Stara nova hiša

Tako je nastala zamisel za dekoracijo na steklu nad vhodnimi vrati, v smehu pojasni lastnica. Sodobna, odprta, svetla, minimalistična, a ne hladna, so besede, s katerimi lahko hišo, v kateri živijo dobri dve leti, opišemo danes, medtem ko je bila pred prenovo vse prej kot takšna. V novi podobi je zaživela potem, ko so jo kupili naši tokratni gostitelji in jo s pomočjo arhitektke Melite Ločnikar spremenili v prijetno domovanje.

Igra z besedami na steklu ni edina kreativna zamisel. Vse slike, razen plakata za olimpijske igre v Sarajevu leta 1984, so nastale doma. Nekatere je naslikal oče, druge hči, tudi največjo z obrazi, ki jo opazimo že ob vhodu v hišo. Za risanje pa ni nadarjena le ona – poleg slik po hiši nam je ob obisku pokazala zbirko modnih risb –, temveč lepo riše tudi sin, a ga je zdaj navdušenje malo minilo, pove oče.

Vrstna hiša je iz leta 1967 in je bila ob nakupu popolnoma razdejana, tako da jo je bilo treba »zgraditi« na novo. Imela je ločen spodnji, kletni, in zgornji, stanovanjski del. Zgoraj je bilo veliko majhnih zaprtih prostorov, ki jih je bilo treba prilagoditi življenju in željam štiričlanske družine. Največji zalogaj pri prenovi je bil preboj stopnišča, s katerim so na notranji strani povezali spodnji in zgornji del hiše, prej se je namreč v zgornjega prišlo le z zunanje strani.

Da je zdaj videti, kakor da bi bila zgrajena pred dvema letoma, je rezultat dobrega sodelovanja lastnikov in arhitektke. Po njenih besedah so si naročniki želeli funkcionalno, svetlo, preprosto, minimalistično domovanje, v katerem bo prijetno živeti in v katerem bo dovolj prostora. Vse našteto je bilo izhodišče tako za razporeditev prostorov kot zasnovo notranje opreme. Pohištvo, razen stolov in sedežne garniture, je po meri izdelal mizar, zato so dobro izkoriščeni tudi skriti kotički. Na primer prostor pod stopniščem, kjer se za belimi gladkimi vrati, ki delujejo kot stena, skrivajo shranjevalne površine za čevlje.

Materiali so izbrani minimalistično. Po vsej hiši se prepletajo keramika, tikov les in bela barva, ki jo tu in tam poživlja živahnejši odtenek. V kuhinji nad delovnim pultum, na primer, zeleno steklo. Živahna rožnata v hčerini sobi in močna rdeča v sinovi. Obe sta si izbrala sama. Hči prizna, da se je barve že malo naveličala, če bi se zdaj odločala, bi bilo več bele. Arhitektka ob njenih besedah pojasni, da prav zato strankam ponavadi tudi za otroške sobe predlaga svetle odtenke pohištva. Mladostnike poskuša prepričati, naj se odločijo za belo opremo in živahne stene, te je namreč veliko laže in ceneje prebarvati kot kupiti novo pohištvo, ko se naveličajo barv.

Po tleh je poleg temno sivih keramičnih ploščic položen pod iz tikovega lesa, tudi miza v jedilnici je iz masivne tikovine, medtem ko sta kuhinjski otok in delovni pult iz ultrapasa, ki posnema tikovino. Pohištvo je v glavnem v beli barvi in brez ročajev. Kakor pojasni arhitektka, ji je bila njihova odločitev zelo všeč, saj redkokdo hoče toliko belih površin.

Velik poudarek pri zasnovi notranje opreme je bil na osvetlitvi. Zato zvečer, ko se prižgejo luči, dobi hiša drugačno, ambientalno podobo. Vsa stropna svetila so vgrajena, z vgradnimi je osvetljeno tudi stopnišče, poleg njih pa so se ponekod odločili še za stenske luči. Arhitektka razloži, da se projektov nikoli ne loteva tako, kot da bi delala zase, ampak predlaga smernice, ki temeljijo na željah strank in so v skladu z opremo. Zeleno barvo steklene obloge nad delovnim pultom v kuhinji so tako denimo izmed več predlogov izbrali lastniki.

Gostitelji v pogovoru pritrdijo, da je življenje v novi hiši prijetno, tudi na veliko prostora so se hitro navadili, prej so namreč živeli na 70 kvadratnih metrih skupaj z babico. Še nekaj slik čaka, da jih bodo obesili, s čimer bodo hkrati pripomogli k boljši akustiki oziroma ublažili odmevanje zvokov v odprtih prostorih.