Izziv, ki se mu gradbenik ni mogel upreti

Hiše v novem naselju Vršajn v Gorenji vasi nad Škofjo Loko so si zaradi prostorskoureditvenih načrtov v občini po arhitekturi bolj ali manj podobne. Kljub temu s ceste v dolini, po kateri se vije struga Sore, skoraj ni mogoče zgrešiti v fasado umirjeno rumenih odtenkov oblečene hiše družine Berčič. Ne samo zaradi »strateškega« položaja v naselju, stoji namreč na robu zgornjega niza hiš, ampak tudi zaradi razgibano zasnovanega in razmeroma velikega tlorisa. A tisto, po čemer najbolj izstopa, se skriva za njenimi zidovi in v njih.

Hiša v treh etažah je kljub velikemu tlorisu – uporabnih površin je 330 kvadratnih metrov, ogrevanih malo manj, 290 – nizkoenergijska, za ogrevanje in hlajenje pa uporablja predvsem energijo zemlje, zraka in sonca. Lastnik Adam Berčič se je odločil za zidano hišo, ker je hotel sebi, stroki, znancem in prijateljem dokazati, da je tudi tako velika hiša lahko energijsko zelo varčna, pa čeprav ni montažna. Načrtovanje je bilo za gradbenika, ki med drugim opravlja delo nadzornega inženirja gradnje, velik izziv. »Zasnovana je po mojih načrtih, sam sem tako rekoč vse tudi sprojektiral,« pravi sogovornik, ki je imel kar nekaj težav s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, saj je načrt njegove hiše odstopal od drugih v naselju, bolj ali manj tipiziranih. Glede na lokacijsko informacijo in druge pogoje, ki določajo, kaj in kako je tu dovoljeno graditi, ni mogel v celoti uresničiti svojih načrtov. »Prepovedane so, na primer, ravne strehe, okna morajo biti ozka in pokončna ... Vseeno nam je nekako uspelo uskladiti načrte z občinskimi prostorskoureditvenimi načrti, tako da smo po začetnih zapletih le dobili gradbeno dovoljenje.«

Videz kamna, toplota lesa

Hiša je zidana z modularno opeko, po skeletnem sistemu vertikalnih in horizontalnih stebrov, preostala konstrukcija je klasična armiranobetonska. Zunanje stene so izolirane z 20-centimetrskimi lamelami kamene volne, tla proti terenu pa so toplotno izolirana z 12 centimetri izolacije iz ekstrudiranega polistirena in s sedemmilimetrsko plastjo izolacijskega materiala z visoko odbojnostjo, ki je še zlasti primeren za talno ogrevanje. To je urejeno v celotni hiši. Temu primerna je izbira talnih oblog v posameznih prostorih: v dnevni sobi je dvoslojni parket iz beljenega hrasta avstrijskega proizvajalca, v kopalnicah ploščice, tla v kuhinji in na hodnikih pa prekrivajo plošče iz stisnjenega lesa (celenio), za katere vsak zmotno misli, da so kamnite. »Material je zelo hvaležen in odporen proti poškodbam, zanj pa sem se odločil, ker se mi zdi, da so ploščice poleti, ko ne ogrevaš, preveč hladne. Plošče prekrivajo tla tudi v mladinski sobi v mansardi – če bi se pokazala potreba po preureditvi mansarde v ločeno stanovanje, bi tam lahko uredili kuhinjo, za katero parket po mojem mnenju ni primeren,« pove Adam Berčič.

Tople so tudi stene

Vse zunanje stene v hiši so prekrite s paneli za stensko ogrevanje. Lastnik pa je po dobrih dveh mesecih, odkar živijo v hiši, ugotovil, da stenskega ogrevanja pravzaprav ne potrebujejo: »Dobrodošlo je predvsem v obeh kopalnicah in savni v kleti, sicer pa je kar malo odveč. Sistem se bo po mojem mnenju dobro obnesel poleti, ko ga bomo uporabljali za hlajenje, če prezračevanje z rekuperacijo zraka ne bo zadostovalo. Hlajenje bo potekalo z geosondo in črpalko, ki bo poganjala vodo s temperaturo 10 do 12 stopinj Celzija samo po napeljavi stenskega gretja, saj so ogrevalni krogi ločeni.«

Hiša se sicer ogreva, hladi in prezračuje s toplotno črpalko zemlja/voda, prezračevalno napravo z rekuperatorjem, okrog stavbe je položen zemeljski kolektor, v katerem se zrak pozimi pogreje, poleti pa pohladi. Ima tudi dve med seboj povezani geosondi, ki segata 90 metrov globoko v zemljo in v povezavi s toplotno črpalko brez težav ogrevata hišo. Berčičevim se ob morebitnem daljšem izpadu električne energije, ki poganja vse strojne inštalacije, ni bati, da bi jih pozimi zeblo. V dnevni sobi imajo namreč toplozračni kamin na drva, od katerega vodijo razvodi cevi v prostore v zgornjem nadstropju. »Letos smo v kaminu zakurili okrog novega leta, pa ne zato, ker bi nas zeblo, ampak zaradi samega ozračja, ki ga ustvarja ogenj. V tistih dneh smo morali ogrevanje izklopiti, ker je bilo preprosto pretoplo,« pove sogovornik, ki je ugotovil, da bo pripravljena zaloga drv zadostovala za pet let, ne samo za eno, kakor je sprva pričakoval.

V spalnici je pretoplo

Po dobrih dveh mesecih bivanja v novem domu sogovornik ne opazi nobenih pomanjkljivosti, našteva zgolj prednosti udobnega življenja, ki ga omogoča energijsko varčna hiša. Premišljeno zasnovanega in natančno izdelanega načrta med gradnjo, ki je trajala dve leti in pol, niso prav nič spreminjali ali prilagajali. »V tem času se je pokazala samo ena napaka – v spalnici je zdaj med ogrevalno sezono 20 stopinj Celzija, kar je občutno pretoplo. Poskusil bom znižati temperaturo zraka, kjer se prek rekuperatorja vrača v hišo. Zdaj je nastavljena na 24 stopinj Celzija, tako da prihranimo čim več energije in so izkoristki čim boljši. Pri znižani temperaturi bodo izkoristki slabši, ampak spet ne toliko, da bi bilo negospodarno,« razloži Berčič.

Decembra, ko je zima kar dobro kazala zobe, so za prezračevanje (rekuperator), ogrevanje in pripravo tople vode (toplotna črpalka) porabili v povprečju 26,55 kWh električne energije na dan, za kar so odšteli dobrih 120 evrov, to pa je glede na velikost hiše zelo malo. »Povprečna dnevna poraba v prvih dvajsetih dneh januarja je bila 19,3 kWh,« še pove Berčič, ki s posebnim odštevalnim števcem skrbno spremlja porabo.

Garaža in balkona niso ovira

Pri gradnji nizkoenergijske hiše si investitor lahko privošči malo več svobode kot pri gradnji pasivne. Hiša v Gorenji vasi je sicer zgrajena zrakotesno, kar je lastnik preveril tudi s (sicer neuradnim) testom zrakotesnosti, ko so bili narejeni ometi. »Pokazal je, da je bilo med gradnjo, zlasti pri vgradnji stavbnega pohištva, narejenih nekaj napak, a smo jih odpravili,« pravi Berčič in doda, da namerava pridobiti tudi uradno potrdilo, da je objekt zrakotesen. Oba balkona – eden na južni, drugi na zahodni strani – sta povsem ločena od toplotnega ovoja hiše in ne vplivata na energijsko bilanco. Prav tako ne garaža na severni strani, čeprav je v pritličju hiše. »Najbolj logično bi bilo imeti garažo v kletnem delu, a to bi pomenilo, da bi 'uničili' celotno parcelo, saj bi morali okrog hiše urediti dovoz do njenega spodnjega dela. Garaža na zgornji strani hiše je bila zato najboljša rešitev, tudi dolgoročno gledano. Razmišljal sem namreč, kako bo pozneje, na stara leta, ko je vsaka stopnica odveč. To sem imel v mislih tudi pri razporeditvi drugih prostorov,« razlaga Adam Berčič.

V pritličju imajo tako na 85 kvadratnih metrih kuhinjo z jedilnico, ki se odpira na zahodno in delno južno stran, dnevno sobo in spalnico na južni strani ter kopalnico in garderobno sobo na vzhodni. Preostalo kvadraturo zavzemata garaža na severni in terasa na južni strani. V prostornejši mansardi so poleg kopalnice še prostori za oba otroka, ki jih bo mogoče, če bo treba, preurediti v ločeno stanovanje. V kletnem delu so poslovni prostori, kurilnica in savna, v kateri je še prazen prostor, ki čaka na manjši jacuzzi.