Najcenejši so sekanci, sledijo jim toplotne črpalke

Podatki v tabelah, ki jih objavljamo na teh straneh, dokazujejo, da se vsak negospodaren ogrevalni sistem splača zamenjati, saj so prihranki tako veliki, da se naložba povrne v razmeroma kratkem času. Pri večji rabi energije v večjih in manj varčnih stavbah so prihranki še večji. Prav tako je treba upoštevati, da se bodo z nenehnimi podražitvami energentov prihranki še večali, vračilne dobe pa krajšale, kar dokazujejo tudi podatki v tabelah.

Glede na trenutne cene je najugodnejši sistem ogrevanja na lesno biomaso, in sicer na sekance, ki pa se redko uporabljajo, saj so primerni le za večje sisteme, večje moči in velike porabnike energije. Sledijo toplotne črpalke, ki zadostijo vsem potrebam po energiji (voda/voda in zemlja/voda), sodobni sistemi na polena, toplotne črpalke, ki potrebujejo dodaten vir toplote (zrak/voda), peči na pelete in zemeljski plin s kondenzacijskim grelnikom.

Toda zgornje trditve so le teoretične. V prak­si namreč ni recepta za izbiro na tej podlagi, ker je treba vsak primer obravnavati individualno glede na njegove posebnosti. Ponekod, denimo, ni možnosti za toplotno črpalko voda/voda, saj ni podtalnice, cena vrtine za toplotno črpalko zemlja/voda je lahko za gospodinjstvo previsoka ali pa na parceli ni dovolj prostora za zemeljski kolektor. Tudi za lesno biomaso potrebujemo prostor ustrez­ne velikosti, ogrevanje s plinom ni mogoče, kjer ni plinovodnega omrežja, enako velja za daljinsko ogrevanje.

Izbrati je torej treba sistem, ki je v danih razmerah optimalen. Izračun pokaže, da bolj ko je obstoječi sistem negospodaren, večji bodo prihranki in prej se bo naložba v zamenjavo sistema povrnila. Z negospodarnim ogrevalnim sistemom zato ni smotrno vztrajati – zamenjati ga je treba pred iztekom njegove življenjske dobe. Vsekakor pa je priporočljivo spremljati gibanje cen energentov na trgu ter novosti pri tehnologije opreme in razvoj alternativnih virov energije.

Najprej skupni imenovalec, šele nato primerjava

Energente in ogrevalne sisteme delimo na gospodarne in negospodarne, tudi na neobnovljive fosilnega izvora in obnovljive. Da bi jih lahko primerjali med seboj, moramo cene preračunati na vsem skupno enoto energije – kilovatno uro (kWh). Pri tem upoštevamo zelo pomemben in znan podatek – kurilno vrednost (tabela 1, stolpec 3). Ta nam pove, kolikšna je količina energije v kWh v merski enoti energenta, ki je za vsak energent različna: za kurilno olje 10 kWh/l, za zemeljski plin 9,5 kWh/m3 ... Tako dobimo ceno za 1 kWh končne energije energenta (tabela z naslovom Primerjava cen energentov in sistemov ogrevanja, stolpec 4).

Pri pretvorbi energenta (goriva) v toploto nastanejo toplotne izgube, ki jih moramo pokriti z večjo količino goriva v obliki končne energije. Učinkovitost te pretvorbe je podana z izkoristkom ogrevalne naprave. Izkoristki so zelo različni, odvisno od kakovosti ogrevalne naprave in posameznega energenta, na primer od 50 do 99 odstotkov (tabela Primerjava cen energentov in sistemov ogrevanja, stolpec 5). Pri izračunu je treba upoštevati povprečni celoletni izkoristek, ki je precej manjši od tistega, ki je označen na napravi in je bil izmerjen v laboratoriju. Čista energija brez toplotnih izgub, ki je potrebna za ogrevanje stavbe, je koristna energija – in izkoristek naprave je razmerje med koristno in končno energijo. Torej, cena 1 kWh končne energije nam pove le ceno energenta, cena 1 kWh koristne energije pa je cena ogrevalnega sistema, ki upošteva še toplotne izgube (izkoristek) in pripadajoče fiksne stroške za moč in dajatve pri elektriki, tudi pri TČ, plinu in daljinskem ogrevanju. Pravilno vred­nost koristne energije izračuna projektant na podlagi toplotnih izgub stavbe. Za izračun stroškov ogrevanja in medsebojno primerjavo ekonomičnosti ogrevalnih sistemov je bistveno bolj pomembna cena koristne energije. Primerjava zgolj cen energentov ni smotrna, a je v praksi zelo pogosta.

Ekstra lahko kurilno olje

Cene ekstra lahkega kurilnega olja (ELKO) se prilagajajo vsakih štirinajst dni, že več let se običajno spreminjajo navzgor, odvisno od ponudbe in povpraševanja, tečaja dolarja ter od gospodarskih in političnih razmer v svetu. V prihodnje ne bo nič drugače, razmere se bodo kvečjemu poslabšale, ker so zaloge omejene, okoljska problematika pa se bo še bolj zaostrovala. Kurilno olje kot fosilno gorivo, ki preveč onesnažuje ozračje, štejemo za negospodaren sistem, njegova uporaba v novogradnjah se zmanjšuje. Velik problem so stari oljni kombinirani kotli zastarele tehnologije z izredno slabim izkoristkom. Te bi morali nujno zamenjati z gospodarnejšim sistemom.

UNP in električna energija

Utekočinjeni naftni plin (UNP) je poleg električne energije najdražji in najbolj negospodaren način ogrevanja. Ogrevanje in priprava tople vode s predrago električno energijo po predpisih nista dovoljena, razen izjemoma. V praksi oba vedno manj uporabljamo.

Zemeljski plin

Uporaba zemeljskega plina kot fosilnega goriva in neobnovljivega vira energije je gospodarna le, če vgradimo kondenzacijski plinski grelnik. Cena se vsak mesec usklajuje, bolje rečeno počasi narašča, kar lahko pričakujemo tudi v prihodnje. Cene so sicer trenutno nižje zaradi močne konkurence in razmer na trgu. Zemeljski plin je zdaj za 56 odstotkov cenejši od kurilnega olja. Če zamenjamo oljni kotel s kondenzacijskim plinskim grelnikom, bodo prihranki 42-odstotni (tabela Prihranki po zamenjavi sistema ogrevanja). Kondenzacijski plinski grelnik ima odličen povprečni letni izkoristek (blizu 100 odstotkov), strošek naložbe pa je razmeroma nizek, zato ga uvrščamo med varčne sisteme.

Lesna biomasa

Sistemi na lesno biomaso so zelo gospodarni in perspektivni, kar velja tako za pelete kot polena in sekance. Lesna biomasa je ekološko zelo sprejemljiva, prav tako cenovno. Ugodna razmerja in gospodarnost v primerjavi z drugimi sistemi so razvidni v tabelah. Ogrevanje s sekanci je daleč najcenejše, a kot samostojni sistem ne pride v poštev za manjše stavbe.

Toplotne črpalke

Toplotne črpalke vseh izvedb so gospodarne, še zlasti izvedbe voda/voda in zemlja/voda z monovalentnim obratovanjem, ki lahko samostojno pokrivajo vse potrebe po ogrevanju stavbe. Vedno bolj razširjene so TČ tipa zrak/voda, ki pa so manj učinkovite, tudi zaradi bivalentnega obratovanja. Ta namreč zahteva dodaten vir energije v času zelo nizkih zimskih zunanjih temperatur. Zaradi TČ se v gospodinjstvih znatno povečuje raba električne energije, kar z vidika porabe primarne energije ni preveč zaželeno. Kljub temu njihova uporaba med vsemi varčnimi sistemi najbolj narašča.

Daljinsko ogrevanje

Sistem daljinskega ogrevanja je nedvomno dobra izbira. V primerjavi z nizkotemperaturnim klasičnim plinskim kotlom, denimo, je daljinsko ogrevanje cenejše za 15 odstotkov. Seveda pa pride v poštev le tam, kjer je urejena potrebna infrastruktura. Medsebojna razmerja vseh ogrevalnih sistemov so v odstotkih navedena v tabeli 2. V članku opisani ukrepi so največkrat nezadostni, če nismo izvedli še nekaterih drugih, ki pomembno vplivajo na rabo energije za ogrevanje. Poleg posodobitve ogrevalnega sistema je namreč treba poskrbeti za zamenjavo oken, toplotno izolacijo fasade in podstrešja ter nadzorovano prezračevanje z rekuperacijo. To velja tako za obstoječe in nove družinske hiše kakor za večstanovanjske stavbe.

Najbolj gospodaren sistem je tisti, ki ima visoko kurilno vrednost, poceni energent in visok izkoristek. Na splošno pa velja: energijske rešitve, ki vključujejo manjšo naložbo, so manj varčne in nasprotno. Pri izračunu cen koristne energije moramo oceniti izkoristek sistemov in določiti letno rabo koristne energije na podlagi izračuna toplotnih izgub stavbe za vsak primer posebej. Tabela 1 je narejena za pogosto letno rabo 15.000 kWh koristne energije, ki pa je v praksi različna pri vsaki stavbi, prav tako izkoristek, ocenjen na podlagi izkušenj. Na opisani način lahko sami za svoj primer izračunamo stroške ogrevanja. Tako lažje izberemo optimalno gospodaren ogrevalni sistem.

V tabeli so razmerja med posameznimi sistemi ogrevanja in prihranki (v odstotkih). V zgornjem delu tabele pod št. 1 so prikazani primeri, če zamenjamo negospodaren sistem ogrevanja s katerim koli varčnim. Če se ne moremo odločiti med dvema varčnima sistemoma, so v spodnjem delu navedene razlike med njima. Ogrevanje na polena, na primer, je za 62 odstotkov cenejše od ogrevanja z nizkotemperaturnim kotlom na ELKO. Ogrevanje z bivalentno TČ zrak/voda (TČ b) pa je za 20 odstotkov cenejše od sistema na zemeljski plin s kondenzacijskim grelnikom (ZP *). Znak – (minus) pomeni cenejši sistem, znak + (plus) pa dražjega. Iz tabele sledi, da so prihranki toliko večji, kolikor ima zamenjani sistem slabši izkoristek in kolikor je sistem, ki ga primerjamo, bolj gospodaren. Prihranki znašajo od 1 do 72 odstotkov, odvisno od cen in rabe energije ter kakovosti opreme in izkoristkov. Na primer: če se ne moremo odločiti med kotlom na pelete in tistim na polena, izračun pokaže, da je ogrevanje na polena za 32 odstotkov cenejše kot ogrevanje na pelete. Podani so prihranki za vsa razmerja.

V tabeli so prikazani konkretni številčni podatki o stroških ogrevanja in prihrankih, če zamenjamo zastarel kotel na kurilno olje s 65- ali 75-odstotnim izkoristkom z varčnim sistemom na pelete, na zemeljski plin s kondenzacijskim grelnikom ali s TČ zrak/voda. Podobno analizo bi lahko naredili, če bi obravnavali še bolj negospodaren sistem na UNP glede na vse gospodarne; prihranki bi bili še večji. Iz tabel lahko razberemo pravilo: večje prihranke dobimo, če zamenjamo čim bolj negospodaren sistem ogrevanja s čim bolj varčnim. To je tudi odgovor na vprašanje, kaj se najbolj splača izbrati pri posodobitvi ogrevanja. Enako velja za posodobitev negospodarnega sistema za pripravo tople sanitarne vode.