Izolacije in fasade: Zaključni sloj je pika na i

Izbira zaključnega ometa je naloga strokovnjakov – arhitektov ali fasaderjev, ki omet izberejo glede na lokacijo in lego objekta, njegovo arhitekturo, način izvedbe strehe in posameznih detajlov ter na podlagi vremenskih razmer, značilnih za lokacijo, kjer stoji hiša.

Poznamo akrilne, silikatne, silikonske, silikatno-silikonske, silikonsko-akrilne in mineralne tankoslojne zaključne sloje. Bistvena razlika med njimi je v paroprepustnosti in vodoodbojnosti. »Silikatni je v primerjavi z akrilnim bolj paroprepusten in manj vodoodbojen, najbolj vodoodbojen, elastičen in dobro paroprepusten pa je silikonski zaključni sloj,« pravijo v Baumitu. Razlikujejo se tudi po sestavi, barvni obstojnosti, elastičnosti, trdnosti, vezavi na podlago, občutljivosti na vremenske razmere pri nanašanju ter po številu barvnih odtenkov.

Razlike določajo uporabo

Naštete razlike določajo uporabo v posamez­nem fasadnem sistemu. V Baumitu poudarjajo, da vsak zaključni sloj ni primeren za vsak fasadni sistem, je pa lahko za en fasadni sistem primernih več zaključnih slojev: »Zelo priporočljivo je, da sledimo priporočilom proizvajalca fasadnega sistema. Izbiramo samo med tistimi sloji, ki so preizkušeni v posameznem fasadnem sistemu in ki jih v sistemu priporoča proizvajalec. To je zagotovilo, da so proizvodi medsebojno usklajeni, združljivi in preizkušeni.« V Demitu dodajajo, da pri fasadnih sistemih, ki temeljijo na toplotni izolaciji iz ekspandiranega polistirena (EPS), ni omejitev, medtem ko se za fasadne sisteme z mineralno volno priporočajo zaključni sloji z boljšo paroprepustnostjo, kot so silikatni, silikatno-silikonski in silikonski zaključni sloji.

Zaključni sloj je torej treba izbrati glede na fasadni sistem, vrsto izolacije, značilnosti objekta in vremenske razmere. V podjetju Saint-Gobain Gradbeni izdelki opažajo, da graditelji večinoma povprašujejo po manj pomembnih prednostih zaključnih slojev: »Veliko pozornost namenjajo paroprepust­nosti in barvni obstojnosti, denimo, ki se med različnimi zaključnimi sloji bistveno ne razlikujeta. Premalo pa so seznanjeni s težavo, s katero se bodo ukvarjali šele čez nekaj let – z razvojem alg in plesni na površini.«

Alge in plesen na fasadi

V vseh zaključnih slojih je glavna zaščita proti razvoju alg in plesni dodatek algicida. Vedeti pa je treba, da se algicid izpira iz ometa in propada zaradi izpostavljenosti UV-žarkom, zato je njegova učinkovitost kratkoročna, od dveh do pet let. Poleg tega ne gre zanemariti škodljivosti algicidov za zdravje ljudi in negativnega vpliva na okolje. »Težave z algami niso nove, poznamo jih že vsaj 30 let, odkar se je začela vgrajevati toplotna izolacija, ki preprečuje prehod toplote iz notranjih prostorov do zaključnega sloja. Omočen zaključni sloj se zato dlje časa suši, vlaga pa je pogoj za razvoj alg in plesni. Na marsikaterem objektu se lepo vidi, kaj želimo povedati: alge so se razvile na zaključnem sloju na tistem delu objekta, ki je toplotno izoliran, na delu brez toplotne izolacije pa ne,« pojasnjujejo v podjetju Saint-Gobain Gradbeni izdelki in dodajajo, da pri navlaževanju ni največja težava padavinska voda, ampak vsakodnevna kondenzacija, ki jo vidimo zjutraj na avtomobilu, denimo. Podobno je na fasadi. Rešitev ni vodoodbojni zaključni sloj, ampak vodovpojni: »Vodoodbojni zaključni sloji zadržijo kapljico na površini v kapljični obliki, medtem ko jo vodovpojni razpotegne po površini in jo tako hitreje odda nazaj v okolico. Vodovpojni sloj se zato posuši tudi do desetkrat hitreje, saj razporedi vlago po površini – suha površina pa je najboljša zaščita pred razvojem alg in plesni.«

Suha podlaga, obdelana z ustreznim prednamazom

Zaključni omet se vedno nanaša na dobro osušeno podlago, ki je obdelana z ustreznim prednamazom, pravijo v Demitu: »Zidovi in vsi sloji na njem morajo biti resnično suhi, preden se nanje nanese naslednji sloj. V vseh podlagah so namreč alkalne snovi (nečistoče in soli), ki ob prisotnosti vlage prodrejo v zaključni omet in na površini povzročijo nastanek madežev. Na videz suha podlaga ni nujno v celoti suha, vlaga se lahko zadržuje globoko v materialu. V ustreznih razmerah, pri večjih razlikah temperature ali parnega tlaka med notranjim in zunanjim zrakom, vlaga pospešeno prehaja skozi vse plasti zunanjega zidu in s seboj na površino fasade prinese nečistoče.« Dejansko vlažnost podlage je zato priporočljivo izmeriti s kontaktnim vlagomerom, med vgradnjo zaključnega ometa pa namestiti gradbene zavese, ki upočasnijo ali preprečijo prehod vlage.

V podjetju Saint-Gobain Gradbeni izdelki opozarjajo, da mora biti suh armirni sloj, na katerega se nanaša zaključni sloj, obdelan z osnovnim premazom, ki zagotovi enakomerno vpojnost na celotni površini: »Pri neenakomerni vpojnosti (zaradi različnih debelin armirnega sloja, denimo) se lahko zaključni sloj neenakomerno suši, v njem se neenakomerno veže pigment, na fasadi pa nastanejo lise in madeži. Napake in nepravilnosti so večinoma vzročna posledica cene, ki smo jo pripravljeni plačati, ali pomanjkljivega poznavanja lastnosti, funkcije proizvodov in njihove združljivosti. Pri večstanovanjskih stavbah in večjih projektih večina napak izhaja iz slabo pripravljenega projekta, v katerem zahtevana rešitev ni natančno opredeljena. Takšni popisi omogočajo različne interpretacije in neprimerljive ponudbe, kar se na koncu vedno izrazi v kakovosti izvedbe in napakah pri vgradnji materialov. V zadnjem času zato veliko pozornosti namen­jamo pomoči projektantom, upravnikom in nadzornikom pri pripravi popisov.«

Najpogostejša napaka pri izvedbi zaključnega sloja so neprimerne razmere ob vgradnji. V poznih jesenskih mesecih razmere običajno niso optimalne, možnost za pojav napak je takrat večja, predvsem zaradi velike zračne vlažnosti, ki upočasnjuje sušenje tudi pri višjih zunanjih temperaturah, in zaradi padca temperature, ko je zrak bolj suh, pravijo v Baumitu: »Na vpliv pogojev za sušenje opozarja proizvajalec fasadnega sistema v tehničnih listih proizvodov, naloga izvajalca pa je, da oceni primernost za delo na objektu.« Vlažnost zraka naj ne bi presegala 70 odstotkov, preprečiti je treba neposredno osončenje fasadne površine in zagotoviti brezvetrje (z uporabo zaščitnih mrež oziroma gradbenih zaves). »Z razvojem tehnologije in materialov so recepture postale odpornejše proti ekstremnim razmeram, še vedno pa velja pravilo, da naj izvedba fasade in zaključnega sloja poteka pri zunanjih temperaturah od pet do 35 stopinj Celzija,« dodajajo v Demitu. Na trgu so tudi zaključni sloji, ki jih lahko v skladu z navodili proizvajalca uporabimo tudi pri nižjih temperaturah.

Le med seboj združljivi materiali

Posamezne komponente fasadnega sistema so med seboj združljive in preizkušene, pro­izvajalec sistema predpiše tudi uporabo ustreznih lepil, armirnih malt, mrežic in drugega material. Seveda še tako kakovostni materiali ne pomagajo, če so dela opravljena površno in nestrokovno. Kakor pravijo v Baumitu, lahko zaključni omet začnemo nanašati šele, ko je osnovni premaz popolnoma suh, torej po najmanj 24 urah sušenja: »Pastozni zaključni omet z mešalom najprej dobro premešamo. Obdelovalno konsistenco po potrebi izboljšamo z dodatkom manjše količine vode (upoštevati je treba navodila proizvajalca). Dodajanje drugih sredstev ni dovoljeno. Omet nanašamo z nerjavno kovinsko gladilko, mogoče je tudi strojno nanašanje. Omet postrgamo na debelino zrna in neposredno zatem zaribamo s plastično gladilko. Delamo enakomerno in brez prekinitev.«

Na voljo so tudi zaključni sloji, ki jih lahko obdelujemo v različnih kreativnih tehnikah. Med drugim so na voljo kombinacije namensko razvitega premaza in zaključnega sloja, ki omogočajo razmeroma preprosto izdelavo različnih imitacij (kamen, opeka, les) na fasadi. Za izvedbo imitacije opeke na fasadi sta tako na voljo zaključni sloj na osnovi silikonskih veziv in osnovni premaz, za izvedbo imitacije lesa izravnalna masa na osnovi organskih veziv in lazurna fasadna barva, za izvedbo imitacije kamna pa marmolitni zaključni sloj v kombinaciji z osnovnim premazom.

Izdelava omenjenih zaključnih slojev je razmeroma preprosta, a jih je kljub temu bolje prepustiti mojstrom. Za imitacijo kamna na fasadi, denimo, poleg zaključnega sloja in osnovnega premaza potrebujemo še šablono. Osnovni premaz nanesemo na suh armirni sloj (s čopičem ali valjčkom). Ko se posuši, nalepimo šablono in jo z gladilko dodatno pritisnemo ob podlago. Z gladilko nanesemo zaključni sloj po celotni površini, pri čemer ga ne zaribamo, ampak ga z drugim potegom zagladimo. Po želji nanesemo dodatni zaključni sloj, ki omogoča izdelavo reliefnega videza. Pri naslednjih potegih z gladilko pazimo, da rob gladilke drsi po šabloni, s čimer zagotovimo videz opeke brez izboklin in črt, ki bi jih pustila gladilka. Šablono odstranimo, dokler je zaključni sloj še moker.

Dovoljena manjša odstopanja

Kakovost zaključnega ometa se ocenjuje z razdalje treh do štirih metrov, gledano pravokotno na površino in ob dnevni svetlobi, ki na površino ne pada pod ostrim kotom. »S tega položaja se ne smejo videti napake v strukturi ali odtenku barve ometa. Standardi dovoljujejo manjše koncentracije lasastih razpok, široke največ do 0,2 milimetra. Ravnost površine fasade je najbolj odvisna od ravnosti polaganja izolacijskih plošč in ravnosti podometa, zato površine ne smemo in tudi ne moremo ravnati z dekorativnim ometom. Bodo pa prav z njegovim nanosom postale opazne vse napake in posledice nepravilnega dela v prejšnjih fazah,« opozarjajo v Demitu. Investitorjem svetujejo, da si izvajalca fasade izberejo tudi na podlagi ogleda njegovih referenc. Vedeti pa je treba, da je fasada ročno delo, zato površina ne more biti nikoli povsem ravna. Standardi merjenja ravnosti površine s trimetrsko letvijo dopuščajo odstopanje do osem milimetrov oziroma do tri milimetre, če ravnost preverjamo s polmetrsko letvijo.

-----

Zaključni tankoslojni fasadni sloji

Akrilni – Na trgu so se pojavili prvi in so pomenili revolucijo v izdelavi fasade. Akrilno vezivo je namreč v primerjavi z apneno-cementnimi zaključnimi sloji omogočalo preprost nanos in zagotavljalo vodoodbojnost ter razmeroma dobro barvno obstojnost. Prednost akrilnih zaključnih slojev je neomejeno število barvnih odtenkov, dodajamo jim lahko pospeševalce sušenja, kar je pomembno pri izdelavi zaključnih slojev v mrzlih dneh.

Silikatni – Vezivo iz kalijevega vodnega stekla in kemična reakcija (silifikacija) zagotavljata močno vezavo s podlago in večjo paroprepustnost. Pomanjkljivost silikatnih slojev je omejeno število barvnih odtenkov, prednost pa povečana naravna odpornost proti algam in plesnim, saj imajo višji pH kot akrilni zaključni sloji.

Silikonski – Na trgu so se pojavili zadnji, njihove prednosti so elastičnost, mikroporoznost, vodoodbojnost, barvna obstojnost in odpornost proti drugim vplivom iz okolja. Zelo dobro prenašajo napetosti na fasadni površini zaradi temperaturnih sprememb in preprečujejo nastanek lasastih razpok.

Silikatno-silikonski in silikonsko-akrilni – Kombinacija silikatno-silikonskih ali silikonsko-akrilnih veziv združuje lastnosti in prednosti vseh uporabljenih tehnologij. Prvi se ponašajo z optimalno mešanico paroprepustnosti in hidrofobnosti, drugi z visoko paroprepustnostjo in neomejenim številom barvnih odtenkov.

Mineralni – Tankoslojni mineralni ometi so industrijsko pripravljene suhe mešanice apna, cementa in različnih peskov. So visoko paroprepustni in higroskopični (vpijajo vlago iz zraka), zaradi velikega števila kapilar se kapljice ujete vode razporedijo po površini, kar zagotavlja hitrejše sušenje površine, suha fasada pa je manj dovzetna za razvoj alg in plesni.