Slovensko oblikovanje: Lenn - zgodba o ljubezni do lepega

»Srček se je začel pojavljati pred približno petimi leti, ko sem se podala na dolgo pot osebne preobrazbe in na prvo mesto postavila svoje srce. Tako so začeli rasti srčki vseh velikosti in barv. Sprva sem mislila, da je samo obdobje, in sem se z njim malo poigravala, potem pa se je naenkrat vse začelo vrteti okoli tega lepega in toplega simbola. Srček je last vseh, jaz pa sem ga oblikovala na svoj način. Postavljen je na koncu šiva, zato je videti kot balon, ki lebdi na vrvici ali raste kot roža iz zemlje. Tako nekako vidim sebe. Z nogami na tleh, z glavo v zraku in s srcem na pravem mestu,« pripoveduje oblikovalka tekstilij Alenka Hudales, ki ustvarja pod blagovno znamko Lenn. Tako je začela raziskovati, kaj vse bi lahko ustvarila s tem pogosto uporabljenim in včasih kar kičastim simbolom, ki ga najdemo tudi v slovenski tradiciji. Kot pravi, si je zadala nalogo, da bo iz njega naredila nekaj lepega, sodobnega in ga sčasoma približala tudi tistim, ki jim ni prav blizu. »Zdaj srčki živijo že čisto svoje živ­ljenje, pojavljajo se v vseh mogočih oblikah in iščejo pot v svet. Tako je v tem trenutku, a življenje je ena sama sprememba. Že jutri jih lahko zamenjajo rožice ali kakšni drugi simboli,« dodaja sogovornica, ki je prvič sedla za šivalni stroj v srednji šoli, ko je pod njenimi rokami nastalo krilo, pred tem pa je zgolj od daleč opazovala mamo, kako šiva, sama se je bolj držala barvic in čopičev.

Še pred koncem študija oblikovanja tekstilij in oblačil na NTF v Ljubljani je slabo leto nabirala izkušnje v pletilnem studiu Draž, potem pa še nekaj manj kot leto delala tudi v trgovini z oblačili tujih modnih znamk. »Obe izkušnji sta bili zelo dragoceni. Prva je bila takrat uresničitev sanj in mi je s svojim unikatnim načinom oblikovanja dala krila ter spodbudo, da bi nekoč tudi sama lahko imela studio. Druga me je s svojim hitrim tempom, dolgimi delovniki in stresom, ko sem v enem letu napredovala od prodajalke do vodje oddelka ter odgovorne za blagovno znamko, postavila na realna tla,« pojasnjuje sogovornica, ki je izkušnje nabirala tudi na komercialni televiziji, kjer je, kot pravi, pridobila znanje na področju grafičnih animacij ter si precej razširila znanje in pogled na oblikovanje. »Ko je prišel čas za družino, sem se malo umirila in po rojstvu drugega otroka iskala delo, ki bi bilo bliže mojemu poklicu. V podjetju Wilsonic Design so potrebovali pomoč pri oblikovanju tekstilnega interierja za podjetje Adria Mobil. Sprva sem z njimi sodelovala prek Wilsonic Designa, zadnji dve leti pa samostojno. Spoznala sem, kako poteka delo v velikem uspešnem podjetju. Vse te delovne izkušnje so mi predstavljale preživetje in mi pomagale pri razvoju lastne blagovne znamke,« pripoveduje.

Od torb do dodatkov za dom

Samostojno pot je začela s potiskanimi majicami, puloverji iz raztegljivih materialov in krili, a kmalu ugotovila, da so njena strast torbe. Ročno potiskane in sestavljene iz različnih kosov tekstila so bile v času njenih začetkov posebnost, po njih je bilo tudi veliko povpraševanja. Pozneje so nastajale okrasne blazine in odeje ter ninice za otroke, pred tremi leti pa je začela oblikovati hišni tekstil in dodatke za dom.

»Izhajam iz sebe, iz hvaležnosti za dom, ki ga imam, ljubezni do vsega lepega, kar nam je dano v življenju, da lahko vidimo, okusimo, otipamo … Dom je svetišče in moji izdelki so tukaj, da vas na to spomnijo. Ponavadi smo ženske tiste, ki ga opremljamo in lepšamo, zato nagovarjam zlasti njih. Čeprav so imele noro naporen dan in morajo še skuhati poz­no kosilo, naj si nadenejo predpasnik s srč­kom, pa bodo v hipu spet lepe in neustavljive,« odgovarja oblikovalka Alenka Hudales na vprašanje, komu so njeni izdelki namenjeni. Okrasne blazine, pogrinjki, predpasniki in kuhinjske krpe nastajajo, ko ji pride pod roke material prijetnega otipa, leska ali barve, za katerega takoj ve, kaj bo iz njega ustvarila. Pravi, da je postopek priprave izdelka zdaj zaradi vse kilometrine precej krajši, kot je bil včasih. Prav tako si delo organizira tako, da ni odvisno samo od nje, ampak ima pod­izvajalce in sodelavce: »Pred tem to ni bilo mogoče, ker sem se kot oblikovalka še razvijala, iskala svoj slog in tudi samozavest, da lahko popolnoma mirno stojim za tem, kar delam, in se pod to podpišem. Dokler je tako, si ne moreš obetati, da bi lahko od tega živel ali iskal pomoč. Spotoma se priučiš podjetniških veščin, a tudi to je področje, ki zahteva celega človeka. Zato sem vedno imela dodat­no delo, ki mi je omogočalo, da sem lahko investirala vase in hkrati zaslužila. Ni pa bilo vedno preprosto delati oboje. Zdaj sem zelo vesela, da sem vztrajala in preživela čas, ko je šlo skozi moje roke na tisoče metrov sukanca in kilogrami tiskarskih barv. Mirno se lahko posvetim poslovnim izzivom, ki me prej niso zanimali ali pa zanje nisem imela časa.«

Kaj si še želi oblikovati v prihodnosti? »Na meniju z željami je na zelo visokem mestu ta, da bi sodelovala pri ustvarjanju super­inteligentnih tekstilij. Z njimi bi nato povsem običajnim izdelkom dodala novo funkcijo in bi recimo dobili posteljnino, s katero se lahko pogovarjamo ali telefoniramo,« odgovarja oblikovalka, ki jo navdihujejo tako ljudje, ki so ji blizu, kot vse lepo okrog nje, narava, prijetna glasba, pa tudi muca Bela.