V pravljičnem svetu

Urejanje sobice za otroka še pred rojstvom je, kakor je povedala ena izmed mamic, namenjeno bolj veselju in duši bodoče mamice kot pa samemu otroku. Prvo, kar zares potrebuje drobižek, ki priveka na svet, je posteljica. In to je tudi prva zagata, pred katero se znajdejo novopečeni starši, poudarjata Irmina in Peter Klenovšek. Ponavadi so želje takšne: posteljica naj bi bila lepa, ne predraga in dovolj velika, da bo otrok v njej spal vsaj nekaj časa. Ležišča za dojenčke so precej različnih mer. To je lahko košarica ali zibelka, ki bo uporabna do petih ali šestih mesecev starosti, potem pa bo že premajhna in bo treba izbrati večjo. Posteljice so večje, 70 cm x 110 do 140 cm. Običajno so pravokotne oblike. Sogovornika sta si zaželela posteljico ovalne oblike, a ne običajne majhne, kakršne se da kupiti v trgovinah s pohištvom za otroške sobe. Zato sta se odločila, da jo sama oblikujeta, izdelal pa jo je mizar. Nastala je ovalna posteljica, ki je dovolj velika za otroka do tretjega leta, lesena, nastavljiva po višini in z baldahinom.

V prvih mesecih naj bo posteljica nastavljena dokaj visoko, ko pa se otrok začne postavljati na noge, jo spuščate niže. Palice, ki sestavljajo stransko ogrodje, naj ne bi bile preveč razmaknjene (obstajajo različna priporočila strokovnjakov, najpogosteje se pojavljajo podatki o največjem razmiku do šest ali sedem centimetrov). Posteljica za novorojenčka naj bi bila obložena z mehkim blagom, ki je snemljivo in pralno.

Takoj po rojstvu je ne glede na to, ali bo otrok spal v starševski spalnici ali že ima svojo sobo, nepogrešljivih še nekaj kosov pohištva. Previjalna miza. Ta mora biti dovolj visoka in dovolj široka, da se tisti, ki previja otroka, ob njej počuti udobno (brez bolečin v križu), otrok pa je na njej varen. Zato ni odveč, če ima tudi varovalno ograjico. Prav tako je dobro, če so spodaj predali in odprte police, na katere se da zložiti vse, kar potrebujete za previjanje. Tisti z malo manj prostora v stanovanju pa se lahko odločijo za nakup previjalne podloge, ki se da pritrditi na obstoječo stabilno površino, na primer na pralni stroj.

Ob previjalni mizi je dobrodošel koš za umazane plenice. Pa še en kos pohištva je nepogrešljiv prve mesece po otrokovem rojstvu, pravijo mamice, to je udoben naslonjač ali gugalni stol za dojenje in uspavanje. Nekatere prisegajo kar na dodaten kavč.

Mobilno pohištvo

Otrok kar hitro raste, zato je treba kmalu začeti razmišljati o njegovi selitvi iz spalnice v lastno sobo ali nadaljevanju urejanja njegove sobe, če jo že ima. Klenovškova priporočata mobilno pohištvo in takšno, ki se da nastavljati po višini. »Otroci radi premikajo pohištvo, radi imajo različne nivoje in radi plezajo, zato so dobrodošli zabojniki na kolesih, v katere pospravijo vse mogoče, postelje na podestih in s predali, čečkalne površine na pohištvu in plezalne stene,« pojasnjujeta sogovornika. Namesto vrat so lahko na omarah dekorativne zavese, ki se jih da sčasoma zamenjati z novimi, zanimivejšimi. S tkanino lahko zastrete tudi posteljo, ki bo tako privlačnejša za otroka.

V otroški sobi je najpomembnejši kos postelja, za njo pa miza, ki je sprva namenjena risanju, pozneje pa postane šolska miza za pisanje nalog. Kakor poudarjata oblikovalca, so omare manj pomemben element otroške sobe, zato je nikar ne zapolnite preveč z njimi. Bolje je celo nasprotno, za kakšen kos oblačila se vedno najde prostor v garderobni omari staršev v spalnici ali kje drugje v stanovanju. »Pomembno je, da je otroška soba samo njegova in dovolj prostorna za igro,« svetujeta sogovornika in še dodajata, da je »idealno, če jo lahko opremimo po posameznih fazah otrokove rasti in razvoja«. Do šestih let je sobica lahko bolj pravljično urejena z otrokovimi najljubšimi junaki, pozneje pa bolj dekliško ali fantovsko.

Soba za šolarja

V njegovi sobi ne sme manjkati pisalna miza, pa čeprav bo morda večkrat delal nalogo v kuhinji. K mizi sodi kakovosten stol, ki ne sme biti prevelik, da ne sili v nenaravno držo. Najboljše so pisalne mize in stoli, ki »rastejo« z otrokom. To pomeni, da so nastavljivi po višini. Zraven naj bo kakšna polica in predalnik za knjige in šolske potrebščine. Kar hitro pa bo otrok potreboval tudi računalnik, in če bo ta v njegovi sobi, prostor zanj. Ko opremljate sobo za šolarja, tako ni odveč razmislek o večji pisalni površini, na kateri bo čez čas prostor za računalnik.

Barve in osvetlitev

Otroški svet je barvit. Barve spodbujajo otroško domišljijo. Ko se odločamo zanje, ne pozabimo vprašati otroka po njegovih željah, saj ima zagotovo svojo najljubšo barvo. Nekateri se barv nikoli ne naveličajo, za tiste manj pogumne pa prav tako obstajajo rešitve. Uporabijo jih lahko le na tistih delih pohištva, ki jih je mogoče sčasoma zamenjati (na primer na ličnicah predalov ali vratcih omar). Kakor še dodajata sogovornika, imajo barve lahko tudi terapevtski učinek, saj s pravo barvo lahko umirimo otrokov preveč nemirni značaj ali ga spodbudimo k učenju. Na stenah sobe najmlajšega člana družine lahko nastanejo tudi zanimive risbe z veselimi motivi, na primer cvetlice, ptice, oblaki …

Otroške oči so zelo občutljive, zato nikakor ne smemo skopariti pri osvetlitvi. Paziti je treba na kakovost svetil in dobro razporeditev. Marsikdo se osvetlitve v otroški sobi loti precej poenostavljeno. Podobno kot v drugih prostorih tudi v tem potrebujemo tri tipe osvetlitve: splošno osvetlitev, namensko ob vzglavju postelje in nad pisalno mizo. Za starejše otroke pa je prav tako pomembna ambientalna osvetlitev. Za splošno osvetlitev je primerna kombinacija posredne in neposredne razpršene svetlobe, kar najbolje dosežemo z napol spuščenimi stropnimi svetili ali s stenskimi lučmi, pri katerih se večina svetlobe odbija od stene in stropa, manjši del pa prehaja v prostor skozi steklo. Lučka ob postelji je ponavadi namenjena branju, pri manjšem otroku je lahko prižgana kar vso noč. Pritrjena je na steno ali postavljena na nočno omarico. Za pisalno mizo je primerna podobna osvetlitev, kot jo potrebujemo na delovni mizi. Nikakor naj nas pri nakupu ne zavede le lep dekor svetila, opozarjata sogovornika, saj se za njim lahko skriva slaba kakovost.

-----

Nataša, Mark in Aljaž: Osemnajstmesečna dvojčka Mark in Aljaž si svoje prvo »bivališče« še delita z mamico in očkom. Še preden sta se rodila, so starši kupili osnovne stvari, ki so jih potrebovali. Sinčka imata vsak svoje ležišče. Glede na to, da posteljici stojita v spalnici, sta manjših mer in ne zavzameta preveč prostora, a sta še vedno dovolj veliki za otroka. Previjalno mizo so sestavili sami: omarico so dali narediti po meri, nanjo pa namestili previjalno podlogo. Mama Nataša je še povedala, da je okraske, ki jih je obesila nad posteljici, naredila sama. Ker otroka hitro rasteta, jima bo treba kmalu urediti lastno sobico. Nekoč pa, si želi Barbara, se bodo preselili v večje stanovanje, v katerem bo imel vsak svojo sobo, a o tem in opremi, ki jo bodo takrat potrebovali, ne razmišljajo, za to bo še čas.

Barbara in Žiga: Prve mesece po rojstvu je Žiga imel svoj kotiček v spalnici staršev, zdaj pa si kot starejši brat sobo deli s sestrama Tino in Ano. Mama Barbara pravi, da ko se je rodil, je bilo urejanje njegovega kotička bolj za njeno veselje in dušo, pozneje so za otroke uredili eno sobo, saj si ne želijo vsak svoje, ampak so raje skupaj. Njihovi sobici daje pečat pravljica, ki smo jo v mladosti vsi radi poslušali, to je Medvedek Pu. Posteljice so dvignjene, kot bi bile na pogradu, tako da je spodaj dovolj površine za igranje. Stene so različno pobarvane: v rumeno, svetlo modro in rdečo, igrače pa shranjujejo v pisane škatle. Vsak ima tudi svojo lučko, ki si jo je sam izbral. Žiga doda, da je njegova v obliki lune. Še posebno čarobna je soba zvečer, ko prižgejo luči. Kakor pravi Barbara, je soba urejena po meri otrok, in še dodaja, da imajo svoj nered, kar je tudi prav, saj je to njihov kotiček. Prihodnje leto se bodo preselili, kakšne bodo njihove sobe, bodo sami povedali, zagotovo se bodo spet zgledovale po njihovih najljubših pravljicah.

Stephanie in Geoffrey: Stephanie se je z družino iz Francije priselila pred tremi leti. Štirimesečni Geoffrey se je rodil v Postojni, zdaj si pa sobico deli s starejšima sestricama. Ker živijo v najetem stanovanju, niso imeli popolne svobode pri urejanju. Stene v otroški sobi so zato ostale bele, večino pohištva so pripeljali s sabo iz Francije, nekaj kosov pa so še dokupili. Večje elemente so izbrali v naravni barvi lesa, popestrili pa so jih z dodatki v različnih barvah. Modri, rumeni, oranžni in roza odtenki povedo, da v tej sobici domujejo trije otroci in se v njej tudi zelo dobro počutijo.

Delo in dom, 30. avgust 2006