Podnebna strategija zunaj dobra, pri nas prezrta

Od leta 2008 so emisije v Evropski uniji padle, tako da bi cilj 20-odstotnega znižanja dosegla skoraj brez dodatnih ukrepov. Druga težava je nizka cena pravic do emisij, saj je v Evropi preveč kuponov. Posredna težava je tudi, da bi brez strožjih zavez lahko konkurenčno zaostali za Kitajsko in ZDA. Zelene tehnologije so trenutno namreč najhitreje in najbolj trdno rastoča gospodarska panoga na svetu.

O večjem znižanju emisij naj bi 9. marca razpravljali okoljski ministri, taka je želja danskega predsedstva svetu Evropske unije. Vendar so v generalnem direktoratu za podnebno ukrepanje zatrdili, da takrat odločitev še ne bo sprejeta. »Čeprav se razprave o povečanju naporov nadaljujejo, okoljski svet marca ne bo sprejel končne odločitve o povečanju ambicij na 30 odstotkov,« je povedal Isaac Valero-Ladron iz Komisije.

Zelena rast

Slovenija ni med najbolj bogatimi niti med najbolj revnimi državami v EU, a se glede na to, da mora kupovati pravice do emisij, uvršča med prve. Za neprijeten dodatek – 30-odstotno znižanje emisij do leta 2020 – bi Slovenijo po analizi stalo največ, kar 0,88 odstotka BDP. V emisijah imamo namreč velik delež emisij iz prometa, ki jih je najtežje hitro zmanjšati. Poleg tega velja ocena, da se bo s članstvom Hrvaške v EU precej povečal cestni tovorni promet. Vendar direktor vladne službe za podnebne spremembe Jernej Stritih pravi, da je tudi za Slovenijo bolje, če je EU proaktivna pri zmanjševanju emisij, saj zelena podjetja ves čas rastejo,­ tudi med krizo.

Priložnosti je veliko. Po Stritihovem mnenju zlasti v izrabi lesa. Gozdove je treba negovati in pomlajevati, da bodo bolj odporni na podnebne spremembe, les pa uporabiti za gradnjo stavb, izdelavo pohištva in druge opreme, denimo talnih oblog in igrač. Ozko grlo so sodobne žage za razrez hlodovine. Ostanke lesa bi bilo dobro uporabiti za proizvodnjo toplote z bolj učinkovitimi napravami. Ob večji uporabi obnovljivih virov in energijsko obnovljenih stavbah bi lahko dosegli konec uvoza nafte (do leta 2050) in premoga (že do leta 2020). Od Avstrije bi se lahko tudi naučili, da se ne subvencionira­ ­kotlov, temveč priključke.

Dodatne priložnosti so v proizvodnji hidroelektrarn, saj naši inženirji delajo po vsem svetu. Nastajajo tudi projekti elektrifikacije starih avtomobilov (Avtoelektrika),­ pri katerih se odpira neomejen trg. Pomembna majhna podjetja z veliko stopnjo rasti nastajajo tudi na področju pametnih omrežij. Pri nas so uspešna podjetja (Robotina),­ ki delajo programsko opremo za krmiljenje sončnih elektrarn, kar je zdaj v tej panogi posel z največjo dodano vrednostjo. Izvažali bi lahko tudi naš sistem zaščite in reševanja, zlasti organiziranosti gasilcev.

Del slovenske nizkoogljične strategije so tudi ekoinovacije. Denar za subvencije bo tudi v zelenem skladu, ki se bo polnil z izkupičkom dražb emisijskih kuponov. 
V sklad bi se nateklo do 88 milijonov evrov na leto. Se bo pa Slovenija morala zelo hitro odločiti, kaj bo s trošarinami na gorivo. OECD namreč zavrača vsako subvencioniranje fosilnih goriv, tudi vračilo trošarine za prevoznike. Poleg tega večjih zelenih korakov, kot je ljubljanski projekt Bicikelj, pri nas v prometu še nismo uvedli.

Več o podnebni strategiji si lahko preberete v petkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.