Na obisku pri Martini Obid Mlakar: Na krilih kovine

Med študijem restavratorstva na ALUO je, pripoveduje, iskala zaposlitev, možnosti, ki jih ponuja restavratorstvo. Tako je potrkala tudi na vrata znanega zlatarja in restavratorja Christopha Steidla Porente. »Najprej sem bila na preizkusu, ali imam roko in oko za to delo. Mene pa je kovina kot material že prvi dan povsem očarala,« se oblikovalka Martina Obid Mlakar spominja, kako je začela svojo pot. Takrat je prvič držala v roki pilo in žago. Počasi je spoznavala tehnike in to jo je pripeljalo do specializacije za restavriranje kovine. Leta, preživeta v delavnici mojstra, kjer jim družbo dela krokar Orhan, pa so ji pustila še en pečat, to so peresa, ki jih med drugim upodablja v kovini. »Odkar sem odšla od učitelja na svoje, sem dobila krila. Peresa simbolizirajo moje življenjsko vodilo, ki se je izrazilo v nakitu. Predstavljajo mi krila kot svobodno izražanje in bivanje ter gnezdo, kjer je moj varni pristan,« razmišlja oblikovalka.

Peresa je upodobila v nakitu, svetilih in kazalkah. Svetilo Lahkotnost bivanja, ki ga obdajajo peresa, je ena od interpretacij nakita in hkrati nakit interierja. Nastalo je iz odpadne kovine. Tudi kazalka v obliki peresa z imenom Na krilih besed je lahko nakit prostora, če jo obesimo na steno. Tu je pero povezano z besedo, branjem, domišljijo. »Pero je zame simbol svobode bivanja in svobode ustvarjanja, to verjamem in tako želim delati,« razmišlja sogovornica. V zgodbi peres se bo nekoč znašel tudi jedilni pribor. Za izdelavo peres je kot nalašč titan, ki ga lahko obarva s plamenom, da dobi zlato rjave in modrovijoličaste odtenke. Titan je lahek, a hkrati zelo trd material, pripoveduje in pokaže žulje na rokah, ki jih je dobila pri delu z njim. Vendar se je kljub temu vredno potruditi.

Poleg titana dela tudi s srebrom, zlatom, bakrom, medenino. Zakaj takšno navdušenje za kovino? »Kovina mi je značajsko blizu. Je trda, hladna, groba in težka, med obdelavo pa se ravno toliko upira, da mi omogoča zelo natančno delo. Prav tako me navdušuje, da lahko iz grobega materiala ustvarim tako nežne in ženske oblike,« odgovarja. Preizkuša tudi druge materiale in jih kombinira s kovino, na primer svilo, prav tako jo mikajo drugi materiali, kot so les, usnje in steklo, a v sodelovanju z drugimi oblikovalci, rokodelci. »Vsak material, ki ga izberem, mora delovati plemenito in prefinjeno,« pojasnjuje sogovornica.

Postopek preobrazbe kovine v nakit se začne z idejo in natančno risbo, s katero preveri obliko. Nato to risbo prenese na kovino. Sledijo valjanje, piljenje, žaganje, kovanje in cizeliranje, lotanje, včasih tudi graviranje. Najbolj uživa ob kovanju, pri katerem je, kot pravi, že sam zvok meditativen. Bolj stresna faza v izdelavi pa je lotanje, ki zahteva znanje in mirno roko. Za to fazo je potrebovala kar precej učnih ur, da je postala »vodja« materiala.

Do zdaj je nastala množica s filigransko natančnostjo izdelanih unikatnih kosov. Konec preteklega leta je oživela kolekcija nakita April, ki jo ustvarjata skupaj z Natašo Grandovec. April so odsevi narave, nakit, ki posnema vzorce in strukture iz narave, zanjo zelo navdihujoče. Do zdaj sta oblikovali uhane in obeske, ki posnemajo belo omelo, javorjeva semena, drobne ptičice, kot kaže, pa bo šel April tudi na morje, saj pripravljata morske motive. Prav ti Martino Obid Mlakar neznansko privlačijo, a še sama ne ve, zakaj. »Zelo sem odprta za razne vtise, od knjig, filmov, glasbe, všeč mi je ulično dogajanje. Vtise nenehno zbiram, potem pa jih na neki svoj, malo naiven in idealističen ženski način izrazim,« pripoveduje sogovornica, ki ima izdelovanje nakita rada tudi zaradi tega, ker se v njem združita slikarstvo in kiparstvo. Dobro se znajde tudi pri pedagoškem delu, saj občasno vodi kakšne delavnice. Trenutno se sicer ukvarja z razstavo Svetloba, ujeta v kamen, ki bo jeseni v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani in na kateri bo v delu, namenjenem nakitu, tudi sama sodelovala. A poletje je sicer čas za počitnice, počitek in nabiranje novih zamisli, zgodb. Te bodo morda jeseni zavile v preprostejšo formo – oblikovalka nam­reč ugotavlja, da je lepota zelo preprosta.