Funkcije ostajajo enake, oblike se spreminjajo

Ne glede na to, ali je kopalnici odmerjen velik ali majhen prostor, je v njej nekaj opreme nepogrešljive: umivalnik, kad ali prha, stranišče, armature in talne ter stenske obloge. Ti elementi omogočajo opravljanje osnovne funkcije, to je osebne higiene, hkrati pa z njimi ustvarimo slog, sledimo novim smernicam in v prostor vnesemo razkošje za vodne užitke.

Talne in stenske obloge

Keramične ploščice – Keramične ploščice različnih velikosti in oblik so še vedno najpogostejša izbira za oblogo tal in sten v kopalnicah. Že vrsto let je priljubljen mozaik, ki ga sestavljajo majhne kvadratne ploščice velikosti 2,5 x 2,5 cm. Med novimi vzorci najdemo tudi takšne, ki po videzu spominjajo na tla, posuta z drobnimi kamni. Ne glede na obliko je mozaik ponavadi prilepljen na mrežo in se zato polaga v ploščah večjih dimenzij. Zelo primeren je za oblaganje neravnih površin. Lahko ga kombiniramo s klasičnimi ploščicami in uporabimo le za prho, kakšno nišo in tako razgibamo prostor. Pri mozaiku je treba tudi vedeti, da bo več fug kot pri večjih keramičnih ploščicah, zato nas bo lahko njihovo staranje sčasoma bolj motilo.

V zadnjih letih sicer prevladujejo večje dimenzije keramičnih ploščic, kot smo jih bili vajeni pred leti, tudi 90 x 45 cm, 20 x 100 cm. Če se za takšno velikost odločimo v majhni kopalnici, je treba pred polaganjem narediti izris, da ne bo na koncu ostal le kup obrezanih kosov. Pomembno je, da velikost keramičnih ploščic prilagodimo velikosti prostora.

O kakovosti keramičnih ploščic se prepričamo po oznakah na njih. Stopnja obrabe pohodne površine oziroma obraba ploščic je označena z oznako PEI od 1 do 5. Za stanovanja zadostujejo številke od ena do štiri. Odpornost proti krušenju oziroma trdnost ploščic je označena z MOHS od 1 do 9. Številka sedem pomeni že zelo kakovostne ploščice za notranje prostore doma. Talne ploščice so navadno trše od stenskih, poleg tega naj ne bi bile preveč gladke.

Reže med ploščicami je treba vedno zapolniti s fugirno maso, tudi če jih polagamo na stik in so reže široke manj kot milimeter – če tega ne storimo, vanje prodira voda, zato se bosta v njih nabirali tudi umazanija in plesen.

Les – Za tla se v kopalnici vse pogosteje uporablja les, največkrat tikovina, ki je zaradi vsebnosti olj odporna proti vlagi. Površina naj ne bi bila obdelana z laki, saj potem les ne more dihati. Slednje pomeni, da vpija vlago, kadar je je preveč, in jo oddaja, kadar je je premalo. Primerna je obdelava lesene talne obloge z voskom.

Pleskanje – Stene v kopalnici lahko tudi popleskamo. Izbrati je treba barvo, primerno za vlažne prostore. Na splošno se zdaj za pleskanje uporabljajo disperzijske barve na vodni osnovi. Osnova je vezivo, ki je razpršeno v vodi. Količina in vrsta veziva določata elastičnost, oprijem, odpornost na obrabo, čistila ter intenzivnost barvnih odtenkov. Posebni vrsti veziva, ki ju lahko vsebujejo disperzijske barve, sta lateks in akril. Takšne so dobra izbira za najbolj obremenjene površine, saj jih lahko čistimo z neabrazivnimi gospodinjskimi čistili. Barve z lateksom izdelujejo v mat, polmat in sijajni izvedbi, priporočajo pa jih za pleskanje sten v kopalnici.

In kakšne barve izbrati? Če gre za velik in svetel prostor, si lahko privoščimo tudi kak­šen temnejši odtenek, a le na eni ali dveh stenah, v majhnih se jim izogibamo, razen če želimo dramatičen učinek. V tem primeru lahko pobarvamo prostor v celoti, tudi strop. S temnimi barvami poudarimo majhnost in temačnost prostora, svetli odtenki toplih barv pa ga bodo poživili. A pri izbiri barv za kopalnico je dobro vedeti, da bo barva ene stene sevala na druge, bele, zato se v majhnih prostorih z malo ali nič naravne svetlobe izogibamo zeleni, saj bo zeleno obarvala tudi naš obraz v ogledalu.

Umivalniki

Izbor umivalnikov je tako rekoč neskončen, a v osnovi jih delimo na vgradne, prostostoječe in nasadne. Slednji so nameščeni na pult, omarico s predali ali policami. Pult naj bo iz vodoodpornih materialov. Ob takšnem umivalniku pridobimo še odlagalno površino na vsaki strani, ki pa je odvisna od velikosti pulta oziroma omarice. Podobno odlagalno površino imamo pri umivalnikih, ki so vgrajeni v omarice. Prostostoječi pa lahko stojijo tudi sredi prostora.

Med materiali za umivalnike prevladuje keramika, vse večja je tudi ponudba umivalnikov iz umetnih mas, na primer kerrocka in coriana, na voljo pa so še različice iz stekla, kovine, naravnega kamna, marmorja.

O dimenzijah umivalnikov je kar težko govoriti, saj je tudi teh nešteto (začnejo se nekje pri dobrih 40 centimetrih širine oziroma premera), odvisne pa so od oblike umivalnika. Najdemo tako okrogle, ovalne kot pravokotne in kvadratne. Razvajanje za oči predstavljajo umivalniki priznanih oblikovalskih imen, ki izstopajo zaradi izvirnih oblik, na primer umivalnik v obliki zvitka papirja ali škafa z ročaji.

Če kopalnico uporablja več ljudi, je morda bolje kot en večji umivalnik postaviti dva, seveda, če prostor to dopušča.

Če se odločite za dva umivalnika, recimo na istem pultu ali omarici, nekateri mojstri priporočajo, naj bo osna razdalja med njima 90 centimetrov, da ju bosta dva hkrati laže uporabljala. Prilagodimo tudi višino, priporočljiva je približno deset centimetrov pod skrčenim komolcem uporabnika (to je od 85 do 90 centimetrov).

Prha in kad

Če so umivalniki na videz večinoma minimalističnih oblik, pa so prhe ali kadi lahko tudi zelo razkošne, zlasti zaradi nastavkov v njih, ki omogočajo masiranje, savnanje, zvočno in barvno terapijo. Stene prhe so lahko v celoti obložene s keramiko, od drugega dela kopalnice pa jo ločijo le steklena vrata.

Dokaj pogoste pa so še vedno klasično postavljene kvadratne ali polkrožne prhe (standardne dimenzije so 80 x 80 centimetrov in 90 x 90 centimetrov, lahko pa so tudi večje), visoke 180 do 190 centimetrov, čemur je treba prišteti še višino kadi za prhanje. Takšne so izdelane iz aluokvirja in drsnih vrat. Slednja so lahko iz kaljenega stekla (debeline tri do šest milimetrov), cenejše različice so iz pleksi stekla. Pri tanjših izvedbah je steklo vpeto v aluokvir, pri debelejših pa na ležaje.

Tudi izbira kadi prav nič ne zaostaja za umivalniki. Te so ovalne, okrogle, kotne, v kombinaciji s prho, prostostoječe ali vgradne. Najpogosteje so emajlirane ali iz različnih umetnih mas, na primer iz akrila. Standardne mere za ovalne ali pravokotne kadi so 160 ali 170 cm dolžine in 70 širine, obstajajo tudi manjši modeli za majhne prostore, na primer 140 ali celo 120 centimetrov. Kotne izvedbe so najpogosteje 140 x 140 cm, lahko tudi 120 x 120 cm.

Tako pri kadeh kot prhah, še zlasti če ste si omislili razne nastavke za prhanje in podobno, je zelo pomembno, da podjetje jamči za svoj izdelek in preskrbo z nadomestnimi deli, pa tudi, da namestitev prepustite strokovnjaku, ki bo to kakovostno opravil, saj si le tako zagotovite dobro delovanje in po potrebi tudi servis.

Straniščna školjka

Straniščna školjka je praviloma izdelana iz keramike. Lahko je viseča oziroma pritrjena na steno in ima podometni oziroma v steno vgrajen kotliček, pri katerem ni nobenih vidnih cevi in priključkov.

Lahko pa je pritrjena na tla in se od viseče školjke razlikuje le v načinu montaže (vijačenje v tla). Pritrditev je pri večini modelov bočna v tla. Podometni kotlički so v osnovi enaki kot za visečo školjko z nekaj razlikami v spodnjem delu. Odtok lahko speljemo v tla ali zid. Obstaja pa tudi tako imenovani monoblok sistem, pri katerem je kotliček del školjke, zelo podobno klasičnemu sistemu z nadometnim kotličkom.

Armature

Tako kot pod druge kopalniške elemente se tudi pod armature podpisujejo slavni oblikovalci. Temu primerna je seveda njihova cena, saj poleg kakovosti plačamo blagovno znamko in ime oblikovalca. Ne glede na to, ali jo je oblikoval Philippe Starck ali ne, pa mora zadostiti nekaterim kakovostnim merilom. Najprej je pomembno, iz kako kakovostnih delov je armatura sestavljena ter iz kako kakovostnega materiala oziroma zlitine je narejeno njeno ohišje. Sestavni del je kartuša, to je centralni regulacijski mehanizem, s katerim pri odpiranju in zapiranju nastavljamo pretok vode in njeno temperaturo. Ta odloča, kako dolgo bo uporabna. Kakovostna kartuša naj bi zagotovila sto tisoč zapiranj in odpiranj.

Pri termostatskih armaturah je najpomembnejši element termostatski regulirni mehanizem, ki se mora hitro odzvati na vsako spremembo temperature vstopne vode, hkrati pa mora biti odporen proti vodnemu kamnu. To je zelo pomembno, kadar sta v stanovanju odprti dve pipi hkrati. Kakovosten termostatski mehanizem se bo samodejno odzval, da bo iz prhe še vedno tekla voda s temperaturo, ki smo jo prej nastavili. Tudi pri elektronskih armaturah je bistveni sestavni del samodejni preklopnik, ki ga nekateri imenujejo kar elektronska kartuša. Ta s svojo uporabnostjo in trajnostjo določa kakovost delovanja armature, torej pretok in temperaturo vode. Pomemben element so tudi perlatorji. To so mrežice na koncu cevi, skozi katere priteče voda. Narejeni morajo biti iz kakovostnih materialov in čim bolj odporni pri vodnemu kamnu.

Proizvajalci armatur si prizadevajo za manjšo porabo vode in energije. Poleg tega so armature postale pravi mali tehnološko napredni aparati. Kakšna je temperatura vode, ki bo pritekla iz cevi, lahko preberemo z zaslona, na katerem se izpiše tudi pretok na minuto. Na to, ali je voda vroča, hladna ali nekje vmes, nas lahko na armaturi, nameščeni nad umivalnikom, opozarja sveteča dioda, ki se, ko odpremo vodo, obarva glede na njeno temperaturo, modro, če je hladna, vijoličasto, če je topla, in rdeče, če je zelo vroča. To sta le dva primera razvajanja, ki nam ga omogočajo nove kopalniške armature, vsako leto pa lahko pričakujemo še kaj novega.