Opečna gradnja tudi za skoraj ničenergijske hiše

Pri najpogostejši klasični masivni gradnji so glavno gradivo opečni zidaki, zato se uporablja tudi izraz opečna gradnja, pri čemer je povezovanje opečnih elementov z mokrimi vezivi, kot je malta, le ena od možnosti. Čedalje pogosteje se uporablja t. i. suha opečna gradnja z lepljenjem, ki je hitrejša in čistejša, energetsko bolj učinkovita in natančnejša.

Tradicija ter dobro poznavanje tehnike zidanja in materialov sta razlog, da je mokra opečna gradnja v Sloveniji še vedno najbolj razširjena. Ker mora pri njej voda iz gradbene konstrukcije med posameznimi fazami gradnje izhlapeti, je postopna, to pa graditeljem omogoča postopno financiranje in delno tudi gradnjo v lastni režiji.

Z vsemi gradbenimi materiali, ki so na voljo za klasično oziroma masivno zidano hišo, je mogoče doseči toplotno prehodnost celotne sestave zunanjih sten, ki celo presega standarde skoraj ničenergijske gradnje (ta je zdaj predpisana).

Velja, da je pri masivni gradnji treba biti predvsem pozoren na izvedbo detajlov na vseh mestih, kjer obstaja nevarnost nastanka toplotnih mostov. S tem se ukvarjajo tudi proizvajalci, ki ponujajo sistemske rešitve za te detajle.

Tudi pri hiši iz opeke so pri posameznih konstrukcijskih elementih uporabljeni drugi materiali, npr. armirani beton za temelje in protipotresne vezi, les za izvedbo ostrešja itd.

Konstrukcijski elementi opečne hiše

Glavni konstrukcijski elementi opečne hiše so temelji, zunanji nosilni zidovi, vertikalne in horizontalne vezi, notranji nosilni zidovi, notranji nenosilni zidovi, medetažne stropne plošče in strop nad mansardo ter streha in ostrešje.

Temelji: Način temeljenja je odvisen od nosilnosti temeljnih tal. Večinoma se za družinske hiše uporablja temeljna plošča, ki vse bolj zamenjuje pasovne temelje. To je povezano tudi z izpopolnjenimi tehnološkimi rešitvami ponudnikov toplotnoizolacijskih elementov za temeljne plošče.

Zunanji nosilni zidovi: Debelino zunanjega nosilnega zidu narekujejo statične zahteve projekta, izbrana vrsta opečnih zidakov (od tega je odvisna tudi debelina potrebne toplotne izolacije na ovoju stavbe) in razpoložljivi gabariti objekta. Izbira debelejšega opečnega zidu zaradi svojih gradbeno-fizikalnih lastnosti zagotavlja kakovostnejšo bivalno klimo in večjo varnost.

Vertikalne in horizontalne vezi: Te skupaj z nosilnim zidom zagotavljajo potresno odpornost objekta. Vezi predstavljajo armiranobetonski elementi, ki imajo nalogo povezovanja nosilnih zidov. Dimenzionirani so glede na statični izračun ter razporeditev in dimenzijo nosilnih opečnih zidov.

Notranji nosilni zidovi: Ti opečni zidovi delijo notranje prostore in prevzemajo nalogo nosilnih zidov, hkrati pa prispevajo k zvočni izolaciji med prostori. Z zunanjimi zidovi so povezani prek vertikalnih vezi ali z zobatim spojem s samimi zidaki.

Notranji nenosilni zidovi: Notranji zidovi, ki imajo le vlogo pregrade, so lahko zidani iz tanjših opečnih zidakov ali izvedeni suhomontažno, z mavčnokartonskimi ploščami. Na odločitev vpliva tudi želena zvočna izolativnost med posameznimi prostori.

Medetažne stropne plošče: Medetažne plošče delijo posamezne etaže, prevzemajo vlogo nosilnosti ter zvočne in toplotne izolacije med nadstropji. Lahko so izvedene kot polna armiranobetonska plošča ali kot polmontažni stropni sistem, ki je sestavljen iz prednapetih opečno-betonskih nosilcev in opečnih polnil ter tlačnega dela iz armiranobetonske plošče. Na izbor medetažne konstrukcije bistveno vpliva razpon med nosilnimi zidovi; polmontažni stropni sistem premošča manjše razpone.

Toplotne karakteristike zunanjega opečnega zidu

Zunanji zid, ki predstavlja skupaj z izolacijo toplotni ovoj stavbe, nas varuje pred vremenskimi vplivi. Pri njem se lahko odločimo za običajne opečne zidake, zidake z izboljšanimi toplotnoizolativnimi lastnostmi (termoopeko) ali za eno od različic brušene opeke. Termoopeka ima primerjavi s klasičnimi opečnimi zidaki linijsko zamaknjeno satovje in povečano maso gline v volumenski enoti zidaka. Zamaknjeno satovje pripomore k daljšemu potovanju tako hladu kot toplote v notranjost objekta, masa opeke pa k znatno večji akumulaciji toplote in s tem k boljšemu uravnavanju temperature v prostoru. Termoopeka se tako kot klasični zidaki veže z malto.

Bistveno boljše toplotne karakteristike od gradnje z običajnimi opečnimi zidaki ima tudi uporaba brušene opeke. Pri najnovejši različici je toplotna izolacija iz kamene volne integrirana že v sam opečni blok, zaradi česar dodatna fasadna izolacija ni potrebna. Zidaki iz brušene opeke, ki so na vodoravnih stičnih površinah brušeni na milimeter natančno, se lepijo z vezivom iz pločevink. Le prva vrsta brušene opeke se vtisne v svežo malto, pri čemer se vsak zidak poravna z libelo in ALU-letvijo. Gradnja je hitrejša, ker ni potrebe po sušenju malte, za izvedbo je potrebnih manj ljudi, zidanje pa je tudi hitrejše in bolj natančno.

Fasadna izolacija za opečne hiše

Najprimernejša rešitev za opečne hiše v hrup­nem okolju je izolacija iz kamene volne. Lahko pa uporabimo cenejše sintetične materiale, kot je ekspandirani polistiren (EPS), ki imajo enako ali celo boljšo toplotnoizolacijsko sposobnost kot kamena volna. Pri izvedbi fasade je potrebna pozornost, da je dovolj izolacije okoli okenskih odprtin in vrat, s čimer preprečimo toplotne mostove.