijaja. Kot kompromis med ceno in kakovostjo nekateri proizvajalci ponujajo ploščice, izdelane po tehnologiji dvojnega hitrega žganja. Talne ploščice so običajno trše kot tiste, ki so namenjene za oblaganje sten, in praviloma niso tako gladke.