Kakovost peletov: Le tretjina vzorcev ustreza

Po besedah dr. Nike Krajnc, vodje oddelka za gozdno tehniko in ekonomiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije, je v zadnjih mesecih veliko ljudi pri njih iskalo informacije o kakovosti peletov, ki jih je mogoče dobiti na trgu. V trgovskih središčih v Ljubljani in okolici ter pri nekaterih dobaviteljih so zato naključno izbrali pelete 16 proizvajalcev iz različnih držav in jih testirali v laboratoriju za biomaso na Gozdarskem inštitutu Slovenije, laboratoriju za goriva Termoelektrarne toplarne Ljubljana in laboratoriju na oddelku za lesarstvo biotehniške fakultete. Pri tem so, poudarja Krajnčeva, uporabili metode, skladne z evropskimi standardi za biogorivo, zanimalo pa jih je predvsem, koliko ponudnikov dosega najvišji kakovostni razred in pri koliko dobaviteljih je deklaracija na embalaži ustrezna.

Analizirani vzorci peletov so bili na splošno slabi, saj se je v najvišji kakovostni razred A 1 uvrstilo manj kot 20 odstotkov vzorcev, čeprav je bilo na deklaracijah navedeno, da gre za »visoko kakovostne pelete«. Pelete za neindustrijsko rabo sicer razvrščamo v tri kakovostne razrede (A 1, A 2 in B), razlike med njimi pa so predvsem v največjem dovoljenem deležu pepela in mehanski obstojnosti peletov.

Najbolj problematičen je delež pepela

Pri razvrščanju vzorcev v kakovostne raz­rede se je pokazalo, da je najbolj problematična lastnost delež pepela, ki je presegal dovoljene vrednosti. Zahteve najvišjega kakovostnega razreda so izpolnjevali le trije vzorci, v drugega (A 2) se jih je uvrstilo pet, v tretjega (B) dva vzorca, kar šest pa je bilo neustreznih. Preveč pepela dajo zlasti peleti iz ostankov listavcev, ki poleg tega vsebujejo preveč lubja. Izdelani pretežno iz smrekovega lesa brez lubja dovoljenih vred­nosti pepela ne presegajo. Prvi večinoma prihajajo z območja nekdanje Jugoslavije, drugi iz sosednje Avstrije, pravi sogovornica in doda, da tako slabih rezultatov niso pričakovali.

Kakovost peletov je odvisna tudi od vsebnosti vode, ki naj ne bi presegala 10 odstotkov glede na maso. V povprečju je bila vsebnost 6,9-odstotna, presežena je bila le v dveh vzorcih, pri dveh pa je bila celo izrazito nizka. Analiza mehanske obstojnosti peletov je dala zadovoljive rezultate – v najvišji kakovostni razred se je uvrstilo 13 vzorcev, trije niso izpolnili pogojev za umestitev v razred B, eden pa je med testiranjem močno razpadel.

Na embalaži je običajno deklaracija, ki med drugim navaja mejne vrednosti za izbrane lastnosti kakovosti peletov. Preverjanje naključno izbranih ponudnikov pa je pokazalo, da je zgolj branje deklaracije lahko premalo, saj navedene vrednosti pogosto ne ustrezajo dejanskim lastnostim peletov v vrečah. V tem primeru gre za zavajajoče dejanje podjetja, ki je izdelek dalo na trg oziroma ga označilo z neustreznimi podatki, pravi tržni inšpektor Aleksander Golob in doda, da doslej na inšpektoratu še niso dobili nobene prijave zaradi neustrez­ne kakovosti peletov, je pa takšna analiza dobra podlaga za morebitno prijavo.

Na inštitutu pravijo, da za zdaj ne razmišljajo o prijavi, prav tako ne razkrivajo imen posameznih dobaviteljev oziroma proizvajalcev. Kot že rečeno, so testirali 16 vzorcev proizvajalcev iz različnih držav, a jim pri vseh sploh ni uspelo razbrati izvora. Krajnčeva pravi, da tega podatka običajno ni bilo na embalaži peletov, ki na slovenski trg prihajajo prek distributerjev, in ne neposredno od proizvajalca. Od tistih z znanim izvorom (11 vzorcev) jih je bilo največ z območja Bosne in Hercegovine (4), iz Hrvaške (3), po enega pa so imeli iz Slovenije, Avstrije, Poljske in Rusije. Kakor pravijo, želijo kupce opozoriti, da ni vsak pelet, ki pride na slovenski trg, primeren za rabo v manjših kurilnih napravah ali v kaminskih pečeh, zato bodo naključna testiranja vzorcev opravljali tudi v prihod­nje, v analize pa vključili še več manjših slovenskih proizvajalcev.

---

Povprečna cena analiziranih peletov v 15-kilogramski embalaži je bila 3,67 evra, vendar višja cena ne zagotavlja tudi višje kakovosti.