Pogovor z dr. Manjo Kitek Kuzman o leseni gradnji: Naš les se vrača iz tujin

Številni poznajo njeno monografijo Lesena gradnja – izziv in priložnost za Slovenijo, v kateri je zbranih 35 prispevkov strokovnjakov z različnih področij, ki se ukvarjajo z leseno gradnjo. »Namen knjige je bil najti presek med znanstveno sfero in gospodarskim segmentom v smeri večje odprtosti in vključevanja čim širšega kroga zainteresirane javnosti ter opozoriti na kompleksnost lesene gradnje,« jo predstavi. V kratkem bo izšla še ena: Les v slovenski sodobni arhitekturi. V njej je zbrala najnovejše primere izvedenih projektov lesene gradnje pri nas. Predstavljeni bodo izjemni dosežki slovenskih proizvajalcev s poudarkom na karakteristikah posameznih objektov, pravi arhitektka, zaposlena na oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete. Je gonilna sila spletnega portala o leseni gradnji (www.lesena-gradnja.si).

Koliko imamo v Sloveniji lesenih hiš?

V zadnjih nekaj letih smo zaznali več kot tridesetodstotno povečanje lesene stanovanjske gradnje. Delež zdaj že presega deset odstotkov vseh novozgrajenih eno- in dvodružinskih hiš, kar pa je v primerjavi z drugimi stanovanjskimi novogradnjami še vedno majhen delež. Vzrok je v glavnem neozaveščenost Slovencev glede prednosti lesa, predvsem z ekološkega vidika, kar kaže tudi raziskava javnega mnenja, ki je potekala na oddelku za lesarstvo. Razširjeni pa so tudi predsodki, predvsem glede nevarnosti požara in cene izvedbe. Druge razvite evropske države, recimo Avstrija in Švica, so v tem pogledu že pred nami.

Sta montažna gradnja in lesena gradnja sopomenki?

Nista. Verjetno mislite na leseno montažno gradnjo. Ta označuje izdelavo lesenih panelov pod kontroliranimi pogoji v tovarni. Ti se potem sestavijo na kraju samem. Izraz montažna lesena panelna hiša še najbolje ponazarja glavni nosilni stenski element. Tudi izraz timber-framed house označuje hišo z lesenim nosilnim okvirjem. Pri izvajalcih in tesarjih, pri katerih je ves proces gradnje vezan na teren, pa ne moremo govoriti o montažni leseni gradnji, temveč le o gradnji ali sestavi lesenega objekta oziroma lesene konstrukcije. Lahko bi to imenovali tudi industrijska in obrtniška izvedba. Strokovno gledano, pa sem mnenja, da ime niti ni tako pomembno, temveč je predvsem pomemben konstrukcijski sestav, torej vsebina. Torej predlagam širšo formulacijo lesena gradnja.

Ali sploh poznamo definicijo lesene hiše? Koliko odstotkov konstrukcije mora biti iz tega materiala, da je hiša lesena?

Ni jasne meje. Lesena hiša naj bi imela leseno eno ali več etaž, ne le ostrešja in oken. Naj navedem nekatere zanimive podatke za primerjavo količine vgrajenega lesa: če imamo klasično zidano hišo z lesenim ostrešjem, znaša količina vgrajenega lesa približno osem kubičnih metrov, hiša s skeletno konstrukcijo bivalne površine 150 kvadratnih metrov vsebuje med 30 in 40 kubičnih metrov vgrajenega lesa, hiša z leseno masivno konstrukcijo, kot je recimo brunarica primerljive velikosti, pa okoli 40 do 50 kubičnih metrov in več. In še zanimivost: Avstrija že dalj časa spodbuja uporabo lesa za javne objekte. Z zakoni je celo določena minimalna količina vgrajenega lesa v novograjene javne objekte – med 20 in 30 odstotkov. Pozdravljam podobne ukrepe, ki se pripravljajo tudi pri nas na področju zelenih javnih naročil.

Ali kupci, ki se odločijo za predizdelano hišo pri slovenskem ponudniku, dobijo tudi les, ki je zrasel v Sloveniji?

Poraščenost Slovenije z gozdom je več kot 60-odstotna, kar pomeni 300 milijonov kubičnih metrov lesa. Na leto priraste 7,5 milijona kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga le slabo polovico, to je tri milijone, pa še od tega znaten del hlodovine, brez dodane vrednosti, izvozimo. Potem se v Slovenijo vračajo izdelki. Slovenija bi si lahko privoščila posek, predelavo in rabo lesa v bližini gozda s kratkim transportom. Z dolžino transporta se namreč povečuje delež sive energije in zmanjšujejo primerjalne prednosti lesa. Gre za slovenski nacionalni material, edino surovino, ki je imamo v izobilju. Hlodovino bi morali predelati doma v kompleksne končne in originalne izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Odgovor je pravzaprav da: naš les se vrača iz tujine z višjo dodano vrednostjo v obliki konstrukcijskih elementov.

Zakaj je v Sloveniji lesena montažna gradnja še nedolgo tega veljala za bolj zasilno rešitev?

Morda je slabo luč na leseno montažno gradnjo vrglo več kot 500 lesenih montažnih hiš, zgrajenih po potresu leta 1976 v Posočju, ki med drugim niso ohranjale gradbene in likovne kulture našega prostora. Velikokrat pa se neupravičeno, zaradi nepoznavanja lesa kot gradbenega materiala, navajajo problemi požarne varnosti, vlage, plesni, škodljivcev, deformacij, trajnosti … Pri ustrezni zasnovi teh problemov ni. Lesena gradnja je lahko za več generacij, če je konstrukcija z vsemi sestavami pravilno izvedena, saj je ustrezno suh in zaščiten les lahko trajen. Glede na prejšnje čase so zdaj tudi velike razlike v kakovosti vgrajenih materialov, bivalnem udobju in porabi energije! Na področju gradbenofizikalnih lastnosti so bili narejeni veliki premiki, velik napredek predstavlja prehod na nizkoenergijsko, pasivno gradnjo.

Arhitekti, ki so zasnovali novo poslopje Biotehniške fakultete, kjer ste zaposleni, so za projekt, ki ga že od daleč zaznamuje fasada v kombinaciji z lesom, dobili Plečnikovo nagrado. Mislite, da je bila prav sodobna arhitektura tista, ki je z dobrimi zgledi začela preobračati podobo lesa v javnosti?

V javnosti se več govori o lesu, objavljajo se primeri dobre prakse lesene gradnje pri nas. Odmevni so tudi tuji primeri, kot je možnost izvedbe osemnadstropne lesene zgradbe v Londonu, zasnova 16-nadstropne zgradbe na Dunaju … V javnosti je bolj prepoznavna tudi zaradi povezovanja z energijsko varčnostjo. In seveda zaradi njenih dejanskih dobrih lastnosti, kot so hitrost gradnje, dobre gradbenofizikalne lastnosti, okoljska neoporečnost vgrajenih materialov, bistveno manjša poraba energije že pri pripravi materialov za vgradnjo, večja uporabna površina pri enakih zunanjih gabaritih …

Vzemimo za primer investitorja, ki se je odločil, da bo imel leseno montažno hišo, vendar v celoti neserijsko in unikatno. Kaj je prvi korak na njegovi poti in kako zgodba navadno teče naprej?

Vsaka lesena hiša je unikatna. Prvi korak je, da poišče arhitekta, ki je seznanjen z leseno gradnjo. Odloči se o konstrukcijskem sistemu gradnje – projektant izbere tehnologijo glede na možnosti in omejitve specifične gradnje izvajalca. Če investitor načrtuje, da bo gradil v nizkoenergijskem ali pasivnem standardu, je pomembno, da ima arhitekt izkušnje in da se investitor seznani z njegovimi referencami. Pomembno je tudi, da naročnik naveže stik s strojnim inženirjem, da se pametno odloči za način ogrevanja na dani lokaciji. Po fazi idejnega projekta se preveri stanje arhitekture z izračunom PHPP, zato da se preveri, v kakšnem energijskem standardu je hiša in kaj bi se dalo še izboljšati. Lahko se poseže v velikost volumna, orientacijo, zasteklitev, razčlenjenost arhitekture … Skratka, hiša raste skupaj z drugimi strokovnjaki – poleg arhitekta in statika sodelujejo še gradbeni fizik, projektant strojnih inštalacij in strokovnjak s področja lesarstva. Naj še dodam, da proizvajalci lesenih hiš ne vidijo ovir, da ne bi uresničili še tako zahtevnih idej načrtovalcev arhitekture.

Kaj je pri gradnji take hiše prispevek arhitekta, gradbenika in lesarja?

V prispodobi bi rekla, da arhitekt prispeva obliko, gradbenik najde konstrukcijsko rešitev, lesar pa ima nujno potrebno znanje o materialu: o kakovosti lesa, pravilnem sušenju, zaščitenosti … Nujno je razvijanje in učenje dialoga med različnimi strokovnjaki: arhitektom, statikom, gradbenim fizikom, projektantom strojnih inštalacij in strokovnjakom za lesarstvo. Pomembno je tudi izobraževanje. Strokovnjaki različnih strok, ki sodelujejo pri načrtovanju lesenih konstrukcij, bi morali pridobiti temeljno znanje za projektiranje med študijem, pozneje pa si z vsakdanjim delom nabirati strokovne izkušnje, tako da lahko enakovredno sodelujejo pri projektih, ki zahtevajo kreativno skupinsko delo.

Koliko je v Sloveniji arhitektov, ki se ukvarjajo z načrtovanjem lesenih hiš?

Takih, ki se »ukvarjajo«, je kar nekaj, takih, ki »znajo«, pa malo manj. Nemalokrat arhitekt naredi idejno zasnovo, potem pa prepusti investitorja izvajalcu, ki se mora z njim ukvarjati. Vsak proizvajalec ima svoj konstrukcijski sestav in temu prilagojeno specifiko izvedbe. Pomembni pa so predvsem izvedbeni detajli. Arhitekt mora vključiti les kot vodilni material že v času načrtovanja. Poglejte recimo lesno fasado: pomembna je izbira pravilne vrste lesa, natančna vgradnja in strokovna izvedba detajlov, upoštevanje načel konstrukcijske zaščite in dejstva, da mora biti lesena fasada prezračevana.

Kaj je pri leseni gradnji konstrukcijska in arhitekturna ekstravaganca?

Lesene konstrukcije ne predstavljajo le strešnega sistema ali klasičnih konstrukcijskih sklopov montažnih objektov. Sodobna arhitektura posega po lesu tudi v najzahtevnejših izvedbah, saj lahko novi lesni kompoziti s sodobnimi tehnologijami izdelave in obdelave celo presegajo možnosti klasične gradnje.

Kako lahko lastnik ugotovi, da je bila njegova hiša postavljena kakovostno?

Ovoj lesene stavbe je praviloma debelejši kot pri klasični gradnji in avtomatsko pademo v razred nizkoenergijskih hiš, do pasivne lesene hiše je le še majhen korak. Kakovostno izvedbo preverjamo s termografsko analizo. Termogram pokaže nehomogenosti v polju površinskih temperatur – vidijo se vse napake pri izvedbi detajlov za preprečitev toplotnih mostov. Drugo pa je preverjanje zrakotesnosti ovoja, test blower door, s katerim se dokazuje kakovost izvedbe zrakotesnega plašča in se izvaja le pri pasivni hiši.

Opozorila pa bi še na en problem. Priča smo širjenju lesene gradnje, zato v segmentu gradbeništva deluje vse več podjetij, ki želijo izrabiti priložnost na trgu. Strinjam se s kolegom dr. Brunom Dujičem, raziskovalcem in projektantom gradbenih konstrukcij, ki opozarja, da v praksi pogosto srečamo podjetja in izvajalce, ki se ukvarjajo z lesenimi konstrukcijami, a nimajo niti osnovnega znanja o lesu. To je slabo za celoten gradbeni sektor, ki se ukvarja z leseno gradnjo, saj se lahko pri zgradbah takšnih graditeljev pokažejo določene napake in težave, zaradi katerih bo padla slaba luč na vse proizvajalce lesenih objektov in način gradnje, ki ima sicer ob strokovni izvedbi in poznavanju materiala z arhitekturne, statične, izvedbene in funkcionalne perspektive veliko prihodnost. Proizvajalci na trgu ponujajo lesene konstrukcije zelo različne kakovosti (trdnostni razred masivnega ali lepljenega lesa, vlažnost, obdelanost elementov, stikovanje, izračun konstrukcije …), kar se kaže predvsem v ceni objekta, ki lahko odstopa za nekaj odstotkov celotne vrednosti objekta, a je lahko razlika v njegovi kakovosti in trajnosti precejšna. Na tem področju je nujno potreben veliko večji nadzor, hkrati pa nam za takšno gradnjo na trgu primanjkuje inženirjev, ki bi lahko izvajali nadzor nad montažo in vgradnjo kakovostnih materialov, ki imajo potrebna dokazila o skladnosti in zanesljivosti. Veliko pa bi lahko naredili investitorji tudi sami, če bi z bolj preudarnim in poučenim pristopom k projektom prepoznali in izločili nekakovostne proizvajalce in izvajalce lesenih konstrukcij.

Kateri so vam osebno najljubši leseni objekti različnih namembnosti v Sloveniji?

Težko bi opredelila, imamo odlične projekte sodobne lesene individualne stanovanjske gradnje, tako industrijske kot tesarske izvedbe. Lesena gradnja je rezultat sožitja v zgodovini preskušenih klasičnih gradbenih tehnik z uporabo lesa in modernih postopkov industrijske izdelave. Ponudbo naših proizvajalcev lahko ocenim kot zelo kakovostno, ki je povsem primerljiva s tujo. Nekakšen začetek in smernice za bodočo večetažno gradnjo pri nas predstavlja večetažni hotel Dobrava v Termah Zreče. Imamo tudi kar nekaj lesenih mostov; odlična je izvedba novejšega lesenega mostu v Novem mestu, pa šole, vrtce … Izjemna je gredna strešna konstrukcija cerkve sv. Mihaela v Črni vasi, delo arhitekta Jožeta Plečnika. Pogrešam pa več izvedenih lesenih javnih objektov, inženirskih objektov večjih razponov ter večetažnih lesenih gradenj, ki bodo izziv za prihodnost.

Tudi sami živite v leseni montažni hiši. Kako se počutite?

Sama nisem bila v dilemi, za kakšen tip gradnje bi se odločila. Poznala sem prednosti nizkoenergijske lesene difuzijsko odprte hiše, grajene z naravnimi ekološkimi materiali, ki omogoča bivanje z zdravo mikroklimo. Zame osebno so bili v trenutku odločitve pomembni hitrost gradnje, moderni postopki industrijske izdelave, ki ob upoštevanju predpisov in standardov zagotavlja proizvod vrhunske kakovosti, garancija za kakovostno izvedbo, cenovna primerljivost s klasično gradnjo in verjamem, da tudi izvedba za več generacij. V hiši se počutim odlično.

Delo in dom, 12. maj 2010