Na obisku: Od gline do tekstila

Vsestranska oblikovalka Alja Starc, ki smo jo obiskali v njeni domači delavnici, se je najprej seznanila s fimo maso, to je bilo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je živela v Nemčiji, in v njej se je prebudila ustvarjalna žilica. Takrat je tudi že šivala, pripoveduje, saj je končala srednjo tekstilno šolo. Z glino, iz katere zdaj nastajajo svetila in drugi predmeti, se je srečala na delavnici pri Ljubu Blagotinšku, ki je tudi sam izdeloval luči, vendar z drugo tehniko. »Njegove luči so se mi zdele čarobne. Nekaj let po njegovi smrti sem poskusila tudi sama, saj so mi v spominu ostale njegove besede, da lahko iz glinenih svaljkov ustvariš prav vsako obliko. Trajalo je kar nekaj let, da so luči dobile današ­nji videz,« pripoveduje oblikovalka. Izdelke iz gline je sprva delala zase in za kakšno darilo za bližnje ter prijatelje, peči pa jih je nosila k lončarki Barbi Štemberger Zupan, pri kateri se je tudi učila. Zdaj ima svojo peč, tako da celoten postopek opravi doma.

Luči, po katerih je najbolj prepoznavna, izdeluje s polaganjem glinenih svaljkov in sprotnim glajenjem, da nastane želena oblika. »Največkrat je to oblika polkrogle, ki jo pustim, da se nekoliko posuši, in jo nato še enkrat dokončno zgladim ter prerežem na spodnjem delu. Pri tej fazi moram ujeti pravi trenutek, da je izdelek že dovolj trden, a ne preveč, saj bi mi to otežilo poznejše oblikovanje. S prstom ali modelirko si na izdelek zarišem vzorce, ki jih črpam iz narave. Nato s svedrom ali nožkom izrežem želene vzorce. Izdelek mora znova počivati, dokler se popolnoma ne posuši. Zatem s strgalom postrgam odvečno glino, ki je ostala pri izrezovanju luknjic. Na koncu površino prebrišem še z mokro gobico,« pojasnjuje oblikovalka. Izdelek je zdaj pripravljen za peko. Najprej se peče pri 980 stopinjah Celzija, ko pa ga zglazira, je temperatura višja, 1200 stopinj Celzija. Nato lučki doda žarnico, in ko je ta prižgana, dobi glina, ki je po besedah sogovornice sicer hladen material, toplino in domačnost. Ko je obvladala glino, si je zaželela novega izziva, to je obdelovanje porcelana, ki pa je precej dražji in zahtevnejši za delo, saj se zelo hitro suši. Tudi izdelki iz porcelana nastajajo s svaljkanjem. Zdaj načrtuje, da bo poskusila s črno glino. Pri tej je zanimivo, da višja ko je temperatura pri peki, temnejši postane izdelek. »Pri izdelkih iz keramike me je pred leti navdušil Hundert­wasser, saj sem izdelovala hiške in luči, ki so posnemale njegov slog, zdaj pa sta mi bližja Gaudi in Plečnik,« pravi oblikovalka.

Vzorci, barve in roza

Morda ne toliko poznana in razširjena je druga smer njenega ustvarjanja, to je šivanje iz živo pisanega tekstila. Pred kratkim je naredila kolekcijo predpasnikov iz vzorčaste tkanine, okrašene z volančki. Navdih zanje je našla v preteklem stoletju, v petdesetih in šestdesetih letih, ko so bile v modi obleke, ki so poudarjale ženskost in obline. Po predpas­nikih je sledila še kolekcija oblek, ki se prav tako zgledujejo po tistem času, ko je bila v ospredju bujnejša ženska postava. Iz pisanih tkanin nastajajo tudi okrasne blazine, iz ostankov pri šivanju pa toaletne torbice.

Kot pripoveduje, ji je blizu slog, ki ga prepoznamo v oblikovanju dvojca Dolce & Gabbana, ki poudarita žensko, mamo. »Všeč mi je domačnost, cvetlični motivi, ki jih najdemo pri Rosenthalu, Villeroy & Bochu, barve in vzorci,« pripoveduje gostiteljica. Njena najljubša barva je rožnata. Zakaj? »Najbrž zaradi pomanjkanje te barve v otroštvu,« v smehu odgovarja. Že takrat je bila ustvarjalna, pravi, saj je nenehno šivala oblekice za punčke in preurejala svojo sobo. Občasno jo pot zanese tudi v aranžiranje in opremljanje prostorov. Njeno sanjsko delo pa bi bilo, kot pravi, da bi se lahko preživljala z notranjim urejanjem prostorov in dekoraterstvom.

Večino izdelkov najprej preskusi doma, pravi, šele nato gredo v prodajo. Ustvarja v domači hiši, kjer ima v kleti urejeno delavnico. Tam ji delajo družbo vile, suho polstene iz ovčje volne. In prav dejstvo, da je vedno delala v kleti, stran od družine, jo je spodbudilo k ustvarjanju igrivih vil, ki jih lahko izdeluje v dnevni sobi na kavču. Najprej je eno za poskus izdelala po knjigi, in ker so ji postale všeč, se jim je bolj posvetila. Vsaka nosi tudi vilinsko sporočilo. »Tista, ki ti je všeč in si jo izbereš, ima pravo sporočilo zate,« pojasnjuje in dodaja, da že od nekdaj obožuje pravljice in pravljični svet. »Vile so igrive, pisane, barvite in nagajive, njihov dom so rože. Zato so mi tako blizu, saj tudi sama obožujem naravo in njen skrivnostni svet,« sklene oblikovalka.