Te aksiome povzemamo v nadaljevanju. Stavba je oblikovana in postavljena v prostor tako, da sprejema kar največ zimskega sonca za brezplačno ogrevanje prostorov. Energijsko učinkovitost zagotavljata debela toplotna izolacija celotnega ovoja stavbe in kakovostno stavbno pohištvo. Zračno zatesnjena zgradba je tretji predpogoj. Zato se za udobno bivanje − kar pomeni ogrevanje, hlajenje, razvlaževanje in prezračevanje prostorov − porabi malo energije.

Prvi dve zahtevi še nekako obvladamo, zrakotesnost pa je šibek člen vsake gradnje. Kaj se dogaja za ometom ali oblogo, se (pre)pogosto spregleda. Težave se lahko začnejo že po nekaj mesecih bivanja. Lahko so tako hude, da je treba izvesti popolno sanacijo zunanje stene ali stropa podstrešnega stanovanja.

Ker je pri vseh energetsko bolj učinkovitih stavbah (skoraj ničenergijska, ničenergijska, plus energijska hiša …) zrakotesnost nujna, jo moramo poznati vsi akterji gradnje (investitor, energetski svetovalec, arhitekt, prodajalec, gradbenik in nadzornik).

Problem zrakotesnosti je največji pri lesenih stavbah

Glede na način gradnje in uporabljene materiale poznamo masivno in lahko gradnjo. Masivna je − poenostavljeno rečeno − zidana, lahka pa montažna, to je lesena. Zrakotesni ovoj vedno delamo na notranji strani. Pri lesenih moramo poskrbeti še za vetrno tesnost na zunanji strani stavbe. Material – običajno so to folije – preprečuje odnašanje toplega zraka iz toplotne izolacije, hkrati pa mora omogočati prehajanje bivalne vlage iz oboda ven. Zrakotesnost zmanjša prehajanje zraka in vlage skozi ovoj stavbe v obe smeri za približno 95 odstotkov.

Nezrakotesnost je vzrok za vlago v konstrukciji

Največje težave so pri leseni skeletni gradnji, kjer mora biti za stensko ali stropno oblogo kakovostno zatesnjena parna ovira. Žal take v svoji dolgoletni praksi energetskega svetovanja še nisem videl. Celo več. Praviloma na vsaki stavbi kar mrgoli mest, kjer notranja vlaga prehaja v konstrukcijo in kondenzira. To povzroča propad lesa, mokra toplotna izolacija izgublja izolativnost, pojavita se plesen in lesna goba.

!!galerija!!

Kako preverjamo zrakotesnost

Zrakotesnost gradnje preverjamo z uporabo ventilatorja (angl. blower door test). Ta v stavbi ustvari nadtlak ali podtlak 50 Pa, nato pa se izmeri, kakšen pretok zraka je potreben za vzdrževanje stanja. Praviloma se test izvaja vsaj dvakrat. Prvič med gradnjo, da imamo možnost popravkov. Drugič ob koncu, ko se izda tudi certifikat zrakotesnosti. Kadarkoli pa lahko sami preverimo, kje, kam in koliko piha, s plamenom sveče.

Kaj je zrakotesnost in kako jo doseči

Vsi poznamo prepih skozi netesne stike pri oknu, težje pa si predstavljamo, da lahko »pušča« tudi skozi vtičnico, sifon v kopalnici ali ključavnico na vratih. Hitrosti in količine tega nekontroliranega gibanja zraka so majhne, a delujejo 24 ur na dan. Z njimi izgubljamo toploto, zaradi kondenzacije je na takih mestih pogosta plesen. Za preprečevanje kondenzacije toplega notranjega zraka v konstrukciji ovoja stavbe zagotav­ljamo zrakotesnost na notranji, topli strani konstrukcije. To naredimo z vgradnjo parnih ovir ali zapor, s skrbnim tesnjenjem vseh prebojev in ustrezno montažo stavbnega pohištva (npr. po RAL-smernicah).

In seveda, če na eni strani skrbimo za zrakotesnost stavbe, moramo na drugi za redno prezračevanje bivalnih prostorov.