Oblikovanje iz masivnega lesa: žlahtnost za več generacij

Ko govorimo o lesu, ne moremo mimo dejstva, da ima Slovenija veliko kakovostnega lesa in tudi bogato tradicijo na tem področju. Prav zaradi te in želje po obujanju starih mizarskih veščin ter ozaveščanju o pomenu in prednostih domačega lesa je stekel projekt Alpe Adria Holz/Les. Nastal je pod okriljem vodilnega partnerja Slovenske gospodarske zveze iz Celovca (SGZ) in partnerjev Gospodarske zbornice za avstrijsko Koroško in Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, rezultat pa je blagovna znamka čezmejne lesne skupnosti Collignum, za katero oblikovalci, arhitekti, mizarji in tesarji iz Slovenije ter avstrijske Koroške oblikujejo in izdelujejo kakovostne, inovativne in s kulturnim izročilom povezane izdelke iz domačih vrst lesa.

»Collignum je specifična blagovna znamka zaradi načina nastanka, oblikovanja in izdelave izdelkov. Ne le da se uporablja zgolj lokalni masivni les in da je njegova ekološka obdelava v rokah lokalnih mizarjev, ampak tudi odločitve, kakšni izdelki in za katero ciljno publiko se bodo izdelovali, se sprejemajo v pristni maniri sodelovanja,« pojas­njuje arhitekt Andrej Mercina iz biroja Trije arhitekti, v katerem poleg avstrijskih oblikovalcev Meline Reichmann, Franza Sumnitscha in Franza Lamprechta oblikujejo omenjene izdelke. K projektu so jih po besedah arhitekta povabili kot oblikovalce, ki poleg kakovosti samega oblikovanja poznajo in razumejo pohištveni trg, lesarsko panogo in njen potencial. Cilj projekta pa je, da izdelki in z njimi znanje lokalnih mizarjev ter tesarjev z nadgradnjo oblikovalcev pridejo v najširšo uporabo.

Sodelovanje je glavna prednost nastajanja novih izdelkov, dodaja Mercina, poteka pa tako, da oblikovalci pripravijo idejno zasnovo skupine izdelkov, temu sledijo delavnice z mizarji, na katerih vsak izbere izhodišče, v katerem se vidi. In tako potem zamisel razvijajo naprej. »Tipičen primer, ki ga nikoli ne bi bilo, če ne bi delali na tak način, so leseni vijaki iz lesa hruške, nastali na podlagi specifičnega znanja, ki se prenaša iz roda v rod v mizarski delavnici Strahovnik. Za sodobno uporabo je bilo treba seveda to tradicionalno znanje dopolniti, razviti novo orodje, a prav to je bistvo tradicije v sodobnosti,« pojasnjuje arhitekt. Ročno izdelane lesene vijake so uporabili pri modularnem pohištvu z imenom Mix Box, izdelanem iz smrekovega lesa.

Drugo vez s tradicijo je mogoče najti pri obliki izdelkov. Družina kredenc z imenom Ita Rina je zasnovana kot nekakšna damska šatulja. Gre za mini kredence na izredno visokih nogah, ki zato delujejo zelo elegantno. Kakor pravi arhitekt, ga spominjajo na škatle, prevlečene s tekstilom, za shranjevanje klobukov.

Iz dvesto let stare lipe

Moč masivnega lesa pa se zares občuti v Pre-stolu, fotelju, ki so ga oblikovali v biroju Trije arhitekti. Poseben je zaradi izvora in starosti lesa, ki so ga izbrali zanj. Narejen je namreč iz lesa več kot 200 let stare lipe iz Kostanjevice na Krki, ki so jo posekali zaradi novogradnje. »Ko sedete vanj, vas objame. Na notranji strani je povsem gladek, na zunanji ves močan in reliefen,« ga opisuje Mercina. Vsak stol bo imel zaradi same narave lesa drugačno zunanjo teksturo.

Doslej so oblikovali in izdelali osem kosov oziroma družin izdelkov, ki so bili na ogled na pohištvenem sejmu Ambient Ljubljana. V zaključni fazi, torej tik pred začetkom proizvodnje, je po arhitektovih besedah še en izdelek, in sicer sistemska vrtna lesena ograja. Snujejo pa še tri nove, to so ultralahki ležalnik iz kombinacije lesa in ogljikovih vlaken, sestavljivi stol in zunanja vrtna garnitura, ki pa bodo naprodaj, ko bodo opravili vse faze preizkušanj in bodo proizvajalci lahko zagotavljali najvišjo kakovost.

Za izdelavo uporabljajo domače vrste lesa, doslej so bile to smreka, hruška, jesen, hrast, macesen in lipa. »Najbližji mi je hrast, ker je močan in karakteren les ter hkrati sproščen, neobremenjen z eksluzivnostjo in lahko povsem vsakdanji,« odgovarja Mercina na vprašanje, s katerim lesom najraje dela. Pri oblikovanju iz lesa, pravi, sta bistveni dve merili. Na eni strani je spoštovanje lastnosti, ki jih imajo posamezne vrste. Lep primer je jesenov les, iz katerega je narejen polfotelj Vogel. »Jesen premore prožnost, zaradi katere se stol, ko se naslonimo nanj, nekoliko upogne,« pojasnjuje arhitekt. Drugo merilo, ki ga je treba upoštevati pri oblikovanju lesa, je estetski, saj se značaj vrste kaže skozi njen videz. Poleg tega gre za živ material, ki se skozi čas spreminja, pa ne zgolj stara, poudarja sogovornik. Izjemno pomemben vidik pri oblikovanju in izdelavi pohištva iz masivnega lesa je tudi površinska obdelava. Večina pohištva, ki so ga oblikovali doslej, je oljenega, vodno lakiranje oziroma zaščitna sredstva na vodni osnovi so uporabili le pri specifičnih zahtevah.

Kakor poudarja arhitekt, je veliko ljudi, ki cenijo masivni les, zlasti lokalnega izvora in ekološko obdelanega, njegovo žlahtnost, ki se kaže v letnicah, grčah, beljavi, spreminjanje s časom in nenadomestljive taktilne lastnosti. »Ti elementov opreme svojega bivalnega okolja ne izvzemajo iz zakonitosti življenja, temveč jih vidijo kot njegov sestavni del. Morda bi se temu reklo celostna kultura bivanja,« razmišlja sogovornik.

Po njegovih izkušnjah se zanimanje za tak­šno pohištvo povečuje. Ker ne gre za rustikalni slog, ga brez težav umestimo v sodobni interier. »Sodobni prostori pogosto sami po sebi nimajo dovolj izraza, da bi bili prijetni, to vlogo prevzamejo masivni kosi pohištva. Ta način razmišljanja je ključen za dosego sodobnega ideala, ki ga opažam v družbi, tako imenovani izčiščen, zračen prostor, a še vedno po občutenju prijeten. Od sposobnosti arhitekta pa je seveda na koncu odvisno, kako zna to dvoje uskladiti v lepo celoto,« pojasnjuje arhitekt, kako v sodobne interierje vključiti masivne kose. Takšno pohištvo lahko odigra tudi vlogo, kot jo je imelo nekoč, da se prenaša iz roda v rod. Že sam material to omogoča in morda celo spodbuja. »A dodati je treba še željo po dedovanju iz roda v rod. Ekološka kultura vsekakor tu igra pomembno vlogo, večjo vlogo pa verjetno prevzema tudi oblikovanje. Verjamem, da bi se lahko prav elementi, ki gradijo svojo pojavnost na vsaj enakovrednem poudarjanju oblike in značaja samega materiala, približali nekakšni brezčasnosti in torej tudi aktualnosti za več generacij,« razmišlja Mercina.