Ogrevanje: Pregled sistema po koncu ogrevalne sezone

Najpomembnejši je pravočasna odprava nepravilnosti in okvar na ogrevalni napravi, ki so nam povzročale nevšečnosti že med kurilno sezono ali pa sta jih pri rednem pregledu odkrila serviser ali dimnikar. Ko se nam bo pred kurilno sezono čas iztekal, morda ne bo rezervnih delov, razpoložljivega mojstra, v skrajnem primeru se bomo morali odločiti tudi o zamenjavi peči.

Po koncu kurilne sezone moramo pozornost posvetiti več sklopom vprašanj: ukrepom za vzdrževanje, čiščenje in regulacijo ogrevalnega sistema, ki pripomore k njegovi učinkovitosti (porabi energenta) in zniža stroške; razmisleku o izboljšavah, med katerimi sta tudi vodenje energetskega knjigovodstva in kot skrajnost načrtovanje novega ogrevalnega sistema; spremljanju razmer, da bomo po najugodnejši ceni kupili ali naročili energent, s katerim se ogrevamo.

Etažni lastniki, ki jim domove greje toplota iz daljinskega ogrevanja, na prvi pogled tovrstnih skrbi nimajo, a tudi oni si lahko z upoštevanjem upravnikovih informacij prihranijo kakšno nevšečnost. Ob začetku kurilne sezone se bodo izognili mrzlim radiatorjem, če bodo pozorni na poletna obvestila, naj zaradi praznjenja in ponovnega polnjenja toplovodnega sistema ob vzdrževanju toplotne postaje pustijo radiatorske ventile odprte do konca. Morebitno zamenjavo radiatorjev pa naj, če se le da, načrtujejo za čas, ko bo toplovodni sistem izpraznjen. Zamrzovanje cevi pred radiatorjem, ki ga imajo na voljo inštalaterji za zamenjavo ob neizpraznjenem cevovodu, se namreč ne obnese vedno, sploh pri starejših toplotnih postajah ne.

Razmislek o izboljšavah

Priporočljivo je, da si med sezono zapišemo vse težave pri delovanju ogrevalnega sistema, bodisi ponavljajoče se bodisi enkratne, in nanje opozorimo serviserja (težave pri peči, ogrevalih, samodejni regulaciji, s tlakom v cevnem sistemu itd.).

Našteto je le del informacij, ki si jih beležimo v t. i. energetskem knjigovodstvu gospodinjstva, tj. v dnevniku, s pomočjo katerega spremljamo podatke o rabi energije v stavbi. Energetsko knjigovodstvo je preprost ukrep: zapisujemo si vse stroške delovanja stavbe, pa tudi opravljene in predvidene posege na stavbi ter inštalacijah. Tako se bomo s trdnim računskim argumentom lažje odločili za posamezen ukrep, ki nam bo zmanjšal stroške in povečal kakovost bivanja. Poleg ogrevalnega sistema je vanj priporočljivo vključiti tudi rabo elektrike, vode, ukrepe in na ovoju stavbe (fasada, stavbno pohištvo, streha …), morda tudi komunalne stroške in druge s stavbo povezane dajatve. Pri ogrevanju npr. v dnevniku spremljamo opravljene in predvidene posege, kot so nastavitev gorilnika, čiščen­je dimnika in kotla, menjava sestavnega dela ogrevalnega sistema in podobno, cene teh posegov, trajanje kurilne sezone, porabo in ceno energenta itd. Po besedah energetskega svetovalca Bojana Žnidaršiča opazovanja namreč kažejo, da se stroški v stavbi znižajo za desetino že zato, ker jih beležimo, jih ozavestimo, čeprav načrtno ne varčujemo, smo pa bolj organizirani.

Kot skrajno posledico razmišljanja o izboljšavah smo omenili zamenjavo ogrevalnega sistema. Če vemo, da se našemu življenjska doba izteka, pristopimo načrtno: raziščemo trg in cene, poiščemo nasvet energijskega svetovalca, se dogovorimo za dobavo in čas montaže. Odpoved delovanja kotla sredi sezone bi bila za nas dolgoročno verjetno dražja, kot če bi možnosti prej pretehtali. Ko gre za celovito obnovo hiše, pa velja, da se najprej lotimo izboljšav na ovoju stavbe (streha, fasada, temelji, okna) in izboljšani energetski bilanci hiše potem prilagodimo nov ogrevalni sistem. Ta bo skoraj zagotovo manjše moči kot prejšnji, morda bo vključeval tudi zamenjavo radiatorskega sistema s talnim ogrevanjem, celo zamenjavo energenta, če smo doslej uporabljali tehnologijo, ki se poslavlja (npr. kotli na kurilno olje) ali je ne obvladamo več (npr. kurjenje s poleni).

Vzdrževanje ogrevalnega sistema – kaj lahko naredimo sami

Ker kurilnica po končani kurilni sezoni pogosto postane shramba za predmete, ki ne sodijo vanjo, jih umaknemo in prostor očistimo prahu. Iz nje tudi odstranimo vse gorljive materiale in si zagotovimo varen dostop do vseh delov kurišča. V prostoru preverimo, ali je treba očistiti odprtine in rešetke, ki zagotavljajo dovod svežega zraka, potrebnega za gorenje. Cevovode v neogrevanih prostorih in kotlovnici je smiselno toplotno izolirati, saj lahko toplotne izgube neizoliranih cevi znašajo do 10 odstotkov. Cevovodov v ogrevanih prostorih običajno ne izoliramo.

Sami lahko preverimo delovanje črpalk na ogrevalnem sistemu, ki niso elektronsko krmiljene. To je pomembno narediti vsaj jeseni pred zagonom sistema. Na prednji strani črpalke z izvijačem odvijemo vijak in zavrtimo rotor v smeri urnega kazalca. Poskusno poženemo obtočno črpalko ogrevalnega sistema in preverimo, ali se vrti. Če pri vijaku priteče nekaj kapljic vode, to pomeni, da črpalka normalno deluje. Vijak lahko spet privijemo.

Preverimo tudi delovanje varnostnega ventila in premikanje mešalnih ventilov, ki omogočajo ročno upravljanje. Počasi jih premikamo iz ene skrajne lege v drugo, pri čemer ne smemo začutiti, da jih karkoli ovira.

Pomemben varnostni element ogrevalnega sistema je raztezna posoda, ki prevzame povečanje volumna vode zaradi segrevanja. Njeno ustreznost lahko sami preverimo s trkanjem po obodu. Če doni votlo, je verjetno v redu. Če je slišati, da je polna vode, in če na ventilu priteče voda, jo bo treba zamenjati. Če se zdi, kakor da je polna, a na ventilu ne priteče voda, pa jo je verjetno treba napolniti z zrakom. Na neustrezno delovanje raztezne posode lahko sklepamo tudi po večjem nihanju tlaka med ogretim in hladnim sistemom ogrevanja. Njeno zamenjavo prepustimo serviserju.

Najprej dimnikar, potem serviser

Po koncu kurilne sezone naročimo obisk dimnikarja in serviserja. Priporoč­ljivo je, da delo najprej opravi dimnikar. Rezultat delovanja ogrevalnega sistema, predvsem peči in gorilnika, bo namreč dober le, če bosta dimnik in peč temeljito očiščena, vitalni deli pa prav nastavljeni.

Sajaste obloge v notranjosti kotla močno zmanjšujejo prehajanje toplote iz kurišča na ogrevalno vodo – že milimeter debela plast poveča porabo goriva za tri do štiri odstotke, pri zelo zanemarjenih kotlih pa lahko celo za 15 odstotkov. Poleg tega obloge občutno skrajšajo življenjsko dobo kurilne naprave, saj kondenzacija vlage iz goriva skupaj z žveplom v sajah povzroča nastajanje žveplene kisline, ki razjeda kovinske dele kurišča, posledica pa je puščanje peči.

Dimnikar bo očistil tudi zračnike, ki so namenjeni za dovod zgorevalnega zraka do kurilne naprave. Pogostost izvajanja dimnikarskih storitev v kurilni sezoni je predpisana. Vse naprave je treba pregledati enkrat na leto, pogostost čiščenja pa je pri malih kurilnih napravah odvisna od vrste goriva. Peči na trdna goriva je treba čistiti štirikrat v sezoni, na biomaso dvakrat, na tekoče in plinasto gorivo enkrat, pri slednjih je treba tudi enkrat v sezoni izvesti meritve dimnih plinov.

Skrb serviserja ogrevalne naprave pa je preverjanje in čiščenje dovoda za gorivo, filtrov ter nastavitev gorilnika. Najpomembnejše pri pečeh na tekoča goriva so meritve. Pred začetkom sezone je treba preveriti sajavost, vsebnost ogljikovega dioksida, temperaturo dimnih plinov in izkoristek peči.

Večkrat preberemo, da toplotne črpalke skoraj ne potrebujejo servisa in vzdrževanja, vendar proizvajalci opozarjajo, da jim prav redni strokovni pregled in servisiranje zagotavljata dolgo življenjsko dobo; brez dvoma pa je treba poklicati serviserja, ko se pojavijo težave z delovanjem ali ko se zmanjša njihova učinkovitost.