Turške savne: Dražje, a omogočajo pristnejše doživetje

Savne v zavetju intimnega doma, kjer ni nezaželenih pogledov neznancev, so vse bolj razširjene. Vsakdo si lahko najde najprimernejšo zase. Čeprav so zaradi manjše stopnje vlage v zavetju domačega doma pogostejše finske in infrardeče, marsikateri ljubitelj savnanja še vedno zagovarja parno različico kot edino pravo, saj le v njej zaradi obilice pare doživimo občutek starih časov in eksotičnega orientalskega načina savnanja. »V mrzlih zimskih dneh iščemo nekaj, kar bi nas pregrelo. Prav savna je s svojimi ugodnimi vplivi na zdravje dobra nega telesa in pripomore k našemu dobremu počutju,« pravi Jože Kraševec iz podjetja Tehno center-K.

V nasprotju s finsko savno, v kateri so temperature zelo visoke, je turška, ki jo lahko kombiniramo še z različnimi terapijami, primerna tudi za srčne bolnike, saj je v njej maksimalna priporočena temperatura 50 stopinj Celzija ob visoki 90- do 100-odstotni vlažnosti, kakor pravijo strokovnjaki, pa blagodejno vpliva tudi pri revmatičnih obolenjih in artritisu. »Z obiskom savne povišamo raven energije, zmanjšamo stres, znebimo se strupov v telesu, očistimo kožo, kar vodi do krepitve imunskega sistema, predvsem se poveča odpornost proti prehladu, astmi, bronhitisu ter drugim pljučnim boleznim. Eden izmed pozitivnih stranskih učinkov je lahko tudi izguba kakšnega kilograma telesne teže,« zdravilne lastnosti parne savne našteva Kraševec.

Za zdravje in boljše počutje jo največkrat kombiniramo z aromaterapijo, saj eterična olja čistijo dihalne poti, s solno terapijo pa lahko dosežemo podobno klimo kot na morju. V zadnjem času je priljubljena še kromoterapija oziroma terapija z barvami, ki vpliva predvsem na našo duševnost in počutje, saj se telo na vsako barvo odzove drugače.

Primeren prostor in priprava

Ker je v turški savni veliko pare in visoka stopnja vlažnosti, se ob slabem načrtovanju lahko hitro zgodi, da se zaradi nje v hiši ali stanovanju pojavi plesen. Zato je kakovostna izvedba izjemno pomembna. Najprimernejši prostor za turško savno je kopalnica, lahko jo uredimo še v kleti, v drugih prostorih pa raje ne. V zadnjem času se povečuje ponudba poliuretanskih parnih savn v obliki kabine za prhanje, ki jih zgolj sestavimo in jih lahko uporabljamo v več namenov. V njih se lahko savnamo, prhano ali masiramo. Zanje potrebujemo vodovodni in električni priključek ter talni odtok, »predvsem pa je treba zagotoviti dobro toplotno in hidroizolacijo«, opomni Valter Pečenko iz podjetja Titro.

Ker se v turških parnih savnah sedi, ne leži, so lahko manjše in ne zavzamejo dosti prostora, a pri ponudnikih pravijo, da je bolje postaviti malo večjo, da zaradi pare v njej ne bi imeli občutka utesnjenosti. »Za dva uporabnika potrebujemo najmanj 150 krat 150 centimetrov prostora, tako da lahko oba udobno sedita. Za štiri mora biti velika vsaj 200 krat 150 centimetrov, v takem primeru vgradimo klop v obliki črke L,« pojasni Valter Pečenko.

Zidane parne savne

Turško savno lahko kupimo kot končan izdelek in jo doma zgolj sestavimo. V tem primeru ne moremo veliko izbirati, ampak moramo prostor prilagoditi savni. Lahko pa jo naročimo ali sami izdelamo po meri. Lastniki hiš ali večjih stanovanj, ki si želijo turško savno, se največkrat odločijo za zidano, ki ostane v njihovem domu za vedno in je narejena po njihovih željah, z vsemi okrasnimi dodatki vred. »Zidano savno postavimo za daljše obdobje, zato je potreben premišljen in kakovosten pristop. Pomembno je, da sodelujemo s strokovnjakom, še posebno če delamo samograditeljsko,« svari pred pastmi Jože Kraševec in doda: »Sodobni materiali, ki so razviti za uporabo v velnesih, omogočajo preprosto gradnjo, so toplotno izolativni in ne vpijajo vlage.«

Za turško savno so primerni različni materia­li. Lahko jo postavimo s klasičnimi gradbenimi deli, pri katerih uporabimo materiale, kot so betonski zidaki ali zidaki iz penjenega betona. Peter Hren iz podjetja Savna Hren pa priporoča suhomontažno gradnjo s posebnimi vodoodpornimi ploščami: »To so konstruktorske plošče, ki zadržujejo toploto in so vodotesne. Da ne bo smrdelo in da ne bo plesni, moramo kabino še dodatno dobro izolirati.« Vse savne, razen poliestrske kabine, so obložene s ploščicami, pogosto v obliki mozaika. Izberemo lahko keramične ploščice, marmor ali kaj podobnega. »Med ploščicami ponavadi uporabimo granitogres, ker so manj vpojne. Nikakor ne smejo biti opečne. Ploščice fugiramo s smolo, epoksijem, ki ne zamaka in preprečuje razvoj bakterij,« svetuje Hren. Tudi sedišča so narejena iz keramičnih ploščic. Oblikovana morajo biti tako, da voda z njih odteka in se ne zadržuje. Najbolje pa je, da si poleg talnega ogrevanja omislimo tudi ogrevanje pod sedeži. »Sedež je lahko tudi iz izolacijskega materiala, da para ogreje keramični sloj in ni potrebno dodatno ogrevanje,« doda Kraševec.

Posebno pozornost moramo nameniti stropu, saj se lahko ob nepravilni izdelavi na njem nabira vroča voda in celo pljuskne na nas. »Strop je lahko raven, obokan ali v obliki kupole. Na gladkem se bo nabirala kapilarna vlaga in lahko se zgodi, da nas curek vode speče. Sam na njem naredim majhne kapnike, da z njih kaplja po kapljicah. Najprimernejši pa je obokan strop, saj voda teče po stenah,« pravi Peter Hren. Voda se lahko nabere tudi na vratih in med odpiranjem zmoči okolico. Zato je tudi pred vhodom pametno položiti ploščice, dobro pa je imeti še en odtok zunaj savne, za vsak primer. Vrata so pomembna zaradi tesnjenja, ponavadi so izdelana iz kal­jenega stekla.

Parni agregat

Najpomembnejši del, poleg prostora z napeljavo in odtoki, je parni agregat, saj je od njega odvisno delovanje turške savne in ugodje v njej. Postaviti ga moramo vsaj štiri metre stran. Običajno za dva do štiri uporabnike vgradimo šestkilovatni parni agregat, za kar potrebujemo 380-voltno napeljavo. Za manjše parne generatorje do moči štiri kilovate imamo lahko 220-voltni priključek. Vse luči in morebitni radio v kabini priključimo na 12-voltno električno napetost. Agregati imajo lahko več cevi za paro ali eno samo večjo. Paro lahko v kabino spuščajo pod tlakom ali neprisiljeno. »Predgretje traja od 20 do 30 minut. Voda v generatorju mora zavreti, da začne nastajati para. Ko začne pihati paro, se prostor razmeroma hitro zasiči z njo in s tem tudi ogreje. Talno gretje v podu in klopeh ponavadi potrebuje malce več časa, da pregreje keramiko,« pojasni Pečenko. Parni agregat upravljamo na krmilni plošči, ki jo namestimo zunaj savne. Na njej nastavljamo tudi temperaturo in čas delovanja. Sodobni agregati imajo pri izpuhu za paro že nameš­čene posodice in črpalke za eterična olja za aromaterapijo. Servis agregata je potreben na 3000 ur, v povprečju na pet do deset let.

Čiščenje je preprosto. »Turško savno očis­timo s cevjo za vodo, lahko pa parnemu agregatu dodamo dezinfekcijsko sredstvo. Po koncu savnanja se prižge dezinfektor in s paro vred vanjo spušča sredstvo, ki prostor očisti,« še pojasni Peter Hren.

Cene so lahko precej različne. Podjetja navajajo zneske od 4000 do 10.000 evrov in več. »Odvisne so od načina gradnje, izbire opreme. Parni agregati stanejo od 1400 evrov (odvisno od moči in proizvajalca), mozaiki od 15 evrov pa vse do 700 evrov za kvadratni meter. Klasična gradnja je cenejša od izolativnih plošč. Klopi stanejo od 300 evrov naprej za tekoči meter. Pri izdelavi na ključ stane savna, velika dva krat dva metra, od 10.000 evrov naprej,« stroške podrobneje razčleni Pečenko.

-----

Kaj je nujno pri turški savni

• strop mora biti obokan ali izdelan z naklonom zaradi polzenja kondenznih kapljic
• v savni potrebujemo vodovodno napeljavo in talni odtok
• v bližini mora biti primeren prostor za parni generator, ki je srce parne savne
• v prostoru za generator je treba zagotoviti električni in vodovodni priključek ter talni odtok
• potreben je trifazni električni tok, razen za najmanjše savne
• urediti moramo talno ogrevanje in ogrevanje klopi