Pergole: V senci dišečih vzpenjavk

Ko razmišljamo o senčenju na terasi in vrtu, je pomembno, da preučimo smeri neba, kje sonce vzhaja in zahaja ter kje je terasa. Ni vsaka oblika senčenja dobra za vsako situacijo. Tenda ali nadstrešek s senčili, na primer, daje senco, ko je sonce visoko na nebu, ko pa je niže, se zgodi, da ne pomaga več.

Prijetno senco daje ozelenjena pergola. Navadno gre za leseno konstrukcijo, ki jo preraščajo različne vzpenjave rastline. Senčenje z dobro razraslimi rastlinami je zračno in večplastno. Tako ne gre le za prestrezanje sončnih žarkov, ampak tudi ustvarjanje ugodnega ozračja, kar je v vročini zelo pomembno. Senca pergole z vzpenjavkami je zaradi zračnosti prijetnejša kot senca enoplastnega senčila, a v nekaterih primerih ne gre drugače. Takrat ogrodje prekriva platno. Lesena konstrukcija se ponavadi uporabi na vrtu, na terasi pa je lahko tudi kovinska.

»Pri pergoli je pomembna predvsem namembnost. Z njo lahko naredimo senco, ustvarimo prijeten ambient ali pa je zgolj estetski element na vrtu. Zanjo se odločijo tisti, ki si želijo bolj zračno strukturo, saj je navadno sestavljena iz konstrukcije in izbranega načina senčenja, ki lahko varuje tudi pred vetrom in dežjem. Lahko je celo senca za živali. Z malo več domišljije lahko na pergolo obesimo tudi visečo mrežo ali gugalnico,« pojasnjuje Jože Kos, direktor podjetja Mizarstvo Kos. Pergolo moramo ustrezno umestiti v prostor. Če bo obraščena z rastlinami, moramo stati ob zemlji, v katero bomo lahko zasadili plezalko. Če bomo nanjo pritrdili senčila (ta so lahko iz platna, trstike ali lesena), pojasnjuje sogovornik, pa moramo biti pozorni na izvedbo.

»Pomembno je, da naredimo kakovostne betonske temelje; njihova velikost je odvisna od zasnove pergole. Pri večjih konstrukcijah kovinsko sidro zabetoniramo, pri lažjih pa ga privijačimo na betonski temelj. Če pergolo postavimo v bližino hiše, recimo na teraso, je sidranje lahko izvedeno v samo steno,« pojasnjuje Kos.

Lesena pergola z vzpenjavkami

Za postavitev lesene pergole po besedah sogovornika potrebujemo kovinska sidra (nosilce), kovinski pritrdilni material ali jeklene vrvi za zavetrovanje, lahko pa tudi kovinske palice, po katerih plezajo plezalke. Običajno so konstrukcije iz lepljenega smrekovega lesa, na vrhu pa les zaščitimo s pločevinastimi strehicami. Pri nas po izkušnjah sogovornika največkrat uporabljamo smrekov les, ker se z vidika delovanja in kriv­ljenja najbolje obnese. Primeren pa je tudi macesnov, ki vsebuje več smole in zato bolje prenaša zunanje vplive in je trajnejši. »Pri rustikalnih izvedbah, pri katerih uporabimo nelepljen les, ki se zvija in razpoka, pa je možna izvedba iz hrastovega ali kostanjevega lesa. Pri hrastovini je treba uporabiti samo les brez beljave. Zaradi vsebnosti tanina sta hrast in kostanj primerna samo za postavitev na zelenih površinah, ker tanin lahko pušča sledi po ploščicah ali kamnu,« še pojasni Kos. Pri izboru lesa je po njegovih besedah zelo pomembno, da je pravi čas posekan. »Priporočljivo je, da se les, namenjen za zunanjo uporabo, naravno suši, saj s tem ohrani prož­nost in tako bolje deluje. Obdelave so lahko mizarske ali tesarske: pri mizarski je les fino pobrušen in detajliran, če se odločimo za tesarsko izvedbo, pa je manj obdelan,« razloži sogovornik.

Leseno konstrukcijo pergole lahko pobarvamo z lazurnimi premazi na vodni ali alkid­ni osnovi, lahko ga naoljimo ali globinsko impregniramo. Macesen lahko pustimo nezaščiten in bo posivel. »Premaz v glavnem ohranja barvni ton, ker sicer vsak les posivi. Iz slovenske stavbarske dediščine vidimo, da več kot sto let stari kozolci še vedno trdno stojijo, čeprav jih ni nihče nikoli premazal. Veliko lahko naredimo za zaščito lesa, če ima pergola takšno zasnovo, da voda zlahka odteka ali pa je les na izpostavljenih mestih zaščiten s pločevinastimi strehicami,« še doda Kos.

Katere vzpenjavke izbrati?

Pergola, ki jo obraščajo cvetoče vzpenjavke, kot so vrtnica, srobot ali dišeča glicinija, deluje prijetno in romantično, s svojim rustikalnim videzom pa na vrt hkrati vnaša elemente tradicije. Rastline izbiramo na podlagi razraščenosti, barve listja in cvetov, časa cvetenja in plodov. Najpomembnejša merila so rastišče, ekološki vidik in vzdrževanje. Ob sončni steni pustimo rasti vrtnico vzpenjavko ali glicinijo. Vrtnice vzpenjavke imajo večinoma zelo bujno rast in pozno spomladi in poleti obilno cvetijo. Nekatere vzpenjave rastline tudi močno dišijo, denimo dišeče kosteničevje ali dišeči grahor. Za senčno steno so primerni kovačniki in bršljan z zelenimi listi.

Velikokrat se na podeželju po pergoli vije vinska trta, ki prav tako daje prijetno senco. Zakaj potem ne bi mogel po njej plezati tudi fižol ali hmelj? Hmelj, na primer, lepo diši. Plezavke so tudi buče, kumarice, vse se lahko vzpenjajo po ogrodju in dajejo senco ter zastirajo poglede. Za izdatnejšo senco lahko pergolo, ki jo preraščajo rastline, prekrijemo še s platneno streho.

Sodobne izvedbe pergole

Nekakšne sodobne izvedbe pergole so tako imenovana gubana senčila, pri katerih je na kovinsko konstrukcijo vpeto nagubano senčilo. Možnosti je veliko, od preprostih, ki imajo ročno upravljanje, do zahtevnih električno gnanih sistemov za senčenje velikih teras. Konstrukcija z gubanim senčilom je lahko tudi manjša, toliko, da je pod njo prostor za vrtno garnituro, za dodatno senco in prijetno klimo v vročih dneh ter nekaj intime pa lahko poskrbijo zavese ob straneh, ki jih po želji zastiramo in odstiramo. »Prednost lamelnih pergol je v izredno čvrsti aluminijasti konstrukciji, neobčutljivi za vremenske vplive (močan veter, dež, sonce, sneg) s pomičnimi lamelami ostrešja. Zagotavljajo vod­no in zračno tesnjenje, omogočajo naravno zračenje,« pojasnjuje Oton Filipič, direktor podjetja Senčila Ralux, in dodaja, da so dvostenske lamele ostrešja polnjene s toplot­no in zvočno izolacijo za dušenje zvokov dežja in za možnost zapiranja ter ogrevanja tako pokritega prostora. Aluminijaste lamele ostrešja so obojestransko vrtljive za prilagajanje svetlobe in zračnosti, upravljanje je avtomatizirano in po želji senzorsko nadzorovano. Med novostmi takšnega senčenja, kot pravi Filipič, so tudi tako imenovane jadralije – kombinacija senčnih jader in pergole. Na aluminijasto konstrukcijo je vpeto lahkotno ostrešje v obliki jader, ki so zložljiva, stabilna v vetru, z zagotovljenim odvodnjavanjem in možnostjo nadgradnje s stranskim vertikalnim senčenjem. Novost so tudi izpopolnjene lamelne pergole, ki zaradi vodo- in zrakotes­nosti omogočajo popolno zapiranje ter tako izvedbo zložljivega zimskega vrta oz. ogrevanega prostora, uporabnega tudi pozimi.