Talno gretje: Enakomerno porazdeljena toplota

Način oddajanje toplote pri talnem ogrevanju je bistveno drugačen kot pri radiatorskem. Vir toplote v tleh oddaja to estrihu, ta pa nato skoraj vso toploto s sevanjem v prostor. Ker je grelna površina razmeroma velika, je temperatura tal lahko nižja, 26 do 28 °C. Maksimalna za zdravje dopustna temperatura tal znaša 29 °C. Če s talnim ogrevanjem v prostoru ne dosežemo ustrezne temperature, je treba toploto dovajati z dodatnimi grelnimi telesi. Pri tleh so temperature najvišje in proti stropu padajo.

Če z roko otipamo ogreta tla, dejansko ne čutimo, da so topla, temveč da niso hladna. Pri talnem gretju dosežemo enako bivalno ugodje pri za stopinjo do dve nižji temperaturi prostora, kar pomeni tudi do dvanajstodstotni prihranek energije. Vendar ni primerno za vsak objekt – ker je nizkotemperaturno. V slabo izoliranih objektih namreč toplota tal ne dohaja toplotnih izgub skozi ovoj. Ploskovne oblike ogrevanja, med katere poleg stenskega in talnega spada tudi talno, je najbolj razširjeno v nizkoenergijskih hišah. Najbolj je učinkovito v kombinaciji s toplotno črpalko, solarnim sistemom ali sodobnimi kondenzacijskimi plinskimi kotli in specialnimi kotli na lesno biomaso. Vir energije pri ploskovnem ogrevanju pa je lahko tudi elektrika. Med pomanjkljivostmi velja omeniti slabše odzivanje sistema na hitre spremembe temperature v prostoru in s tem težavnejšo regulacijo ogrevanja, večjo začetno naložbo, ki je v primerjavi z radiatorskim sistemom dražja za 30 do 40 odstotkov, odvisno od vrste talnega ogrevanja. Vendar lahko sistem talnega ogrevanja uporabimo tudi za hlajenje. Poleg kotla je treba dograditi ustrezen hladilni agregat. Ta ni potreben, če imamo vgrajeno toplotno črpalko za ogrevanje, s katero lahko poleti tudi hladimo prostore (aktivno ali pasivno, v primeru vgradnje zemeljskega kolektorja).

Toplovodno talno gretje

Zanj se odločajo predvsem investitorji novih hiš, pri prenovah je smiselno samo, če imamo dovolj prostora oziroma višine nad osnovnim tlakom. Sistemi talnega gretja, pri katerih je medij ogrevanja voda, ki se pretaka po ceveh, so zahtevnejši za vgradnjo, saj so navadno potrebni gradbeni posegi.

Manj gradbenih del nas čaka, če se odločimo za suhi način vgradnje s tovarniško izdelanimi sistemskimi ploščami, na katere polagamo plastične cevi. Na voljo je več vrst plošč, najbolj klasične že dušijo udarni zvok. Poznamo veliko vrst plošč, in ker imajo nekatere manjšo višino, so primerne tudi pri adaptaciji.

Boljši izkoristek toplote je pri klasičnem načinu z mokro vgradnjo, saj je prenos toplote za 15 odstotkov boljši kot pri suhomontažni vgradnji sistemskih plošč talnega ogrevanja. Vstopna temperatura vode pri talnem gretju, položenem na klasičen način, je nam­reč lahko nižja celo za štiri stopinje Celzija. Cevi talnega ogrevanja mojstri položijo na plast toplotne in zvočne zaščite, pritrdijo na različne nosilne elemente in jih po preizkusu tesnosti običajno zalijejo z betonom. Debelina toplotne izolacije znaša okvirno za sistem, položen v tlak proti zemlji ali nad neogrevanimi prostori, najmanj 30 in za tlak med etažami 20 milimetrov. Nosilni elementi za pritrjevanje cevi so lahko, pri enostavnih izvedbah, armaturne mreže, na katere pritrdimo cevi ali pa so to tovarniško izdelane plošče, ki so hkrati tudi toplotna izolacija. Pred betoniranjem je treba cevi napolniti z vodo in pregledati, ali povsod tesnijo. Voda in ustrezen tlak morata biti v ceveh ves čas zalivanja z betonom.

Pomembno je, koliko cevi napeljemo na plošče. Najbolje je, da pri novogradnjah to določi že projektant. Ponavadi pa za kvadratni meter talnega gretja uporabimo do sedem metrov cevi. Nato se lahko lotimo zalivanja armiranega tlaka in pri tem upoštevamo, da je po standardu za stanovanjske površine najmanjša debelina estriha nad cevmi 40 milimetrov.

Relativna novost pri toplovodnem talnem gretju so plošče, po katerih je ogrevalna voda razlita po vsej površini. Njegova prednost je, da je zaradi večje površine, po kateri je razlita voda, moč hlajenja oziroma gretja večja, hkrati pa je temperatura ogrevalne vode lahko nižja. So pa dražje od klasičnega cevnega talnega. Plošče merijo v višino le centimeter in se lahko vgradijo neposredno pod zaključno talno oblogo, ne da bi bilo treba izdelati estrih. Doda se jim le toplotna izolacija, tako da je debelina celotnega sistema le 4,5 centimetra.

Električno talno gretje

Električna energija je sicer eden dražjih energentov, a ker je talno ogrevanje skupaj z drugimi ploskovnimi sistemi najučinkovitejše, je naložba upravičena. Za električno talno gretje lahko uporabimo grelne kable, grelne kovinske folije, grelne filme in trakove. Za vse velja, da je vgradnja oziroma montaža razmeroma preprosta, saj potrebujemo le nekaj milimetrov prostora na tlakih pod končno oblogo, nekatere pa lahko polagamo tudi na obstoječo talno oblogo. Grelne instalacije so po vsej dolžini ozemljene z zaščitnim vodnikom in dodatno varovane pred električnim udarom.

Talno ogrevanje z električnimi kabli zagotavlja velik učinek, kar pomeni, da lahko z relativno majhno močjo ogrevamo velike površine. Investicija je znatno nižja kot pri vgradnji toplovodnega cevnega sistema ogrevanja. Za kopalniške prostore je idealna postavitev grelnih kablov neposredno pod keramiko, ker tako skrajšamo čas njihove odzivnosti. Položeno grelno mrežo najprej zalijemo z izravnalno maso ali zamažemo z lepilom, nato sledi polaganje keramike. Ker so grelni kabli debeli le štiri milimetre, so dobra rešitev tudi pri rekonstrukciji ali obnovi bivalnih prostorov, kjer je višina tal omejena. Še najbolj pomembno pri tem načinu polaganja je, da so tla čista in ravna.

Če želimo talno ogrevati pod iz materialov, kot je laminat, raje uporabimo grelno folijo, saj jo lahko položimo neposredno pod oblogo brez lepljenja. V tem primeru gre za dolgovalovno infrardeče gretje.

Za primere, ko bi radi ogreli tla na točno določenem mestu, je najbolj primeren grelni film. Njegova namestitev je preprosta, saj na estrih položimo zgolj petmilimetrsko toplotno izolacijo, nanjo grelni film, na koncu pa talno oblogo. Grelni film je še posebno primeren za parket in laminat, manj pa za keramične talne obloge.

Talna obloga

Zelo pomembno je, da že pri načrtovanju talnega ogrevanja vemo, katero vrsto talne obloge bomo uporabili, pri čemer potrebujemo podatek, kakšna je njena toplotna prevodnost (ta mora biti označena). Od izbire so namreč odvisni vrsta uporabljenih cevi, potrebna temperatura ogrevane vode in način polaganja cevi. Načeloma velja, da sta za talno ogrevanje najprimernejša keramika in kamen, ki dobro akumulirata toploto. Primerni so tudi laminati in parketi, pri čemer je pomembno, da je les pred obdelavo ustrezno posušen in vlaga v njem ne presega deset odstotkov, najprimernejša debelina, ki zagotavlja dobro toplotno prevodnost, pa je od osem do deset milimetrov. Pluta ni primerna, prav tako ne tekstilne obloge slabše kakovosti, pri katerih lahko zaradi višje temperature popusti lepilo, kar povzroči nastanek mehurjev na oblogi.