VIDEO: Hišni kozlički, uničevalci lesa

Da je Slovenija dežela lesa, vedo že otroci v vrtcu, manj pa je znano, katere lesne vrste so pri nas najbolj razširjene in za kaj so najbolj uporabne. Po podatkih Zavoda RS za gozdove je v naših gozdovih največ smrekovine in bukovine, vsaka od njiju ima nekaj več kot 30-odstotni delež. Bistveno manj je jelovine (7,6 odstotka), hrastovine (7 odstotkov) in borovine (5,7 odstotka). Macesnovine, ki jo nekateri zelo cenijo za proizvodnjo oken in lesenih fasad, pa je za vzorec, le 1,2 odstotka.

Trd hrast, mehka jelka

Trdota, gostota, tekstura, barva in naravna odpornost so lastnosti, po katerih se razlikujejo lesne vrste. Našteto vpliva na njihovo namembnost, ali bolje rečeno, od teh lastnosti je odvisno, za kaj je dobro uporabiti določen les, da bo imel kot izdelek čim daljšo dobo kakovostne uporabe s čim manj vzdrževanja. Predvsem pri izdelkih za zunaj je poleg tega izjemno pomembno, kako so vgrajeni, saj s pravilno vgradnjo lahko njihovo življenjsko dobo bistveno podaljšamo.

Gostota lesa je tista, ki vpliva na večino njegovih mehanskih lastnosti, predvsem na njegovo trdoto in tudi naravno odpornost. Večja gostota lesa navadno pomeni večjo trdoto in s tem boljše mehanske lastnosti. Gostota vpliva na težo lesa, zato je še posebno pomembna pri večjih konstrukcijah, kot so lesena ostrešja ali sistemi medetažnih plošč. Teži izbranega lesa je treba prilagoditi nosilnost elementov, ki bodo leseno konstrukcijo podpirali oziroma nosili. Za ostrešja se običajno uporablja smrekovina, ki je lažja, a vendar dovolj kakovostna.

Če govorimo o najpogostejših domačih drevesnih vrstah, velja, da ima les listavcev večjo gostoto kot les iglavcev. Med listavci ima največjo gostoto hrastovina, nekoliko manjšo pa bukovina. Med iglavci spadajo med gostejše macesnovina in borovina, manjšo gostoto imata smrekovina in jelovina. Gostota pri posameznih vrstah lahko niha, saj les nikoli ni povsem homogen. Gostota je odvisna od širine letnic, pri čemer velja, da ožje letnice pri iglavcih pomenijo večjo gostoto, nasprotno pa ima na primer hrastov les z ožjimi letnicami manjšo gostoto, zato je veliko bolj cenjena hrastovina s širokimi letnicami.

Les iglavcev je mehkejši od lesa listavcev, zato smrekovina, borovina in macesnovina niso najbolj primerna izbira za izdelke, ki bodo mehansko precej obremenjeni. Pode, pa naj bodo notranji ali zunanji, je bolje narediti iz bistveno trše hrastovine. Na mehkem lesu bodo zelo hitro nastale vdolbine in praske, ki jih povzročimo z različnimi mehanskimi obremenitvami.

Občutljiva bukev, trdoživ macesen

Zelo pomembna lastnost je naravna odpornost lesa. Tudi ta je odvisna od gostote lesa oziroma širine letnic. Gostejše vrste so naravno bolj odporne, med odpornejše tako sodita les hrasta in macesna, precej odporen je tudi les bora, jelke in smreke, manj pa so lipa, bukev, breza, jelša. Vendar to ni absolutno pravilo. Macesen s širšimi letnicami je lahko manj odporen kot smreka z gostimi letnicami. Pri vseh velja raven odpornosti le za jedrovino, saj je beljava vseh lesov, razen pri bukvi, ki je sploh nima, neodporna proti škodljivcem. Če gledamo prerez hloda, je beljava zunanji del in se pri večini vrst od notranje jedrovine loči po barvi. Izjema je smreka, pri kateri ni jasne ločnice med njima. Naravna odpornost lesa je odvisna tudi od lokacije rasti drevesa in časa sečnje. Predvsem zadnje zelo vpliva na to, ali bo les bolj ali manj odporen proti plesnim in glivam ter drugim škodljivcem. Pozimi je v njem manj hranljivih snovi, zato je za škodljivce manj privlačen. Les je torej treba sekati pozimi, in ne poleti, ko je poln sokov in drugih hranljivih snovi.

Če želimo, da bodo leseni izdelki zunaj dolgo uporabni, je treba upoštevati njihovo naravno odpornost, še posebno to velja za tiste, ki bodo v stiku z zemljo ali vlago oziroma celo vodo. Te bo treba dodatno globinsko zaščititi, vendar bo zaščita učinkovitejša, če bomo izbrali odpornejšo vrsto in odstranili beljavo. Najslabšo naravno odpornost ima bukovina, zato lesarji njeno uporabo zunaj odsvetujejo, saj jo zelo hitro napadejo glive in jo razvrednotijo že v letu dni. Bukov les zato uporabljajo v pohištveni industriji in za talne obloge, parkete. Strokovnjaki priporočajo, da za zunanje izdelke izberemo hrastov ali macesnov les, ki sta odpornejša, in če sta ob pravem času sekana, pravilno in zadosti sušena ter ustrezno vgrajena, da se navlažena lahko hitro sušita, ju pogosto sploh ni treba dodatno zaščititi z različnimi kemičnimi pripravki. Nezaščitena bosta z leti dobila značilno sivo patino, ki ne pomeni le drugačnega videza, temveč je tudi dodatna zaščita pred škodljivci. Hrastov les je primeren za obloge zunanjih stopnic in teras, iz macesnovega delajo kakovostna okna in vrata, krasi pa tudi marsikatero fasado.

Toda izbira je pogosto odvisna od dostopnosti in cene lesa. Smrekovina je bistveno cenejša od macesnovine ali še dražje hrastovine, zato se kljub slabši naravni odpornosti in manjši trdoti uporablja za vrtne mize in klopi, ograje, pregole in vrtne ute. Izbira smrekovega lesa je lahko dobra tudi za te namene, vendar je treba toliko bolj poskrbeti za pravilno vgradnjo oziroma konstrukcijsko zaščito in globinsko ter tudi površinsko zaščito, ki to in druge manj odporne lesne vrste varuje pred napadi škodljivcev.

Mag. Miha Humar z oddelka za lesarstvo na biotehniški fakulteti svetuje tudi o naravni in globinski zaščiti pred glivami tramovkami in katera so nujna spomladanska opravila na lesenih izdelkih zunaj.