Janez Škrabec o BIO 20: »Čez dve leti bom najbrž spet nagovarjal Starcka«

Pred letošnjim Bienalom industrijskega oblikovanja se je govorilo celo o tem, da naj bi ga obiskal legendarni oblikovalec Philippe Starck. Kako bi ga vi poskušali prepričati, če bi se znašli v položaju, da ga morate nagovarjati vi osebno?

Letos sem se v takem položaju že znašel. V Veliki Britaniji, v bližini Londona, podjetje Riko gradi naselje 160 montažnih hiš s hotelom. Starck je eden od treh arhitektov, ki so podpisani pod arhitekturne rešitve zasnove dveh hiš, z notranjo opremo vred – druga dva iz te skupine sta hči Micka Jaggerja Jade ter John Hitchcox. Starcka sem poskušal prepričati s povabilom, naj si pride v Sloveniji ob BIO 20 ogledat še tovarno, kjer nastajajo te hiše ... Nič ni bilo iz tega (smeh).

Najbrž bi bilo bolje, če bi poskušal s šokantnejšim pristopom. Na to sem pomislil, ko sem gledal reklamne spote, ki jih na CNN vrtijo za vse republike nekdanje Jugoslavije, z nami vred, in ki so najbolj značilni po tem, da se med sabo pravzaprav ne razlikujejo. Morda bi se naslonil na pred leti izdelan predlog urada za informiranje, v katerem bi ljudi prepričevali, naj ne hodijo k nam, ker hočemo to lepo deželo samo zase. (smeh) Morda bi morali tudi Starcka šokirati s kategorično prepovedjo, da se kdaj pojavi pri nas ...

Kateri predmet iz zakladnice našega industrijskega oblikovanja bi se vam zdel primeren, da ga recimo objavimo v oglasu za Slovenijo na CNN?

Ne bom ne vem kako izviren, ampak zdi se mi, da je stol Rex Nika Kralja resnično ikona slovenskega oblikovanja. Ne nazadnje stoji v Muzeju sodobnih umetnosti MoMA v New Yorku.

Zanimiv je tudi zato, ker je postal predmet množične proizvodnje, kar mnogim idejnim zasnovam nikdar ne uspe, v slovenskem okolju menda tudi zaradi precejšnjega nezanimanja gospodarstva za sodelovanje z oblikovalci. Kaj bo torej po vašem mnenju BIO 20 – kultura ali posel?

Citiral bom zelo znanega moža – Raymonda Loewyja, ki mu pravijo tudi oče industrijskega oblikovanja: dejal je, da mu osebno od vseh oblik na svetu najbolj ugaja oblika naraščajoče prodajne krivulje. Bienale industrijskega oblikovanja tudi govori o tem – o spojitvi kulture in poslovnosti, zato je hkrati kultura in posel. BIO 20 pa je še nekaj – velika promocija oblikovanih izdelkov in oblikovanja kot tistega dejavnika, ki pomembno prispeva k povečanju presežne vrednosti izdelka. Prav tega se mora zavedati politika, ki tudi lahko opravlja učinkovito vlogo promocije domačega industrijskega oblikovanja. Izredno všeč mi je bilo, ko je danska kraljica našemu nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu podarila radio, ki so ga oblikovali v Bang & Olufsenu. Od te tovarne ima Danska velike koristi in velike denarje in je prav, da jo promovirajo tudi tako. Pri nas podarimo kvečjemu kak izdelek Oskarja Kogoja. Če bi bilo po mojem, bi moral naš predsednik dajati recimo Elanove smuči, ki so lepe, pa še nekaj Slovencev živi od tega. Zelo všeč mi je bilo, recimo, ko sem slišal, da je premier Janez Janša menda ameriškemu predsedniku Bushu podaril opremo za golf našega izdelovalca Nes.

Kaj pa podarite poslovnim partnerjem vi?

Ker smo močno odvisni od ruskega trga, smo to poskušali poudariti tudi z darilom: podarjamo steklenico ruske vodke, v kateri plavajo zlati lističi, in dva kozarčka, izdelana po zamisli znane oblikovalke stekla Tanje Pak. Ni industrijski dizajn, vem, je pa združitev slovenske in ruske kulture. Ampak jaz sem seveda poslovnež; če bi bil politik, bi težil k temu, da bi dajal čim več daril, ki sodijo na področje industrijskega dizajna.

S katerim od slovenskih gospodarstvenikov bi se vi recimo dobili, če bi se hoteli kakovostno pomeniti o oblikovanju. Če lahko Franja Bobinca iz Gorenja kot najočitnejšo izbiro kar spustite ...

Ne, ravno njega si bom izbral. On je naredil največ, saj je bil dovolj drzen, da je šel k svetovno znanemu oblikovalcu Pininfarini. Vedno znova me fascinira tudi Joc Pečečnik, direktor podjetja Elektronček, ki globalno trži elektronske rulete. Njegove rulete so odlično oblikovane, za novo kolekcijo pa se pogovarja s Porsche designom.

Ampak, kakšna je glede na to, kar ste povedali, projekcija za slovenske oblikovalce pri sodelovanju z gospodarstvom?

V gospodarstvu je pač tako, da mora vsako podjetje najprej vedeti, kaj je njegova komparativna prednost na trgu. Gre za različne poslovne modele. Obstajajo namreč zelo uspešna podjetja, ki zelo dobro shajajo brez tega, da bi se veliko ukvarjala z oblikovanjem, in zgolj kopirajo. Ikea, na primer, za katero recimo prej omenjeni Starck trdi, da tam ne bi nikdar kupoval, ker zgolj posnemajo tuje ideje. Ali Zara. To so podjetja, ki so se tako izurila v kopiranju, da včasih njihovi izdelki celo prehitijo izvirne kolekcije. To je pač njihov poslovni model in mu dosledno sledijo. Gospodarstveniki so glede tega zelo pragmatični, sem pa prepričan, da so pravi poslovni model za Slovenijo izdelki v majhnih serijah in z »vgrajenim« dobrim oblikovanjem, ker je to tisto, kar nas bo ločevalo od prej omenjenih množičnih proizvodenj, pri katerih ne moremo biti konkurenčni. Mi pri svojih hišah to delamo – vsaka je tako rekoč unikat.

Kako pa to, da tu v Ljubljani nimate poslovnih prostorov v hiši Riko, ampak v navadni zidani hiši?

Dobro vprašanje. To je zato, ker smo v te prostore prišli, še preden smo začeli delati svoje hiše. Bomo pa zdaj naredili prizidek – in ta bo iz našega programa.

Je res, da bo Philippe Starck živel v eni od vaših hiš?

Spretno prepletanje in združevanje neokrnjene, pomirjujoče narave ter lesa kot naravnega gradiva z edinstvenim in atraktivnim designom ter vsem udobjem, ki smo ga navajeni, to v naselje v Coln Waters Parku privablja mnoge ljudi. Tudi Peter Gabriel razmišlja o nakupu, pa eden od članov skupine Duran Duran. Prvi, ki so prepoznali veliki potencial za bivanje v tem naselju, pa so bili ravno njegovi trije oblikovalci. Vsak izmed njih bo zato imel tukaj svoje zasebno domovanje, tudi Starck.

Zveni, kot da ste nad njegovim delom na splošno zelo navdušeni. Pa bi znali recimo v svoje okolje umestiti njegov stolček mizico, ki ga v bistvu drži velik plastičen vrtni palček?

Hja, kaj pa vem. Mogoče bi ga dal v otroško sobo ... Ali pa tudi ne: na splošno mislim, da lahko tako stvar postaviš kamorkoli. Če gre za resnično dobro oblikovan izdelek, je to enako, kot če bi na tisto mesto postavil kip, recimo Goršeta, Dolinarja … Ne gre več toliko za funkcionalno, ampak estetsko vrednost.

Kateri pa je zadnji oblikovalski kos, ki ste si ga kupili?

Če gledamo oblikovanje na široko, je to Bulgarijeva športna ura s kronografom, ki sem jo nosil poleti, ko sem se imel čas več ukvarjati s športom. Od pohištva, recimo, pa Le Corbusierjev Chaiselongue. Teh pa imamo pri nas kar veliko: tako rekoč na vsaki lokaciji, kjer se veliko zadržujem, imam enega, pa tudi žena ga ima v svoji pisarni.

Kateri pa se vam zdi najlepše oblikovani predmet iz lesa?

(Dolg premislek) Odločil se bom za kopalnice z dodatkom lesa Philippa Starcka, če že ne bi izbral kakšne Rikove hiše.

Kakšen pa je les kot material v gradbeništvu? Kaj bi bilo recimo lepo videti, pa ni mogoče izvesti?

Les je zaradi svojih izjemnih lastnosti gradivo prihodnosti. Omejitev je zelo malo, morda je najbolj očitna ta, da samo iz lesa ne moreš graditi stolpnice, temveč le nekajnadstropno stavbo. Ko posegaš v višino, moraš les kot gradivo kombinirati z betonom ali jeklom.

Kaj pa pri letošnjem BIU? Kaj bi bilo v tem primeru »dobro videti«, pa ni bilo mogoče izvesti?

To smo že ugotovili; dobro bi bilo videti, če bi bilo na odprtju več slavnih oblikovalcev. To vprašanje je povezano tudi s tem, v kakšno smer bo šel BIO v prihodnosti. Nastal je namreč pred več kot štiridesetimi leti, ko po naših trgovinah zaradi zaprtosti jugoslovanskega trga še ni bilo mogoče videti ničesar, še najmanj pa resnično kakovostnih oblikovalskih izdelkov iz držav, ki so bile na tem področju bolj razvite. Zdaj greš v prvo veleblagovnico ali pohištveni center in lahko vidiš vse, kar svet ponuja, tako da bo verjetno to osnovno funkcijo treba modificirati tudi pri Bienalu industrijskega oblikovanja. Verjetno mi bo kdo zmeril, ampak mislim, da bi kazalo spremeniti okolje in bienale iz Arhitekturnega muzeja, ki je v Fužinskem gradu, prestaviti v kakšno moderno zgradbo. Mogoče bi bil kak tehnološki park, ki jih napovedujejo, primernejše okolje. Hkrati bi razstavo v tem klasičnem smislu spremenili v dogodek, v večji šov, ki bi ga lahko definirali ravno dizajnerski pristopi, bogatil pa razkošen presek ljudi. Če trgovine dandanes postajajo čedalje bolj podobne modernim galerijam, moramo tudi mi narediti ta korak naprej in tako priložnost, kot je predstavitev industrijskega oblikovanja, oblikovati v njemu primeren spektakel.

Najbrž lokacija razstave ni tak problem, saj je denimo več predmetov iz zgodovine slovenskega industrijskega oblikovanja doseglo kultni status tudi v nebleščavem socialističnem realizmu: Savnikov telefon za Iskro, Mächtigov kiosk, Turkovi mikrofoni …

Ja, to so pač predmeti, ki so brezčasovni tako po funkciji kot obliki. Ob tem so verjetno pomemben del tudi njihovi avtorji kot osebnosti ter seveda uspešen prenos v industrijsko izdelavo in s tem v življenje in vsakdanjik številnih ljudi.

Predsednik prireditvenega odbora boste tudi še za BIO 21 čez dve leti. Že imate idejo, koga od slavnih boste poskušali naslednjič nagovoriti, naj pride?

(Smeh) Najbrž bom še vedno nagovarjal Starcka. Mogoče ga bom le omehčal, saj se bo najverjetneje v dveh letih najino sodelovanje še okrepilo. Upam, da mi bosta pri nagovoru slavnih pomagala tudi Bobinac in Pečečnik, saj ima oba stike z vrhunskimi, svetovno priznanimi oblikovalci.

Delo in dom, 4. oktober 2006