Hlajenje: Klimatske naprave za začetnike

Pri obstoječih hišah, v katerih bi radi izboljšali bivalne razmere, se za hlajenje najpogosteje uporabljajo klimatske naprave. Čeprav sodobne omogočajo tudi ogrevanje prostorov, so bile primarno razvite za hlajenje, zato so v primerjavi z drugimi tehnologijami hlajenja najbolj učinkovite. Pomembna lastnost klimatske naprave je, da zrak med hlajenjem razvlažuje, s čimer že pri minimalno nižji temperaturi omogoči boljše počutje. Zračno vlago odvaja na prosto kot kondenz, zato moramo pri odločanju, kje jo bomo namestili, predvideti tudi, kam bo ta speljan.

Split klimatske naprave, inverterska tehnologija

Najpogosteje se vgrajujejo split klimatske naprave, ki so sestavljene iz zunanje in notranje enote. Če je na eno zunanjo enoto z dovolj veliko močjo vezanih več notranjih, gre za multisplit napravo.

Pri novejših klimatskih napravah prevladuje inverterska tehnologija delovanja, ki je energijsko varčnejša in omogoča, da prostore v prehodnem obdobju tudi ogrevamo. Inverterske naprave prilagajajo moč delovanja drugače kot klasične, katerih lastnost je bila, da se je kompresor, ki je deloval s stalno močjo, po dosegu želene temperature ustavil, ko je temperatura v prostoru narasla ali padla, pa spet vključil. V nasprotju s tem inverterska do želene temperature deluje s polno močjo, potem pa se vrtljaji kompresorja zmanjšajo in vzdržujejo stalno temperaturo, ki niha le za pol stopinje Celzija. Zaradi stalne temperature je tako bivanje v prostoru prijetnejše, invertersko delovanje prinese tudi tretjinski prihranek energije.

Moč in učinkovitost

Ob odločitvi za napravo sta ključna optimalna izbira moči in mesto vgradnje, tako zunanje kot notranje enote oziroma enot. Najprej je treba določiti prostore, ki jih bomo hladili, nato izberemo temu primerno zmogljivo klimatsko napravo. Potrebno moč določimo tako, da prostornino prostorov pomnožimo s 25 W/m³.

Medtem ko je marca letos v EU začelo za nekatere naprave veljati novo označevanje razredov na energijskih nalepkah, bo pri klimatskih napravah spremenjeno v prihodnosti. Njihova energijska učinkovitost je označena črkami od A+++ do D (od najučinkovitejše do najmanj učinkovite). Priporoč­ljivo je izbrati kakovostne, preizkušene in energetsko učinkovite naprave z energijskim razredom A, A+, A++ ali celo A+++.

Če se odločimo za nakup naprave, s katero se bomo tudi ogrevali (inverterska), moramo upoštevati sezonsko grelno število – SCOP, ki naj bo večje od 3,4, sezonsko hladilno število – SEER pa naj bo višje od 5,1, svetujejo strokovnjaki. Čim višja sta SCOP in SEER, tem nižji bo strošek hlajenja oziroma ogrevanja.

Stropna kasetna klimatska naprava. FOTO: KPhrom/Shutterstock Foto:

Namestitev notranje enote split naprave

Najbolj je priporočljivo napravo vgraditi v prostor, ki je poleti najbolj izpostavljen soncu in vročini (obrnjen na jug ali zahod). Montaža na hodnik je smiselna le v primeru, da gre za mesto na vrhu stopnišča, pri čemer s klimatsko napravo preprečimo dviganje toplega zraka iz spodnje etaže navzgor in dosežemo spuščanje hladnega zraka po stopnišču navzdol.

Pri split klimatskih napravah se notranje enote lahko med seboj razlikujejo po obliki in načinu montaže: najpogostejše so stenske (škatlaste oblike, ki so čedalje lepše oblikovane, da ne zbujajo pozornosti ali pa so poudarek v prostoru), ki so nameščene na vrh stene, talne so podobne radiatorjem, medtem ko so stropne lahko škatlaste oblike ali kasetne, kakršne se vgrajujejo v spuščene strope.

Mesto notranje enote izberemo tako, da piš zraka ne bo usmerjen v ljudi, na poti zračnega toka v prostor pa ne bo ovir. Naprava tudi ne sme biti neposredno izpostavljena sončni svetlobi in drugim virom toplote (npr. hladilniku, štedilniku).

Stenska enota se montira vsaj 2,1 metra od tal, na vrhu in ob straneh pa potrebuje najmanj 15 cm prostora. Pomembno je tudi, da je vsaj meter odmaknjena od antene, priključnih vodov za televizijo, radia, varnostnega sistema, domofonov in telefonov, ker utegnejo motiti njeno delovanje.

Namestitev zunanje enote split naprave

Zunanja enota naj bi bila čim bolj oddaljena od močno osončenih delov fasade, okoli nje mora biti omogočen zadosten pretok zraka (ne sme biti postavljena v nišo, pred njo ne sme biti ovir). Poleg tega ne sme biti v bližini oken, še posebno sosedovih, saj z izpihom toplega zraka dodatno ogreva okolico, moteč pa je tudi njen hrup. Pritrjena mora biti na ustrezne nosilne konzole s protivib­racijskimi podložkami, ki preprečujejo prenašanje tresljajev na zid, urejen mora biti tudi nadzorovan odtok kondenza.

Slednje je pogost problem pri večstanovanjskih stavbah oz. stanovanjih v višjih nadstropjih, kjer kondenz kaplja na tla ali zaradi curljanja povzroča madeže na fasadi. Če namestimo zunanjo enoto na primer na notranjo stran balkona oziroma tako, da ne spremenimo zunanjega videza stavbe in da ne povzroči poslabšanja za kakšen drug posamezen del (na primer zaradi hrupa ali odvoda kondenza), za montažo ne potrebujemo soglasja drugih lastnikov etažnih stanovanj, za namestitev na fasado pa je po­trebno soglasje več kot treh četrtin etažnih lastnikov glede na solastniške deleže.

Prenosne klimatske naprave

Če so možnosti za vgradnjo klimatske naprave z zunanjo enoto omejene, se lahko odločimo za prenosno, pri kateri sta notranja in zunanja enota združeni. V primerjavi s split klimatskimi napravami imajo slabši izkoristek in so glasnejše, le redke imajo tudi funkcijo ogrevanja. Pri njih je učinkovitost hlajenja odvisna od načina pričvrščenosti cevi za odvod toplega zraka na okno.

Njihova prednost je, da jih lahko prestavljate, vendar naprava največkrat ostane v enem prostoru, saj je treba poskrbeti za namestitev cevi, ki odvaja topel zrak na prosto. Idealno je, če je v zidu že luknja, skozi katero speljete cev. Lahko pa jo speljete skozi priprto okno, a se bo prostor ohlajal počasneje, saj bo vanj prihajal topel zunanji zrak. Ponudniki prenosnih klimatskih naprav za ta problem ponujajo različne rešitve, med drugim tekstilno okensko odprtino, ki jo prilepimo na režo odprtega okna. Odvajati moramo tudi kondenz, bodisi po cevi bodisi moramo red­no prazniti posodo, v kateri se nabira.

Pri premičnih klimatskih napravah je pomembno, da stojijo čim bliže oknu. Cev, ki odvaja topel zrak in hkrati seva toploto nazaj v prostor, bo tako čim krajša. Speljana naj bo čim bolj vodoravno – pri navpično nameščeni ali zaviti obstaja nevarnost povratnega toka toplega zraka (in morebitne kondezirane vlage) v ohišje naprave, kar zmanjšuje njeno učinkovitost in lahko povzroči okvare.

Na voljo so tudi naprave brez odvodne cevi, pri katerih ventilator potegne zrak v zadnji del naprave. Zrak prehaja skozi mokro porozno membrano, kjer vlaga izhlapi, ohlajen zrak pa nato ventilator potisne v prostor na sprednji strani. Te naprave niso primerne za prostore z velikim deležem vlage.

Vzdrževanje in servis

Priporočljivo je, da klimatsko napravo enkrat na leto pregleda pooblaščeni serviser. Redni servis vključuje pregled kompresorskega kroga in hladiva, čiščenje top­lotnih izmenjevalnikov zračnih kanalov, pregled in po potrebi čiščenje odtočne cevi in zbirne posodice za kondenz, čiščenje in zamenjavo filtrov, čiščenje ventilatorja, pregled električnih spojev, kontrolo temperature vpiha in vizualni pregled naprave ter freonske povezave.

Poleg tega moramo v sezoni sami preverjati stanje rež pri notranji in zunanji enoti. Pri tej preverimo, ali je treba odstraniti morebit­no listje in prah in ali je cevka za odvajanje kondenza morebiti zamašena. Pri notranji enoti v sezoni hlajenja redno na štirinajst dni čistimo filter, ki ga previdno vzamemo iz naprave. Speremo ga z močnim curkom hladne vode, potem pa ga za pol ure položimo v mlačno vodo z dodatkom detergenta za pomivanje posode. Zatem ga speremo z vodo, in ko se popolnoma posuši, namestimo nazaj v napravo.