Ogrevanje z IR-paneli: Sonce na stropu, toplota na tleh

Ob klasičnih izvedbah ogrevanja – nekoč krušna peč in štedilnik na drva, pozneje centralna kurjava in radiatorji – se že lep čas uveljavljajo nove možnosti. Radiatorjem se je pridružilo toplozračno ter talno, stensko in stropno ogrevanje. Namesto kotla na polena ali kurilno olje lahko v kurilnici stoji toplotna črpalka. Kot predzadnjo novost lahko omenimo klimatsko napravo, ki nam prostor ohladi ali toplozračno ogreje. Najnovejši način – v Sloveniji ga uporabljamo zadnjih 12 let – pa je stropno ali stensko ogrevanje z IR-paneli.

Njihova priljubljenost temelji na predno­stih, kot so hitra in čista montaža, natančna regulacija vsakega prostora posebej, dolga življenjska doba brez vzdrževanja in nizka cena naložbe. Med slabosti lahko uvrstimo ceno elektrike in predvsem posledice vgrad­nje po načelu sam svoj mojster.

Kot pri vsaki novosti se je tudi pri IR-panelih spletel niz nejasnosti. Zato je smiselno pogledati širšo sliko. Odločanje lastnikov za pravi ogrevalni sistem je vedno težavno, toliko bolj, če se odločajo na podlagi pomanjkljivega znanja in zavajajočih ali nepopolnih informacij.

Stroški

Pri načrtovanju ali izboljšavah ogrevalnega sistema moramo sešteti tri cene: znesek enkratne naložbe ter stroška energenta in vzdrževanja. Njihov seštevek nam za deset let da kar pravo sliko. Tako se lažje odločimo, kateri ogrevalni sistem je optimalen za našo družino in hišo. O teh stroških sem že večkrat podrobno pisal, zato v tem članku dodajam le stroške, ki se jim z vgradnjo IR-panelov izognemo. To so kurilnica, top­lovodni razvod z ogrevali, termostatski ventili, obtočne črpalke, ventili, dimnik in hramba energenta.

Pri IR-ogrevanju pa je vse, kar potrebujemo, na stropu in steni – tu je termostat, ki krmili ogrevanje. Zato je treba v formulo vedno vključiti tudi stroške, ki se jim bomo z izbiro izognili, kot so cena kvadratnega metra kurilnice, investicija v talno ali radia­torsko ogrevanje in razvodi od ogre­valne naprave do ogreval. Če si denimo ogledamo potrebe po ogrevanju pasivne hiše, je zanjo IR-ogrevanje idealno, saj je koncipirana na brezplačno sončno ogrevanje skozi okna in vse notranje vire toplote. Ne smemo namreč pozabiti, da ena odrasla oseba ogreje prostor v eni uri s 100 do 200 vati, prišteti moramo še zabavno elektroniko, svetila in gospodinjske aparate. Vsi ti notranji viri toplote se pri konvencionalnih ogrevalnih sistemih izgubijo, saj so preveč robustni, da bi jih vključili v energetsko bilanco stavbe.

Pri pasivni hiši s površino 100 m² znaša investicija v kakovostne IR-panele z montažo in regulacijo okrog 3500 evrov, vzdrževanja ni. Tretja cena, to je cena kilovatne ure (kWh) elektrike, pa je bolj nejasna. Načeloma znaša 15 centov za kWh, pri čemer upoštevamo tudi fiksne stroške, ki se zaradi večje porabe ne povečajo. Prodajalci IR-panelov zagotavljajo, da je zato cena elektrike za delovanje IR-panelov le okrog 12 centov za kilovatno uro. V praksi se izkaže, da so te cenovne razlike manj pomembne. Pomembno je, da sistem nemoteno in zadovoljujoče deluje.

Za katere stavbe?

Priročna mera za energetsko učinkovitost stavbe je »liter«. Izhaja iz litra kurilnega olja, ki ima 10 kWh potencialne energije. Obračunska enota pa je kvadratni meter. Tako danes velja, da so 40 let stare družinske hiše 15-litrske, kar pomeni, da potrebujejo za ogrevanje kvadratnega metra površine 150 kWh. Poenostavljeno lahko rečemo, da bi za 100 m² na leto porabili 1500 litrov kurilnega olja.

Kaj pravi zakonodaja?
Do sprejetja novega energetskega zakona (februar 2014) je bilo primarno ogrevanje z električno energijo v Sloveniji omejeno. Zdaj zakonskih ovir za to ni več. Izjema so lahko občine, ki so sprejele odlok o prioritetni uporabi energentov za ogrevanje.

Hiše so se v preteklih desetletjih energetsko izboljševale. Nekaj zaradi zakonodaje, nekaj zaradi splošnih trendov energetske učinkovitosti, več znanja in boljših materialov. Vse to vodi k povečanju kakovosti bivanja. Danes je splošno sprejet standard pasivna hiša, ki pa potrebuje za ogrevanje kvadratnega na leto le 1,5 litra kurilnega olja ali 90 odstotkov manj kot 40 let stara stavba.

Ogrevanje z IR-paneli je zaradi nizke investicije, dolge življenjske dobe brez vzdrževanja primerno tako za manjše kot večje sodobno grajene objekte, tudi industrijske ali kmetijske. V kombinaciji s fotovoltaiko pa omogoča tudi popolno energetsko samozadostnost ne glede na starost hiše.

Investitorji in projektanti pogosto premalo poznajo posebnosti IR-ogrevanja. Prav zato je smiselno poiskati podjetje, ki ogrevalni sistem zasnuje in z garancijo vgradi na ključ.

Toplotni ovoj določa ogrevalni sistem

Vsak ogrevalni sistem mora biti sposoben nadomestiti toplotne izgube. Kaj to praktično pomeni? Dobro toplotno izolirana stavba ima malo toplotnih izgub, zato je moč ogrevalne naprave majhna. Pri 100 m² veliki pasivni hiši je to 1,5 kW, pri enako veliki stari stavbi je to 15 kW. Zato lahko v zelo dobre nizkoenergijske in pasivne hiše vgradimo tudi naprave, ki porabljajo dražji energent (elektrika, utekočinjen naftni plin). V tem primeru se skupni račun vseeno izide, saj je letni strošek v evrih nizek.

Toplotni ovoj torej določa izbiro ogrevalnega sistema. Čim bolj je stavba izolirana, tem bolj je smiselno ogrevanje z IR-paneli. Po mojih izkušnjah je točka preloma nekako pri sedemlitrskih hišah. Seveda se lahko z njimi ogrevajo tudi bolj potratne, a tam se poveča strošek in zmanjša kakovost bivanja. Nekako tako kot pri talnem ogrevanju. Spominjam se velikih razočaranj investitorjev v talno ogrevanje pred 40 leti, ki niso mogli segreti stanovanja ali pa so bila tla tako vroča, da so ljudem povzročala krčne žile. Problem je bil v prevelikih toplotnih izgubah na ovoju. Torej nepravi ogrevalni sistem v nepravi stavbi.

Tehnologija

Vsekakor IR-ogrevanje ni nov izum. Njegovo različico poznamo iz starejših kopalnic, kjer je na steni kraljevala od dve- do trikilovatna infrardeča pečka. Njena moč bi danes zadoščala za ogrevanje 100 m² pasivne hiše. IR-paneli imajo 10-krat manjšo površinsko temperaturo, a veliko večjo grelno površino, kar bolje in hitreje razporedi toploto v prostoru. Zato so veliko bolj varčni.

Pogoste dileme so tudi glede zdravja, pa naj bo to »kuhanje možganov« ali pretirana porjavelost kože. Nobenih zdravstvenih posledic ne bo ob strokovno dimenzioniranem in pravilno vgrajenem sistemu. V tem primeru sprejme stanovalec zanemarljivo večjo količino IR-toplote, ki se v praksi ne razlikuje od količine, ki jo sicer prejmemo od okolja. Ne pozabimo, da IR-toploto oddaja vse okoli nas. Najmočneje seveda sonce, pa tudi ogrevalne naprave in ljudje. Podrg­nimo si dlani in si jih približajmo obrazu. Začutili bomo IR-toploto, ki je enaka toploti, ki jo oddajajo IR-grelni paneli, štedilnik, krušna peč, kamin ali katerokoli ogrevalno telo. To lastnost izkorišča IR-kamera, s katero lahko vidimo toplotne izgube na ovoju stavbe ali razporeditev toplote v ogrevalnem sistemu.

Kako izbirati?

Pogosto prepričanje, da so vsi enaki, vsekakor ne drži. Tako kot v avtomobilski industriji so tudi med proizvajalci IR-grelnih teles pomembne razlike. Gre za oblikovne, tehnološke in kakovostne razlike, iz katerih izhajajo razlike v življenjski dobi, preizkušenosti, varnosti, kakovosti regulacije, namenu uporabnosti in učinkovitosti izdelkov. Proizvajalci pogosto zanemarjajo osnovno življenjsko dobo, preizkušenost in videz. Velika razlika je med ponudniki IR-ogrevanja tudi z vidika kakovosti svetovanja, garancij in izkušenj.

Kam namestiti

Najpomembnejši ni panel sam. Pomembni so njegov položaj na stropu, optimalna moč za konkreten prostor in − predvsem − termostat.

Pri radiatorjih smo navajeni, da so vedno top­li, torej vedno vklopljeni. IR-panel deluje drugače. Regulator ga prižiga in ugaša glede na potrebe. Zato je smiselna vgradnja posebej prilagojenega IR-regulatorja, pri katerem skoraj ni zaznati nihanja temperature.

Da so radiatorji pod oknom, je jasno od nekdaj. Dviganje toplote ustvari ob steklu toplotno zaveso, da ne čutimo hladu od okna. Pri razporeditvi IR-panelov po stropu velja pravilo, da jih ne montiramo blizu stekla ali nad deli, kjer sedijo ljudje. Montaža panela na steno ni optimalna, je bolj rešitev v sili.