Klimatske naprave: Vroče stanovanje težko hitro ohladimo

Med že vgrajenimi klimatskimi napravami in ponudbo na trgu so najpogostejše split klimatske naprave, sestavljene iz zunanje in notranje enote. Če je na eno zunanjo enoto ustrezne moči vezanih več notranjih enot, govorimo o multisplit napravi. V stanovanjskih stavbah, kjer se klimatske naprave vgrajujejo naknadno in niso predvidene že v projektu, so najpogostejše notranje enote na steni, pri spuščenih stropih pa so možnost tudi stropne ali kasetne izvedbe.

PREBERITE ŠE: HLAJENJE: KLIMATSKE NAPRAVE ZA ZAČETNIKE

Inverterska tehnologija

Pri novejših klimatskih napravah prevladuje inverterska tehnologija, ki je energijsko varčnejša in omogoča, da prostore v prehodnem obdobju tudi ogrevamo. Inverterske naprave prilagajajo moč delovanja drugače kot klasične, katerih lastnost je bila, da se je kompresor, ki je deloval s stalno močjo, po dosegu želene temperature ustavil, ko je temperatura v prostoru narasla ali padla, pa spet vključil. Inverterska naprava do želene temperature deluje s polno močjo, potem pa se vrtljaji kompresorja zmanjšajo in vzdržujejo stalno temperaturo, ki niha le za pol stopinje Celzija. Zaradi stalne temperature je bivanje v prostoru prijetnejše, invertersko delovanje prinese tudi tretjinski prihranek energije.

Čedalje učinkovitejše in tišje

Med tehnološkimi novostmi pri split klimatskih napravah, ki se najpogosteje vgrajujejo v etažna stanovanja in družinske hiše, Gregor Deu iz podjetja Dines omeni izpopolnjevanje posameznih sklopov: »Izboljšujejo se učinkovitost kompresorja in elektromotorjev, kar pripomore k zmanjšanju porabe energije, izpopolnjujejo se tudi oblike lopatic ventilatorjev in lamele, mimo katerih potuje zrak, kar pripomore k zmanjšanju hrupa. Drugo področje je vgradnja modulov za povezovanje in upravljanje na daljavo, tako s pametnim telefonom kot glasovnim upravljanjem ter povezovanjem v hišne nadzorne sisteme.«

Pomemben vidik tehnoloških novosti so tudi rešitve, ki manj obremenjujejo okolje kot klimatske naprave starejših generacij. V zadnjem letu se, po besedah sogovornika, vpliv na okolje zmanjšuje predvsem z uporabo novejših hladilnih plinov, ki imajo manjše število GWP (global warming potential, potencial globalnega segrevanja).

Merila za izbiro klimatske naprave

Pri izbiri klimatske naprave moramo upoštevati več meril. Po besedah Bogdana Bošnjaka iz podjetja Ream sta ključni zmogljivost in moč. Pomembna sta tudi informacija o energetski učinkovitosti in varčnosti, ki se nanaša na izkoristek energije in dolgoročne stroške uporabe, ter podatek o glasnosti naprave. Seveda moramo biti prav tako pozorni na funkcionalnosti, ki jih naprava omogoča.

»Moč klimatske naprave naj bo v skladu z velikostjo prostora, lego stanovanja in številom ljudi v njem. Splošno pravilo za dimenzioniranje je: 25 W/m3 zraka za hlajenje in 35 W/m3 zraka za gretje. Pri tem je pomembna še lega prostora. Če vanj denimo večino dneva sije sonce, je smiselno izbrati močnejšo napravo kot za senčno stran, pa tudi veliko število ljudi, ki se bodo zadrževali v prostoru, je razlog za višjo moč,« svetuje Bošnjak.

Pojasni še pomen podatkov na energijski nalepki: število SEER (Seasonal Energy Efficiency Ratio), število SCOP in podatek za glasnost. Število SEER pomeni sezonski izkoristek naprave pri hlajenju. SEER 8,8 v primerjavi s 4,9 denimo pomeni, da bo druga naprava porabila skoraj dvakrat več energije za enak učinek hlajenja. Iz števila SCOP (Seasonal Coefficient of Performance) razberemo informacijo o sezonski učinkovitosti naprave pri ogrevanju. Večja ko je ta vrednost (enako velja za oznako SEER), manjši so stroški ogrevanja oziroma hlajenja. Pri črkovnih oznakah gre le za drug način predstavitve vrednosti SEER in SCOP. Tako imajo klimatske naprave z najvišjim energetskim izkoristkom oznako A+++.

Pogoste zmote

Kljub jasnim kriterijem se žal pogosto dogaja, da si ljudje sredi sezone hlajenja vzamejo premalo časa za izbiro naprave, k odločitvi za konkretno rešitev pogosto pretehta tudi cena. Kot pove Gregor Deu, je med pogostimi zmotami pričakovanje, da bo ena naprava učinkovito pohladila celotno stanovanje. »Velikokrat se izbere premajhna, ker je bila ponudba cenejša. Zmotno je tudi prepričanje, da bo stanovanje pohlajeno že v kratkem času po vklopu. Ob vročih dneh ga je treba temperirati pretežni del dneva, saj nam samo tak način uporabe zagotavlja prijeten hlad. Ko se enkrat pregreje, ga je zelo težko v kratkem času ohladiti.«

Montaža zunanje in notranje enote

Dobro je treba pretehtati tudi mesto vgrad­nje, kar je, predvsem zaradi zunanje enote, lahko bolj zapleteno v blokih ali spomeniško zaščitenih objektih. »Pri večstanovanjskem objektu pred montažo najprej preverimo, kateri posegi so na fasadi dovoljeni,« opozarja Bošnjak. Za montažo zunanje enote na fasado večinoma potrebujemo 75-odstotno soglasje etažnih lastnikov.

V večstanovanjskih stavbah se zunanja enota običajno montira na steno, pod okensko polico ali na balkon, kjer najmanj moti zunanji videz objekta. Za stanovanja v najvišjem nadstropju bloka jo je mogoče namestiti tudi na streho ali zračno podstrešje. »Pri montaži zunanje enote je bistveno, da ostane okrog nje dovolj prostora za neovirano kroženje zraka. Prav tako zunanje enote klime ne montirajte preblizu oken prostorov, kjer potrebujete mir in tišino, kot sta spalnica in otroška soba,« dodaja sogovornik.

Pri notranji enoti je ključno, da je nameščena na mesto, ki je najbolj izpostavljeno soncu in vročini in od koder zrak najbolj neovirano piha po celotnem prostoru, ne da bi motil stanovalce. Neprimerna mesta so nad omaro, kjer je pretok zraka oviran, poleg štedilnika, saj klimatska naprava hladi, tudi ko je prostor že ohlajen, in nad zunanjimi vrati, kjer ob odpiranju vrat po nepotrebnem deluje pospešeno.

Odvod kondenzne vode

Ob montaži je zelo pomembna tudi ustrez­na izvedba odvoda kondenza, opozori Bošnjak. Poskrbeti je treba za odvod iz obeh enot, saj v režimu hlajenja nastaja kondenz v notranji enoti, v režimu gretja pa v zunanji. Iz notranje se običajno spelje do zunanje enote po kanalu, v katerem sta tudi sta električni povezovalni kabel in bakreni cevi s hladilnim sredstvom, zato se zunanja enota namesti malo nižje. Voda se nato usmeri iz zunanje enote v pripravljen odtok. Če iz notranje enote ne moremo speljati kondenzne vode v zunanjo, se lahko izvede odvod v odtok znotraj objekta. »V primeru, da za odtok ne moremo zagotoviti prostega pada, je treba vgraditi črpalko za kondenzacijsko vodo, ki jo prečrpa na višjo raven, od tam pa naprej v pripravljen odtok. Pred vsako hladilno sezono je nujno preveriti delovanje črpalke in jo po potrebi očistiti, da se izognemo težavam s puščanjem kondenzacijske vode,« še svetuje sogovornik.

Gredor Deu pa opozori na nastajanje kondenza v zunanji enoti pozimi, ko s klimatsko napravo prostore ogrevamo. »Takrat lahko pri zunanjih temperaturah pod ničlo kondenz zmrzuje. To prepreči vgrajevanje posebnih grelnih kablov. Če grelnega kabla ni, je pomembno, da kondenzna voda prosto pada iz zunanje enote in se ne vodi po neogrevanem cevovodu. V tem primeru se pod njo na tleh kopiči led. Vendar je takšna izvedba mogoča samo pri družinskih hišah, tam, kjer pod zunanjo enoto ni pohodnih površin.«