Vzorčna nizkoenergijska arhitektura: Pouk v počitniški hišici

»Na šoli imamo velike in dobro opremljene delavnice, v katerih poteka praktični pouk, naša večletna želja pa je bila, da bi zgradili vzorčni objekt, s katerim bi lahko osnovnošolcem, ki k nam prihajajo na informativne dneve in različne delavnice, predstavili gradbeništvo kot nekaj lepega, inovativnega,« odločitev za gradnjo Neve utemelji Irena Posavec, ravnateljica Srednje šole za gradbeništvo in varovanje okolja, ki jo letos obiskuje 346 dijakov. Želja je dozorela lani, pri čemer so za izvedbo projekta potrebovali partnerja, podjetje z dolgoročno vizijo, ki se zaveda, da je vsaka gradnja močno odvisna od dobro izobraženih kadrov.

Ravnateljica je prošnje za sodelovanje naslovila na številna podjetja in prvi so se odzvali v podjetju Lumar IG. Po besedah direktorja Marka Lukića je v krizi prenos znanja iz gospodarstva v šolstvo še pomembnejši, saj potrebujemo mlade, zagnane in usposob­ljene kadre, ki bodo skupaj z nami sooblikovali našo skupno prihodnost: »Marsikdaj namreč kader, ki pride s fakultet ali srednjih šol, ni dovolj dobro izobražen in ravno tukaj vidimo svoje poslanstvo, dvigniti raven znanja v izobraževanju.« V sodelovanju z Lumarjevimi strokovnjaki so nato iskali odgovor na vprašanje, kakšni naj bi bili vsebina in namembnost objekta. Arhitektka in učiteljica na srednji gradbeni šoli Tanja Barle je pripravila idejo za zanimivo bivalno enoto, ki bi bila lahko počitniška hišica.

Obliko je narekovala parcela

Kakor pravi Barletova, so bili pri načrtovanju močno omejeni s parcelo, na kateri naj bi stal objekt: »Parcela je nepravilnih oblik, poleg tega vzorčni objekt ni smel biti večji od 30 kvadratnih metrov, drugače bi zanj potrebovali gradbeno dovoljenje. Zamislila sem si torej počitniško hišico za dva – spodaj naj bi bil odprt dnevni bivalni prostor s kaminom, čajna kuhinja, sanitarije s prho in manjšim prostorom za inštalacije in razsmernike za sončno elektrarno, na galeriji, do katere vodijo stopnice, pa bi bilo ravno dovolj prostora za posteljo in morda še manjšo omaro.«

Od januarja do marca 2012 so dijaki pod njenim mentorstvom in pod mentorstvom učitelja za program Archicad Igorja Kastelica risali izvedbene načrte. Posebej natančno so morali pripraviti načrt nosilne konstrukcije, ki so jo nato izdelali v podjet­ju Lumar. Šola je medtem k sodelovanju pritegnila še nekatera druga podjetja (Mik Celje, Esal, Röfix, Knauf insulation, Cinkarna Celje, Fragmat tim, Würth, Alkam in samostojnega podjetnika Andreja Arha). Maja 2012 so dijaki zabetonirali temelje, junija so Lumarjevi strokovnjaki postavili konstrukcijo. Dijaki so jo takoj prekrili s sekundarno kritino, na katero so nato pritrdili še vlaknocementne plošče, z enakimi ploščami pa so obložili tudi del fasade.

»Trapezna oblika Neve je logična posledica oblike same parcele. Moja želja pa je bila, da bi pri gradnji uporabili čim več različnih materialov, da bi se dijaki seznanili z njihovimi lastnostmi in različnimi načini vgrad­nje,« pravi Barletova. Kombinirati različne materiale na tako razgibani geometriji objekta ni bilo preprosto, a jim je uspelo. Temelji so betonski (pasovni), konstrukcija je lesena, montažna, za toplotno izolacijo so uporabili kameno volno, na fasadi pa so štirje materiali: les, klasični omet (kontaktna fasada), vlaknocementne plošče (ki so tudi na strehi) in kovinska senčila.

Raje na gradbišču kot v delavnici

Gradnja je bila po njenih besedah za dijake zelo poučna, saj so lahko neposredno spoznali različne načine vgradnje posameznih materialov. Res je sicer, da imajo na šoli dobro opremljene delavnice, a se delo v njih ne more primerjati z delom na pravem gradbišču, pravi Jure Lupšina, eden izmed dijakov programa tesar, ki so aktivno sodelovali pri gradnji Neve: »Na objektu smo opravili vsa tesarska dela. Med drugim smo na konstrukcijo vijačili OSB-plošče, izdelali smo ograjo za stopnice, ki vodijo na galerijo, na strehi pritrdili najprej letve in nato še vlaknocementne plošče. Vsekakor od takšnega praktičnega pouka odneseš veliko več kot v delavnici, dobiš več izkušenj, ki ti pozneje pridejo še kako prav pri iskanju zaposlitve.«

Dijakov ni bilo težko pridobiti za sodelovanje pri projektu. Nasprotno, ravno zato, ker gre za pouk zunaj učilnic in delavnic, so še toliko bolj zavzeti, pravi Tanja Barle: »Učitelji si za praktični pouk v delavnicah izmišljujejo projekte, ki jih morajo dijaki na koncu podreti – keramične ploščice, denimo, najprej polagajo, potem pa jih morajo zbijati s podlage. To ne spodbuja njihove ustvarjalnosti. Tokrat pa so vedeli, da bo njihovo delo ostalo, da ga na koncu ne bo nihče podrl.« Velja omeniti, da dijaki s svojim znanjem sodelujejo tudi pri različnih dobrodelnih projektih. Lani so tako pomagali obnavljati hišo Alme Karlin, pred kratkim so v bližnjem kajak klubu položili vso keramiko, pred štirimi leti pa so celo sami dali pobudo za dobrodelno akcijo, v okviru katere so v celoti obnovili v požaru uničen dom sošolca.

Drugačen, aktivni pouk

Pri risanju načrta, montaži in gradnji Neve so pod vodstvom sodelovali dijaki programov gradbeni tehnik, zidar, tesar, pečar – polagalec keramičnih oblog, izvajalec suhomontažne gradnje, elektrikar in klepar krovec. Njihovo delo še ni končano. Dijaki bodo namreč v okviru pouka načrtovali in spreminjali notranji bivalni prostor ter celotno obdelavo. Objekt je montažen, zato ga bodo lahko v prihodnjih letih spreminjali in dopolnjevali. V obdobjih, ko bodo načrtovali spremembe, bo v počitniški hišici potekal drugačen, aktivni pouk v manjših skupinah. »Pa ne pouk strokovnih predmetov, ampak splošnih, denimo slovenskega in angleškega jezika,« pravi Tanja Barle.

»Med drugim nas čaka ureditev okolice, končni cilj pa je ustvariti nekakšen učni poligon za vse programe Šolskega centra Celja,« načrte za prihodnost razkriva Irena Posavec. Za ta namen namerava šola kupiti parcelo z nizom napol podrtih objektov v bližini Neve. »Tako bomo imeli dovolj prostora, da zgradimo še kakšen vzorčni objekt. Ampak naslednja zgradba bo zagotovo pasivna, če ne celo aktivna,« napoveduje Barletova.