Lani tak čas smo imeli enega bolj deževnih vikendov v celi jeseni, ves konec tedna je praktično brez prestanka bolj ali manj intenzivno deževalo. To samo po sebi ne bi bilo nič usodnega, če ne bi imeli celo noč in pol dopoldneva na stežaj odprtih vseh oken na avtomobilu.

Kako je do tega prišlo, bom sicer na kratko razložila, da se komu ne pripeti kaj podobnega, a to nikakor ni bistvo tega zapisa.

Razvijalci avtomobilske opreme najbrž res niso pomislili na ta nesrečen slučaj ...

Skratka, ko sem v soboto zvečer dala prati partnerjeve hlače in tako kot že ničkolikokrat nisem pregledala žepov, ker je to naloga tistega, ki da perilo v pranje, sem zraven oprala tudi avtomobilske ključe našega družinskega vozila. Se zgodi ... Ko so ključi prišli v stik z vodo, so se avtomatsko na stežaj odprla vsa stekla na avtomobilu, čeprav sta bila avto in pralni stroj slabih deset metrov narazen, prvi zunaj, drugi v kleti, vmes pa par sten. Razvijalci avtomobilske opreme najbrž res niso pomislili na ta nesrečen slučaj, da bi kaka gospodinja po pomoti oprala avtomobilske ključe v pralnem stroju, na njeno smolo pa bi ravno takrat lilo kot iz škafa in nato še do naslednjega dne ne bi opazila, da ji avto z vseh strani namaka dež, ampak nimaš kaj, gre za res »izjemen in nesrečen splet okoliščin«. Sreča v nesreči je bila le ta, da se ni odprla še panoramska streha – ki bi se po vseh pravilih menda celo morala, po tem bi šele imeli poplavo.

Sedaj pa k bistvu ... Stanujemo v strnjenem in gosto poseljenem naselju pretežno vrstnih hiš na obrobju Ljubljane. Avto je bil celo noč in naslednji dan do poznega dopoldneva z na stežaj odprtimi vsemi okni parkiran na vogalu dveh ulic – glavne, ki je ena najbolj prometnih v našem okolišu in manjše stranske, ki jo praviloma uporabljajo le tamkajšnji stanovalci. Resda je deževalo in je bilo prometa in predvsem sprehajalcev temu primerno manj, a mimoidočih ni manjkalo. Kaj so si mislili – da peremo avtosedeže z deževnico, ker je bolj mehka? Da smo si namesto notranjega čiščenja v avtopralnici omislili bolj »natur« izvedbo? Skoraj ne morem verjetni, da niso opazili. So res tako brezbrižni? 

Danes težko rečemo, da se vsak briga le zase. Vsi se vtikajo v vse, tudi v tisto, kar se jih ne tiče, po drugi strani pa skrbijo le za lastno korist.

V naselju smo resda relativno novi, a imamo s sosedi povečini dobre odnose (vsaj tako sem mislila) in glede na to, da že dobri dve leti prenavljamo starejšo hišo, se mimoidoči pogosto ustavijo in pogledajo, kaj je novega in kako napredujemo. Praktično z vsem so na tekočem in nič jim ne uide – sploh ko opazijo nov dimnik ali še uporaben gradbeni material, ki bi jim prišel prav ... Na to »malenkost«, da imamo v največjem nalivu odprta vsa okna na avtomobilu, pa se jim ni zdelo vredno opozoriti. No, z eno svetlo izjemo - sosed z druge strani glavne ulice – praktično popoln neznanec, ki sploh ne živi tako blizu, da bi lahko na prvo žogo videl, da pri nas ni vse tako, kot bi moralo biti. Še danes sem mu neizmerno hvaležna – ko je tisto nedeljo okoli 11. dopoldan pozvonil pri vratih, je naredil veliko več, kot si je najbrž mislil. Vrnil mi je kanček upanja v ta svet in vero v ljudi - da še znamo biti človek človeku človek. 

Vedno sem verjela v dobro ljudi, a splet okoliščin in dogodkov v zadnjih treh letih, odkar smo se preselili sem, me je pripeljal do tega, da se večkrat vprašam, kam vodijo ti odnosi. Je res normalno, da v jutranji prometni konici nihče ne pomaga jokajočemu otroku z okrvavljenim obrazom, ki je nesrečno padel na poti v šolo? Je res normalno, da se obrneš stran, ko vidiš starejšo gospo, ki se je s polnimi rokami vreč iz trgovine spotaknila ob pločnik? In je res normalno, da nekomu z njegovega vrta odtujiš nekaj, kar ni tvoje, nato pa ga čez nekaj dni mirne vesti ogovoriš in se pretvarjaš, da nisi naredil ničesar narobe? Očitno sem res naivna ...

Pred letom dni, ko sem na družbenem omrežju objavila par vrstic o našem nesrečnem pripetljaju, se mi je takoj javila kolegica, ki že nekaj let živi v Avstraliji. Delila je podobno, a pozitivno izkušnjo in zraven pripela sporočilo soseda, s pripisom, kako hvaležna je za svoje sokrajane. Zato bom tokratni zapis zaključila tako, kot sem ga pred letom dni: Še je upanje za ta svet. V to verjamem. Moram verjeti.

In če vas že ravno zanima: avto smo brez večje škode posušili in očistili. Sosedu z druge strani ulice pa še enkrat hvala: hvala za upanje.