Vrtne vragolije

Jutra so najlepši del dneva, takšnega mnenja sem že od svoje mladosti. Sedaj pa, ko sem vstopila v zrela leta, so zgodnje ure postale tudi moje najljubše. Jutranje sonce je tako prijazno, s toplimi žarki me vabi na vrt za hišo, kjer dela zlepa ne zmanjka. Navadno tako začnem dan, seveda podkrepljena z zajtrkom, ob katerem preletim dnevno časopisje, enkrat tedensko pa se dlje zamudim pri natančnejšem prebiranju Delaindom, kjer vedno najdem koristne nasvete za vzdrževanje zelenjavnega vrta.

Čeravno sem upokojenka, mi nihče ne more očitati brezdelja, saj sem na domačem vrtu v zadnjih letih uredila številne gredice in na njih mi lepo uspevajo različne vrtnine, s katerimi ogromno pripomorem k raznoliki in zdravi vsakodnevni prehrani ter poleg sebe v dobri kondiciji ohranjam tudi denarnico. Otroci – vsi že študentje – se vedno bolj zavedajo, kakšen privilegij je imeti lasten vrt sredi Ljubljane, in se kljub študentskim bonom radi oglasijo na kosilo, kjer jih na mizi čakajo sveže bio zelenjavice in pregovorno vedno najboljša mamina kuha. Za moj zadnji rojstni dan pa so mi podarili psičko! To je bil zame velik šok, resnično nisem pričakovala, da me bo v malce večji škatli čakalo puhasto, kosmato bitje z najprikupnejšimi očki, ki so se kdaj zazrle vame izpod kartonastega pokrova. Malo navihanko sem takoj vzljubila, otroci me dobro poznajo in vedo, da se takšnemu darilu ne bom mogla upreti, sploh pa sem v mladosti že imela psa, s katerim sem gojila prijateljstvo, zlahka primerljivo s človeškimi odnosi.

Psička je v dom vnesla novo dinamiko, predvsem pa mnogo novih opravil, ki so neposredno ali posredno povezana z rastočimi zobki na štirih nogah, za katere se zdi, da se zlepa ne utrudijo. Poleg vsakodnevnih sprehodov, igranja, učenja in vzgajanja pa so se posledice novega družinskega člana začele poznati tudi na mojem zelenjavnem vrtu. In to dobesedno! Opazila sem, da si je porednica ravno mojo gredico z zeleno solato izbrala za popoldanski počitek, med korenje je zakopavala svoje kosti, fižolove prekle pa so bile krasen izziv za špičaste zobke. Kljub vsem svarilom, vzgojnim posegom in podkupovanju mala vrtiču ni jenjala izkazovati svoje pozornosti, najverjetneje si je mislila, da je to nekakšen zabaviščni park, ko pa je vsak dan opazovala svojo lastnico, kako je na vrtu prebila ure in ure, popravljajoč škodo, ki jo je ona gredicam prizadejala v svoji navdušeni mladičji igri. Mož je sprva z nasmeškom prisluhnil mojim vzdihom nad podivjano kosmatinko, ko pa mladičke začetna vnema po uničevanju ni minila, mi je priskočil na pomoč s preprosto, a nadvse učinkovito idejo. Nekega dne se je iz službe pripeljal bolj zgodaj kot navadno in mi povedal, da se je prej oglasil še v trgovini s pohištvom, opremo za dom in vrt. Radovedno sem z njim odšla do avta in iz prtljažnika je privlekel velik kolut zelene vrtne ograje. Ko sem ga vprašujoče pogledala, mi je resnobno vrnil pogled in z odločnim glasom napovedal gradnjo okopov in zidov pred neusmiljenim uničevalcem zelenjavnega vrta. Za trenutek je zavladala tišina, nato pa sva se oba dobro nasmejala ter se lotila postavljanja ograje, sama pa sem na tihem pomislila, da zagotovo nisem edina pri hiši, ki bere revijo Deloindom.

Psička od takrat naprej med mojim delom na vrtu ostaja na drugi strani ograje, kar ji sprva seveda ni bilo povšeči, nato pa se je privadila in ta čas izkoristi za dremež pod staro slivo. Jaz pa sem z zadovoljstvom opazila, da ograja ne le funkcionalno služi svojemu namenu, temveč opravlja tudi estetsko vlogo, saj je zelenjavni vrt jasneje ločila od preostalega dvorišča ter s tem pripomogla k bolj urejenemu izgledu celotnega prostora za hišo. Pa je bil volk sit in koza cela!