Ogrevalni sistemi: Načrtuje naj jih strokovnjak

Živite v več kot 40 let stari hiši, ki jo ogrevate s kurilnim oljem. Niste nikoli razmišljali, da bi energent zamenjali s kakšnim drugim, ki je bolj prijazen do okolja in tudi do družinskega proračuna?

Za ogrevanje 186 kvadratnih metrov velike hiše porabimo 500 litrov kurilnega olja na leto, zato ne vidim nobenega utemeljenega razloga, zakaj bi si delal dodatne stroške z zamenjavo ogrevalnega sistema ali menjavo energenta. Že pred leti sem dodatno toplot­no izoliral ovoj hiše, kar ni bil velik strošek, učinek pa je bil zelo velik, saj so se stroški ogrevanja več kot prepolovili. Prej smo namreč za ogrevanje obeh etaž hiše (pritličje in nadstropje) porabili tudi več kot 4000 litrov kurilnega olja, zdaj pa, kot že rečeno, zadostuje 500 litrov na leto. Oken z dvoslojno zasteklitvijo še nisem zamenjal in jih še lep čas ne nameravam, čeprav skozi netesna mesta poteka »naravno« prezračevanje, a te toplotne izgube ne vplivajo bistveno na stroške ogrevanja. Sem pa takrat poskrbel za zmanjšanje toplotnih izgub skozi neizolirane škatle za rolete: nisem jih zamenjal, ampak sem njihovo notranjost obložil s slojem toplotne izolacije. Tudi radiatorje sem pustil, prav tako oljno peč, ki jo imam od leta 1990. Niti na misel mi ni prišlo, da bi vgradil, denimo, toplotno črpalko, ker bi stroški njene vgradnje presegli stroške vgradnje toplotne izolacije.

Zagovarjate torej stališče, da je velikokrat dovolj že zmanjšati toplotne izgube in da nadaljnji ukrepi s posegi v ogrevalni sistem niso nujni?

Dejstvo je, da si v teh gospodarsko zaostrenih razmerah malokdo lahko privošči večje naložbe, pa čeprav so daljnoročno upravičene. Naložba v toplotni ovoj je razmeroma majhna, še zlasti če upoštevamo njen učinek, zato lahko posegi v ogrevalni sistem počakajo na boljše čase. V tem času pa se lahko sprehodimo po hiši in preverimo, kaj bi še lahko postorili – s čim manjšim denarnim vložkom – za zmanjšanje stroškov za ogrevanje. Sam, kot sem že omenil, ne nameravam prenavljati ogrevalnega sistema, ker je naložba glede na trenutno porabo kurilnega olja negospodarna, vračilna doba bi bila predolga. Nameravam pa še dodatno izolirati nekaj odstopajočih zamikov na notranji strani zunanjih sten. Stena v tej pisarni, na primer, je v celoti iz pvc (izjema so, seveda, okna in vrata), na zunanji strani je le 15 centimetrov toplotne izolacije, zato razmišljam, da bi tudi pod oknom na notranji strani izdelal 15 centimetrov debel parapetni zid, skozi katerega bo toplota teže uhajala ven kot zdaj skozi steno iz pvc. S tem ukrepom bom zagotovo dodatno prihranil. Pod streho imam 15 centimetrov toplotne izolacije in pri sanaciji strehe bom dodal še najmanj 25 centimetrov. Skratka, ko razmišljamo o tem, kako zmanjšati stroške za ogrevanje, razmišljajmo racionalno in v okviru svojih finančnih zmožnosti.

Medtem ko večina strokovnjakov priporoča, da potratni sistem čim prej zamenjamo z energijsko varčnejšim, namesto fosilnih goriv pa začnemo uporabljati cenejše obnovljive vire, vi vztrajate pri kurilnem olju, katerega cena je visoka in še narašča. Res niste nikoli razmišljali, da bi v svoji hiši uporabljali enega izmed obnovljivih virov energije?

Priznam, da ko gre za ogrevanje prostorov v obstoječih hišah, nisem ravno zagovornik toplotnih črpalk zrak/voda, ker po mojem mnenju pozimi za delovanje porabijo preveč električne energije. Pri novogradnjah zagovarjam naprave, ki izkoriščajo energijo zemlje ali vode, v poštev pa seveda pridejo tudi naprave tipa zrak/voda, saj so potrebe po toploti zaradi zrakotesne gradnje bistveno manjše.

Tako pri novogradnjah kot prenovah pa je treba vedno upoštevati, kje objekt stoji in kaj imamo tam na voljo. Če stoji hiša na podeželju in ima lastnik v lasti še kaj gozda, je lesna biomasa logična izbira. Imam vikend na Boču, na primer, staro hišo s 60 centimetrov debelimi kamnitimi zidovi, na katere sem dal 20 centimetrov toplotne izolacije. Ker hišo res uporabljam le kot vikend, za ogrevanje dobrih sto kvadratnih metrov velikega pritličja (mansarda še ni izdelana) zadostujeta dva majhna šestrebrna električna radiatorja. Če se bom kdaj preselil tja, pa bom vsekakor razmislil o lesni biomasi, ogreval se bom bodisi s poleni bodisi s sekanci, medtem ko imam pri peletih nekaj zadržkov zaradi nihanja njihove kakovosti. V vsakem primeru pa je prvo, za kar mora investitor poskrbeti, kakovosten ogrevalni kotel, ne glede na energent.

Kaj pa sončna energija?

Če je hiša na ustrezni lokaciji, so solarni sistemi absolutno dobra izbira. Že pred skoraj štiridesetimi leti, ko sem se podal na pot samostojnega podjetnika, sem napovedal, da bodo sistemi, ki izkoriščajo energijo sonca, v desetih letih postali prava uspešnica. Ko sem iskal podporo in tudi finančno pomoč za prvi sprejemnik sončne energije za ogrevanje sanitarne vode, ki sem ga izdelal leta 1977 (Ivo Klevže je načrtoval in izdelal prvi sončni kolektor v takratni skupni državi Jugoslaviji, op. p.), sem naletel na gluha ušesa. V urbanem okolju nisem našel nikogar, ki bi ga bil pripravljen vgraditi, nihče ni zaupal novosti, ki je do takrat pri nas sploh še ni bilo mogoče videti, kaj šele preizkusiti. Na koncu sem vendarle našel kmeta v Kungoti, ki je bil pripravljen vgraditi moj izdelek in mu je tudi dobro služil. Za množičnejšo proizvodnjo takrat, žal, ni bilo zanimanja.

Glede na to, da ste bili eden prvih zagovornikov talnega ogrevanja v Sloveniji, bi pričakovali, da ga boste imeli v svoji hiši, pa ga nimate. Zakaj?

Vgradnja talnega ogrevanja v obstoječi hiši je projekt, povezan z velikimi gradbenimi posegi, ki jih je nemogoče izvesti, če v hiši živiš, zato o tem nisem niti razmišljal. Pa tudi potrebe ni bilo. Sem pa uredil talno ogrevanje dvorišča, da sem v praksi preveril delovanje sistema, preden sem ga priporočil strankam … Poleg tega je v tistih časih vel­jalo, da je talno ogrevanje v hiši za zdravje škodljivo in celo nevarno, kar je tudi bilo. Če si namreč hotel s tem sistemom ogreti slabo izolirano hišo, je morala biti temperatura vode v ceveh najmanj 55 stopinj Celzija, to pa je ogrožalo zdravje ljudi, ki so po takšnih pregretih tleh hodili. Zdaj je talno ogrevanje logična izbira v sodobno grajenih nizko­energijskih in pasivnih objektih. Sam celo pogosto rečem, da ne govorimo o ogrevanju, ampak o blagodejnem hlajenju človeškega telesa. V napeljavah je namreč nižja temperatura (27 ali 28 stopinj Celzija), kot je temperatura na površini človekove kože.

Katere pa so najpogostejše napake, ki jih delajo investitorji, ko gre za načrtovanje ogrevalnega sistema v novogradnji ali obnovo zastarelega v obstoječi hiši?

Največja napaka je, da iščejo nasvete zgolj v trgovini, pri prodajalcih ogrevalne tehnike. Ti bodo seveda zatrjevali, da je njihova peč, toplotna črpalka ali katera druga komponenta najboljša. Zaradi neznanja in neobveščenosti se prenekateremu investitorju zgodi, da kupi mačka v žaklju. Vedno sem opozarjal, da je treba spremeniti miselnost ljudi, ki še vedno prepogosto nasedejo različnim marketinškim prijemom. Prodajalčeve besede o določenem izdelku vzamejo za suho zlato, včasih so vse verjeli inštalaterju. Saj s tem ni nič narobe, če je šel inštalater v korak s časom in je spremljal novosti. Če jih ni, pa je lahko naredil več škode kot koristi. Sam sem, na primer, že vrsto let upokojen, pa še vedno prebiram tujo strokovno literaturo o novostih na področju ogrevanja, zaradi tega sem se celo naučil nemškega jezika ... Če hočeš biti dober pri svojem delu, moraš spremljati, kaj se na tvojem področju dogaja doma in v svetu.

Dejstvo je, da za načrtovanje ogrevalnega sistema ali njegovo posodobitev potrebujemo izkušenega in neodvisnega projektanta, ki bo izdelal načrt in vse potrebne izračune, pri tem pa investitorju ne bo vsiljeval točno določene naprave. Investitor naj bi bil dobro poučen o prednostih in pomanjkljivostih različnih naprav, informacije so dostopne v različnih medijih, predvsem pa na spletu, a je pogosto težko ločiti zrnje od plev.

To je bil tudi eden od razlogov, da sem se določil napisati knjigo o ogrevalni tehniki, ki je namenjena tako tistim, ki načrtujejo in vgrajujejo ogrevalne sisteme, kot investitorjem. Ti lahko v njej dobijo strokovne, a hkrati razum­ljive, jasno napisane opise vseh ogrevalnih sistemov, njihovih prednosti in pomanjkljivosti. Izvedo tudi, kaj vse naj bi mojstri opravili in kako, kar z drugimi besedami pomeni, da jih lahko nadzorujejo pri njihovem delu in se ne pustijo »prinesti okrog«.