Priprava na 
kurilno sezono

Med ta dela spadajo redni pregledi in kontrola delovanja ogrevalnih naprav. Preveriti je treba tudi delovanje obtočnih črpalk, ki zunaj kurilne sezone ne obratujejo; če se v tem času niso samodejno zaganjale oziroma jih nismo občasno ročno zagnali sami, je pogosta težava blokada ležajev. Zaradi varnega obratovanja je nujno kontrolirati stanje eks­panzijskih posod in varnostnih ventilov. S pritiskom na ventil mora pihniti zrak iz posode. Če tlak v ogrevalnem sistemu nenormalno niha, je to znak, da raztezna posoda ni v redu in jo je treba zamenjati.

Pri obratovanju mora biti tlak vode v ogrevalnem sistemu med 1,5 in 2,0 bara, odvisno od višine objekta in ogreval nad ogrevalno napravo. Če tlak ni v navedenih mejah, moramo dotočiti vodo v radiatorski sistem. Prenizek tlak lahko pomeni, da so v sistemu netesna mesta, zato preverimo, ali kje kaj pušča, in napako odpravimo.

Za vsak radiator posebej preverimo, ali je v njem zrak, ga odzračimo in po potrebi dotočimo vodo v sistem do normalnega tlaka. Neodzračeni radiatorji namreč lahko povečajo porabo energenta tudi do 15 odstotkov. Še posebno natančno preverimo vse radiatorske (termostatske in navadne, klasične) ventile zaradi morebitnega puščanja vode. Če le imamo možnost, klasične ventile zamenjajmo s termostatskimi, ki lahko zmanjšajo toplotne izgube za najmanj 15 odstotkov. Tudi tole opozorilo ne bo odveč: radiatorji morajo biti prosti, ne zakriti z zavesami, pred začetkom ogrevalne sezone pa jih očistimo prahu, s čimer bomo zagotovili nemoteno kroženje zraka.

Obloge v dimniku 
povečujejo toplotne izgube

Vzdrževalna dela pred začetkom kurilne sezone vključujejo pregled in čiščenje dimnika in kotla (grelnika), pa tudi čiščenje kurilnice, pri čemer mora biti poskrbljeno za ustrezno prezračevanje prostora. Predvsem pri modernejših sodobnih ogrevalnih napravah je vse več elektronike in mikroračunalniških sistemov, ki so zelo občutljivi na prah in nečistočo. To velja za vse ogrevalne sisteme, ne glede na vrsto energenta.

Redno čiščenje dimnika je nujno ne samo zaradi varnosti, ampak tudi zato, ker obloge saj in drugih snovi povečujejo rabo goriva in toplotne izgube – že nekaj milimetrov oblog pomeni tudi do 15 odstotkov večje toplotne izgube. Največ saj, ki so krive za marsikateri požar, se nabira, če kurimo trdna goriva, v tem primeru je čiščenje dimnika potrebno na tri mesece. Pri uporabi kurilnega olja je čiš­čenje dimnika lahko manj pogosto – enkrat na leto, pri plinu pa saj skoraj ni, vendar so kontrola in meritve potrebne enkrat na leto. To velja tudi za druge sisteme ogrevanja, za vse izvedbe toplotnih črpalk ...

Dimnikarju smo dolžni omogočiti pregled, kontrolne meritve emisij dimnih plinov in po potrebi čiščenje dimnika in ogrevalnih naprav. Pri kontrolnih meritvah ugotovi stanje in poda zahtevo za odpravo morebit­nih pomanjkljivosti. Te mora odpraviti pooblaščeni serviser z izvedbo najbolj varčne nastavitve vseh parametrov na gorilniku, ki zagotavljajo optimalno zgorevanje in porabo goriva ter najmanjše onesnaževanje okolja. Rezultati meritev ne smejo presegati predpisanih vrednosti za ogljikov dioksid, ogljikov monoksid, sajavost, dušikove okside, vlek, temperaturo dimnih plinov, izgube nepopolnega zgorevanja in izkoristek, presežek zraka … Merilni list je spričevalo ogrevalne naprave.

Čiščenje rezervoarjev na pet let

Čiščenje rezervoarja za kurilno olje je potrebno na približno pet let, najbolje pred polnitvijo, ko je čim bolj prazen. Če tega ne storimo, se na dnu naberejo goste usedline, predvsem pa voda pod kurilnim oljem, kar lahko povzroči težave pri delovanju ogrevalne naprave in celo zastoje. S čiščenjem rezervoarjev se ukvarja kar nekaj usposobljenih podjetij, v lastni režiji se zaradi nevarnosti za zdravje odsvetuje.

Plinske rezervoarje za utekočinjeni naftni plin je treba po predpisih pregledati in izvesti tlačni preizkus vsakih pet let. Celoten sistem je treba pregledati in predvsem preveriti morebitno puščanje požarno in eksplozijsko nevarnega naftnega plina (kontrola senzorjev, javljalnikov požara). Starejše, zastarele neekonomične plinske grelnike je najbolje zamenjati z bistveno bolj varčnimi kondenzacijskimi. To velja tudi za grelnike na zemeljski plin.

Pri ogrevalnih napravah na utekočinjeni in zemeljski plin ter pri vseh izvedbah toplot­nih črpalk je veliko manj opravil. Sami tu nimamo kaj storiti, čiščenje, kontrolo, nastavitve in meritve opravi strokovnjak – serviser.

Pri lesni biomasi je pomembno, ali gre za ogrevanje na drva po stari tehnologiji ali za sodobne uplinjevalne, tako imenovane pirolizne kotle na polena, pelete in sekance. Prvi so tehnološko zastareli, s slabimi izkoristki, slabo regulacijo, večjo količino pepela in porabo lesa ter s pogostejšim čiščenjem. Drugi potrebujejo manj vzdrževanja, imajo višje izkoristke, manjše emisije dimnih plinov (manj CO2, trdnih delcev ...). Pri obojih je potreben kontrolni pregled.

Optimalna regulacija ogrevanja

Zelo pomembna je optimalna regulacija ogrevanja, od katere je precej odvisna poraba goriva, pa tudi prihranki. Zunaj kurilne sezone morajo biti termostatski ventili popolnoma odprti, s čimer se izognemo poškodbam. Pred zagonom ogrevalnega sistema jih spet nastavimo na položaj, ki ustreza želeni temperaturi zraka v prostoru. Zaradi morebitnih sprememb stanja v stavbi moramo po potrebi izvesti tudi prilagoditev ogrevalne krivulje, če imamo vremensko vodeno regulacijo. Temperatura ogrevalne vode naj bo po ogrevalni krivulji oziroma v kotlu nad 70 stopinj Celzija pri visokotemperaturnem obratovanju.

Za pripravo tople vode je treba nastaviti obratovalno temperaturo v hranilniku toplote v optimalnih mejah, med 55 do 60 stopinjami Celzija (pri temperaturi nad 60 stopinj se začne izločati apnenec, pri prenizki pa je nevarnost razvoja bakterij legionele). Pri višji temperaturi vode so tudi toplotne izgube večje. Obratovalni časovni režim (podnevi in ponoči) za ogrevanje in pripravo tople vode regulacijskega sistema je treba prilagoditi morebitnim spremenjenim potrebam in navadam.

Zelo smotrna je nastavitev nočnega režima obratovanja, kar pomeni, da ponoči znižamo temperaturo v prostorih za približno štiri stopinje Celzija, s čimer dosežemo približno 10-odstotni prihranek.

Pri sistemu ogrevanja na kurilno olje je treba preveriti oljni gorilnik, ga očistiti in izvesti optimalno nastavitev, po potrebi zamenjati šobo (po približno 4000 litrih porabljenega olja). S tem lahko prihranimo do 10 odstotkov goriva. Pomembna je velikost šobe, saj ta določa moč kotla; prevelika šoba pomeni večjo moč in slabši izkoristek.

Bilanca rabe energije

Pred začetkom kurilne sezone si je priporoč­ljivo zapisati stanje goriva, pri kurilnem olju tudi stanje števca obratovalnih ur, če ga imamo oziroma če je to zapisano v pomnilniku regulacijske naprave. Naredimo bilanco rabe energije (goriva) za ogrevanje stavbe in tudi za pripravo sanitarne vode zunaj kurilne sezone. Z vodenjem evidence, tako imenovanega energetskega knjigovodstva, lahko primerjamo podatke in tako ugotovimo ekonomičnost ali neekonomičnost ogrevalnih naprav ter preveliko porabo goriva zaradi slabe (napačne) nastavitve gorilnika.

Preverimo tudi naprave za pripravo tople vode, na primer solarnega sistema ali toplot­ne črpalke oziroma naprave za toplo vodo v okviru centralnega ogrevanja.

Če smo šele pri pripravi na novo kurilno sezono ugotovili, da smo prejšnje leto porabili preveč goriva, je smotrno razmisliti o posodobitvi, obnovi ali zamenjavi ogrevalnega sistema z bolj varčnim, s katerim lahko bistveno zmanjšamo porabo energenta, tudi do 70 odstotkov. Vprašanje pa je, ali imamo za takšen poseg še dovolj časa, saj so izvajalci, serviserji, dobavitelji v tem času najbolj zasedeni, poleg tega letos ni več možnosti pridobitve nepovratnih finančnih sredstev Eko sklada. Takšno naložbo je najbolje izvesti po končani ogrevalni sezoni, ko imamo čas za tehten premislek in posvet s strokovnjakom.

Vsi navedeni ukrepi so nujni za zanesljivo obratovanje. Priprave na kurilno sezono so po obsegu lahko zelo različne, odvisno od starosti in stanja ogrevalnega sistema, kakovosti naprav ... Če so potrebni večji ali zahtevnejši posegi, se jih nikar ne lotevajmo sami, brez posveta s strokovnjakom, v nekaterih primerih pa to velja tudi za manj zahtevna opravila. Nihče si namreč ne želi, da bi mu sredi zime odpovedal ogrevalni sistem.