Preverjanje pasivnih hiš v praksi: Test zrakotesnosti ni le prestiž

Ali smo bili pri gradnji res uspešni, lahko najprej preverimo s testom zrakotesnosti, pozneje pa s spremljanjem rabe energije za ogrevanje. V tujini lahko za pasivno hišo investitor dobi tudi certifikat.

Med strokovnjaki in investitorji je pogosto slišati pogovore o tem, koliko pasivnih hiš imamo pri nas, katera je res pasivna in katera le nizkoenergijska, zakaj investitorju ni uspelo zgraditi pasivne hiše, čeprav so bili projekti zanjo dobro pripravljeni, in podobno. Dejstvo je, da so vse hiše, o katerih tečejo takšni pogovori, energijsko varčne in da v primerjavi z večino – tudi v zadnjem času zgrajenih hiš –, rabijo za ogrevanje bistveno manj energije. Investitorji so torej naredili pomemben korak naprej po lestvici energijske varčnosti. Ali je potemtakem pomembno, ali jim je uspelo zgraditi pasivno ali le nizkoenergijsko hišo? Večini investitorjev ni pomembno in so prepričani, da so zgradili kakovostne hiše. A ker obstajajo standardi, stroka jasno ločuje med pasivno in nizkoenergijsko hišo, na njune definicije pa so vezani tudi pogoji za pridobitev nepovratnih sredstev Eko sklada.

Različni sistemi energijsko varčne gradnje

Tako strokovni termin pasivna hiša kot vse zakonitosti standarda takšne gradnje smo k nam uvozili iz Nemčije, natančneje s Passivhaus Instituta v Darmstadtu. Temelje zanjo je postavil ustanovitelj inštituta, dr. Wolfgang Feist. Ko govorimo o pasivni hiši, mislimo na nemško prakso. In ko govorimo o certifikatu za pasivno hišo, ki potrjuje, da ta izpolnjuje vse zahteve, mislimo na certifikat, ki ga podeljuje prej omenjeni inštitut za izpolnjevanje pogojev, ki so jih prav tako postavili na tem inštitutu. Takšno prakso gradnje pasivnih hiš so sprejeli v Avstriji, Italiji, na Danskem, deloma tudi v Švici, Veliki Britaniji in celo v ZDA. Vendar to ne pomeni, da v omenjenih državah nimajo še drugačnih meril za energijsko varčno gradnjo. V Švici poznajo Minergiehaus, v Avstriji gradijo energijsko varčne hiše tudi po sistemih Klimaactiv, Klimahaus, Proklima. V ZDA so energijsko varčne hiše označene kot LEED (Leadership in Energy and Environmental Design), pod pojmom pa razumejo zeleno, do okolja prijazno gradnjo. Kaj natančno z vidika energijske varčnosti pomeni posamezen sistem gradnje, bomo predstavili v enem od prihodnjih prispevkov, tokrat se bomo osredotočili na pasivno hišo in njeno preverjanje, kot ga poznajo v Nemčiji, Avstriji in tudi pri nas.

Strogi pogoji za pridobitev certifikata in nepovratnih sredstev

Na darmstadtskem Passivhaus Institutu so nam povedali, da je bilo po njihovih podatkih do zdaj zgrajenih približno 16.500 pasivnih hiš, od tega 12.500 v Nemčiji. Le deset odstotkov nemških pa je doslej dobilo certifikat Quality Approved Passiv House. To ne pomeni, da druge niso pasivne, temveč da je le toliko investitorjev zaprosilo zanj. Razmeroma nizek odstotek podeljenih certifikatov lahko razumemo, kot da gre le za nekakšen prestiž, s katerim investitorji sebi in javnosti potrdijo, da so res zgradili pasivno hišo. Pomembno pa je tudi dejstvo, da ga za pridobitev nepovratnih sredstev, ki so v Nemčiji dokaj majhna, ne zahtevajo. Kot so še povedali na inštitutu, mora hiša izpolnjevati več pogojev, da bi lahko dobila certifikat. Po projektih se preveri, ali ustreza zahtevi, da za ogrevanje ne porabi več kot 15 kWh/m² energije na leto, raba vse primarne energije pa ne sme presegati 120 kWh/m² na leto. Izračun rabe energije mora biti narejen po metodologiji PHPP, investitor mora priložiti poseben projekt, s katerim lahko dokaže, da je hiša načrtovana po zakonitostih pasivne gradnje. Zadnji korak do certifikata je opravljen test zrakotesnosti med gradnjo.

V Avstriji je večina pasivnih hiš certificiranih, saj je to pogoj za pridobitev nepovratnih sredstev. Investitorji imajo možnost, da se odločijo za enega od več mogočih certifikatov, ki jih izdajajo različne inštitucije na podlagi različnih zahtev. V vsakem primeru pa je eden od pogojev test zrakotesnosti. Pri nas sistema certifikatov ne poznamo, a če želi investitor pri Eko skladu dobiti nepovratna sredstva, mora prav tako na podlagi podatkov iz projektne dokumentacije dokazati, da bo gradil pasivno hišo. Obvezni del je test zrakotesnosti. Vsako odstopanje od zakonitosti pasivne hiše za investitorja pomeni manjšo vsoto nepovratnih sredstev.

Test zrakotesnosti potrjuje kakovost gradnje

A strokovnjaki testa zrakotesnosti ne priporočajo le za to, da bi investitor dobil nepovratna sredstva za gradnjo. Zrakotesnost zunanjega ovoja pomeni tudi, da bodo toplotne izgube enake načrtovanim, omejijo se gradbene poškodbe, zagotovi se bolj učinkovito delovanje prezračevalnega sistema z rekuperacijo toplote in zmanjša se prevajanje zvoka.

Test zrakotesnosti, ki je tako edini praktični preizkus kakovosti hiše, se opravi s posebno napravo, ki se imenuje blower door, in pod standardiziranimi pogoji. Za pasivno hišo velja, da se pri tlačni razliki 50 Pa, to je razlika med nadtlakom in podtlakom, v eni uri lahko izmenja 0,6 celotnega volumna zraka v hiši. Za klasično grajene hiše na primer velja, da se v eni uri lahko izmenja trikratni volumen hiše, za nizkoenergijske hiše z vgrajenim prezračevanjem z rekuperacijo toplote pa dvakratni, pojasnjuje Marko Lukič iz podjetja Lumar, ki izvaja teste zrakotesnosti. Doda še, da velja v Avstriji strožji pravilnik, saj je v nizkoenergijski hiši dovoljena 1,5-kratna izmenjava zraka.

Povedano drugače, 0,6-kratna izmenjava zraka je mejna vrednost, ki še pomeni, da je hiša zrakotesna in da v njej ni mest, skozi katera bi nenadzorovano prehajal zrak, torej tudi ni mest, kjer bi bile nenadzorovane toplotne izgube.

Zrakotesnost hiše zagotavlja, da bo učinkovito deloval tudi prezračevalni sistem z rekuperacijo odpadne toplote. Ta deluje tako, da v bivalne prostore prihaja svež zrak, iz kuhinje in kopalnic ter pomožnih prostorov pa se sesa odpadni zrak. Pri tem nastane podtlak, ki povzroči, da skozi netesna mesta v prostore vdira hladen zrak, to pa pomeni neželene dodatne toplotne izgube. Zaradi njegovega vdora se zmanjša tudi tlačna razlika med prostori, v katere se s prisiljenim prezračevanjem dovaja zrak, in prostori, iz katerih se odvaja. Ob manjši tlačni razliki pa je odvajanje izrabljenega zraka manj učinkovito.

V klasično grajenih hišah s tanjšim ovojem toplotne izolacije in z okni, ki niso tako dobro tesnila, je topel in vlažen zrak, ki nastaja zaradi ogrevanja, dihanja, kuhanja, pranja in drugih gospodinjskih opravil, neovirano uhajal ven skozi netesna mesta. Sodobna gradnja, pa naj bo pasivna ali nizkoenergijska, je veliko bolj tesna zaradi sodobnih oken in debelejšega toplotnega ovoja, zato zrak najde pot ven skozi najmanjša netesna mesta v konstrukciji, pravi Miro Škvorc iz Ekoprodukta, ki prav tako že vrsto let izvaja teste zrakotesnosti.

Zato zrakotesnost stavbe zagotavlja odpravo ali vsaj omejitev gradbenih poškodb, še dodaja Škvorc. Zaradi netesnosti na določenih mestih se v nekaterih primerih na ostrešju pojavi celo plesen. Škvorc pojasnjuje, da je pri zidanih hišah parna ovira ali zapora notranji omet. Skozenj pa prehajajo vse hišne napeljave in tam, kjer ga predrejo, nastanejo netesna mesta. Topel zrak iz prostorov zaradi tlačne razlike prehaja v votle zidake, se dviga proti strehi, tam se ohladi in kondenzira, rezultat pa je lahko plesen. Ta se lahko pojavi tudi na notranji strani konstrukcije, zaradi kondenzata, ki pri prehodu od znotraj navzven nastane na gradbenih fugah, pravi dr. Martina Zbašnik Senegačnik s fakultete za arhitekturo. Zato morajo biti votli zidaki tesnjeni z ustrezno malto, ki zapre luknje v njih.

Netesna mesta je treba ustrezno zatesniti

Najpogostejša mesta, ki so lahko zaradi slabe izvedbe netesna, so vsi stiki različnih materialov v zunanji konstrukciji. To so vogali, stiki med zunanjo steno in stropno ali talno ploščo, stiki zunanje stene s stavbnim pohištvom, stiki med ploščami izolacijskega materiala in podobno. Zato je zelo pomembno, da kombiniramo čim manj različnih materialov ter da vse stike pravilno zatesnimo z ustreznimi tesnilnimi trakovi, pri lahkih montažnih gradnjah pa namesto ometa uporabimo različne folije, papirje ali plošče, ki zagotavljajo zrakotesnost ovoja.

Velika težava so običajno preboji za hišne napeljave. Pri montažni gradnji naj bi bili detajli ustrezno izvedeni že med proizvodnjo hiše, pravi Škvorc in dodaja, da morajo biti folije pravilno zlepljene z ustreznimi zrakotesnimi lepilnimi trakovi. Poleg tega je v montažni hiši narejen inštalacijska ravnina oziroma kanal, tako da zrakotesni ovoj ni predrt, kljub temu pa je treba preveriti, ali so vsa mogoča mesta netesnosti dobro zatesnjena. Pri masivni gradnji je treba na primer vse doze položiti v maso ometa pri ometavanju, pravi Zbašnik Senegačnikova.

Test se opravi med gradnjo, najbolje v fazi, ko so vgrajena okna in vrata, narejen celoten toplotni ovoj in izvedene notranje napeljave ter preden so narejeni tlaki, stropovi in notranje obloge sten, pravijo na nemškem inštitutu. V tej fazi se najlaže odpravijo morebitne napake, ki so nastale pri gradnji, predvsem pa pri izvedbi zahtevnih detajlov, kjer se lahko zgodi, da nekatera mesta niso zrakotesna, pojasnjujejo.

Graditelj pasivne hiše, ki izpolnjuje v razpisu Eko sklada objavljene pogoje, lahko prejme največ 25.000 evrov nepovratnih sredstev oziroma 125 evrov na kvadratni meter neto ogrevane površine. Za nizkoenergijsko hišo, ki za ogrevanje rabi na primer 30 kWh/m² na leto, pa lahko dobi 60 evrov na kvadratni meter. Višina subvencije je odvisna tudi od vrste toplotne izolacije, ki jo izbere. Do več sredstev je upravičen, če uporabi okolju prijaznejše naravne materiale, kot so lesni in celulozni kosmiči, nekaj manj, če se odloči za mineralno volno, in najmanj, če bo vgradil ekspandirani polistiren. Pravilno izpolnjene vloge, predvsem pa dobro narejeni projekti za gradnjo pasivnih hiš so očitno precej trd oreh. Na skladu so do zdaj prejeli le dve povsem popolni vlogi in zanju odobrili nepovratna sredstva. Drugi graditelji morajo vloge dopolnjevati in pogosto tudi izboljšati načrte za gradnjo.

Ecobuild v Londonu

V začetku marca bomo v Londonu obiskali največji svetovni sejem okolju in ljudem prijazne gradnje Ecobuild. Organizatorji so v treh dneh pripravili več kot 100 seminarjev, katerih rdeča nit bo zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida v ozračje. Poseben poudarek namenjajo gradnji pasivnih hiš, varčevanju z vodo, britanski in evropski zakonodaji na področju varčne rabe energije, urbanizmu, načrtovanju in predvsem najnovejšim okolju prijaznim gradbenim materialom. Na razstavnih prostorih se bo predstavilo več kot 800 podjetij in organizacij, ki delujejo na področju ekologije, ekološke in biogradnje ter razvoja materialov. Reportažo s sejma bomo objavili v eni od prvih marčevskih številk.

Delo in dom, 11. februar 2009