Energijsko varčne hiše: Ptičje petje in stik z naravo

Kljub nekaterim težavam pri načrtovanju in gradnji hiša izpolnjuje vsa pričakovanja. Celo ptičje petje poslušajo vso pomlad in jesen, saj kot pravijo, trditev, da v takšni hiši ne smeš odpirati oken, ne drži. Brlekove bralci naše priloge poznajo, saj smo jih že predstavili. Tokrat smo se v okviru teme meseca o nizkoenergijskih hišah odločili, da jih znova obiščemo in povprašamo o njihovih izkušnjah.

Darja in Simon Brlek sta se za gradnjo hiše odločila pred približno štirimi leti. Želela sta čim bolj okolju prijazen dom, zgrajen iz naravnih materialov. Čeprav je bilo takrat še zelo malo znanja in izkušenj z gradnjo energijsko varčnih hiš, sta se odločila za nizkoenergijsko montažno hišo. Tako sta lahko izpolnila svoje želje, saj je osnovni konstrukcijski material les, hiša pa je izolirana z lesnimi kosmiči. Tudi druge plasti zunanjih in notranjih sten so iz naravnih materialov, natančneje lesnih vlaknenk in mavčnokartonskih plošč. Hkrati sta želela izkoristiti naravne danosti oziroma energijske vire na parceli. Toploto za ogrevanje in pripravo sanitarne vode zagotavljata sonce in prek toplotne črpalke zemlja. Korak naprej pri okoljsko prijazni gradnji pa sta biološka čistilna naprava in sistem za uporabo deževnice.

Bila sta med prvimi pri nas, ki so gradili nizkoenergijske hiše, zato se nista mogla izogniti začetniškim zapletom in težavam, ki so značilni za takšno gradnjo. Simon Brlek se spominja, da je bilo največ negotovosti glede vgradnje prezračevalnega sistema in njegovega delovanja, zapletalo se je tudi pri načrtovanju drugih strojnih inštalacij. Ves čas jih je bilo strah, da bodo izračunane potrebne moči posameznih elementov ogrevalnega sistema premajhne in da jih bo zato pozimi zeblo. Nihče pa si jima ni upal zagotoviti, da bo sistem deloval in da se nimata česa bati.

Skrb, da bi jih zeblo, je bila odveč

Po dveh letih življenja v hiši in dveh zimah je jasno, da so bile bojazni odveč. Hiša se na vremenske spremembe in različne temperature v različnih letnih časih odziva veliko bolje, kot sta pričakovala. Zdaj vesta, da so pri načrtih ogrevanja pretiravali in da bi ga lahko zasnovali drugače. Večino toplote dobijo prek desetih kvadratnih metrov sončnih kolektorjev, podpora pri ogrevanju pa je toplotna črpalka zemlja/voda s kompaktnim zemeljskim kolektorjem. Toplota se hrani v 1000-litrskem zalogovniku vode, ki kroži po sistemu talnega gretja v pritličju in radiatorju v kopalnici, ter v 300-litrskem zalogovniku za toplo sanitarno vodo. Sistem je načrtovan tako, da se toplotna črpalka vključi, če je premalo sonca, kar je bilo letošnjo zimo presenetljivo velikokrat, pravi Simon in doda, da je črpalka dobro delovala tudi pri minus desetih stopinjah Celzija.

Pove še, da so izbrali močnejšo toplotno črpalko, kot bi bilo treba, saj so želeli, da se vklopi manjkrat, a da takrat deluje s polno močjo. Tako naj bi dosegli, da se manj pogosto vklaplja kompresor črpalke, hkrati pa bi se medtem, ko ne deluje, zemlja okrog kolektorja nekoliko regenerirala. To pomeni, da naj bi se zaradi redkejšega delovanja črpalke manj ohlajala oziroma imela med delovanji čas, da se nekoliko segreje. Ali njihova zamisel deluje, ni povem prepričan, prizna gostitelj, a dejstvo je, da se kompresor redko vklopi.

Zgornje nadstropje ogrevajo le z zrakom prek prezračevalnega sistema z vračanjem toplote odpadnega zraka. Prav zato so se odločili za vgradnjo močnejšega prezračevalnega sistema, saj jih je bilo strah, da jih bo zeblo. V projektu so bile načrtovane celo vtičnice za električno dogrevanje, če ogrevanje s toplim zrakom ne bi zadostovalo. Zdaj se Darja in Simon nasmejeta svoji neizkušenosti in povesta, da električnega dogrevanja sploh ne potrebujejo, prezračevalni sistem pa je predimenzioniran. Hiša je tako dobro zasnovana in toplotno izolirana – v zunanjih stenah je 32 centimetrov lesnih kosmičev, izolirana je tudi inštalacijska ravnina – in zatesnjena, da znaša raba energije za ogrevanje od 15 do 17 kWh/m² na leto.

Hiša bi bila lahko manjša

Preden gostitelja razložita, katere so prednosti življenja v nizkoenergijski hiši, Simon še pove, da bi znova gradil takšno ali celo pasivno hišo, vendar bi bila manjša. Ugotovila sta, da bi namesto 165 kvadratnih metrov lahko imela 150 kvadratnih metrov bivalne površine. Kljub temu da jih je v družini pet, imata namreč tri otroke, bi to zadostovalo, in če pomislita, da stane kvadratni meter hiše tisoč evrov, je to popolnoma po nepotrebnem zapravljenih 15 tisoč evrov, ki bi jih namesto v stene lahko vložili kam drugam, se strinjata.

Med napačnimi odločitvami omeni Simon še plavajoči pod v zgornjem nadstropju, ki je sicer pravilno narejen, a udarnega zvoka ne duši dovolj učinkovito. Pri vnovični gradnji bi se odločil za klasični mokri estrih, čeprav bi to pomenilo precej umazanije pri sicer izredno čisti in natančni montažni gradnji ter nekajtedensko sušenje, ki pri suhem estrihu ni potrebno.

A kljub vsem težavam in nekaterim delno napačnim odločitvam sta s hišo zelo zadovoljna. Darja predvsem poudari prijetno in enakomerno temperaturo v prostorih ter tople zunanje stene. Spominja se njihovega prejšnjega bivališča v 35 let stari hiši v Ljubljani, kjer je pihalo pri oknih, ob stenah pa je bilo vedno hladneje kot drugod v prostoru. Navdušena je tudi nad ves čas svežim zrakom, in ker prezračevalni sistem deluje tako učinkovito, pravi, še zdaj kuha brez kuhinjske nape, pa kljub temu ni neprijetnih vonjav, ki bi se zadrževale v kuhinji in dnevni sobi.

Predsodki o zaprtih oknih in premalo svetlobe

Ne more mimo predsodka, ki so ga tudi njej poskušali vcepiti, ko sta se odločala za gradnjo. Zaradi zrakotesnosti hiše in prezračevalnega sistema ter strogega varčevanja pri rabi energije za ogrevanje ne bo smela odpirati oken, so jo prepričevali. To se ji zdi popoln nesmisel in pravi, naj le napišemo, da spomladi in jeseni ves čas poslušajo ptičje petje, ki se mu nikakor ne bi odpovedali. Čudi se predsodkom, saj vendar pozimi, ko je zunaj zelo mrzlo, in poleti, ko je zelo vroče, tudi v klasičnih hišah ali stanovanjih ne odpiramo oken. Oziroma to naredimo le na kratko, da v prostore spustimo svež zrak. V njihovi hiši pa ni potrebe, ker za to poskrbi prezračevanje. Spomladi in jeseni, ko so zunanje temperature podobne notranjim in ko ni treba ogrevati, pa ni nobenega razloga, da ne bi odprli oken, še pojasni. A ni nujno, da se vsa okna odpirajo, pravi Simon in doda, da je treba dobro premisliti, katera bomo odpirali, katera pa so lahko ves čas zaprta. Fiksna so namreč skoraj za polovico cenejša in tako lahko prihranimo kar nekaj denarja, še svetuje.

Nejeverniki in nasprotniki energijsko varčne gradnje so ju tudi opozarjali, da zaradi trislojne zasteklitve oken, ki je v takšni hiši nujna, v notranjosti ne bo dovolj naravne svetlobe. Takšna zasteklitev ima manjšo prepustnost svetlobe predvsem zaradi nizkoemisijskih nanosov na steklih. Vendar to ne pomeni, da imamo zato manj ali premalo svetlobe, pravi Simon. Okna na južni strani hiše, kjer sta v pritličju kuhinja in dnevna soba, so precej velika, zato je svetlobe dovolj. Okna morajo biti na jugu velika, da lahko pozimi v prostore prodre čim več sončne energije, kar zmanjša toplotne potrebe in rabo energije za ogrevanje. Pomembno je le, da so okna in zato tudi zidarske odprtine zanje nekoliko večji, saj je steklena površina trislojnih oken zaradi masivnejših oziroma širših okvirjev in kril manjša kot pri dvoslojnih, opozori Simon.

Poleti je treba okna obvezno zastreti, da se prostori čez dan ne pregrejejo, saj v hiši ni klimatske naprave. Manjši dvig temperature običajno občutijo šele popoldne, vendar se nikoli ne povzpne toliko, da bi bilo bivanje neprijetno. Ponoči hišo ohladi prezračevalni sistem, ki lahko v času največje vročine zrak dodatno ohladi tudi s toplotno črpalko. Vendar težav s hlajenjem nimajo, saj so nočne temperature v Stični tudi poleti precej nizke.

Brlekova sta se za nizkoenergijsko hišo iz naravnih materialov odločila predvsem zaradi prepričanja, da s tem delata dobro okolju in družini ter da bo življenje v takšnem domu zelo prijetno. Nizki stroški ogrevanja in priprave tople vode pa so le dodatna ugodnost. Koliko elektrike porabijo za delovanje toplotne črpalke in obtočnih črpalk solarnega sistema, ne vesta, saj njihove porabe ne merijo ločeno in zato ne vesta, kolikšen je strošek ogrevanja. Mesečni račun za elektriko, ki obsega vso porabo, tudi gospodinjskih aparatov in razsvetljave, znaša 60 do 70 evrov.

Znanje in pridobljene izkušnje ter pogosta vprašanja investitorjev o podobnih objektih so našega tokratnega gostitelja pripeljali do odločitve, da se poda na samostojno pot svetovanja o nizkoenergijski in pasivni gradnji.

Delo in dom, 11. marec 2009