Več udobja pri nižji temperaturi

Za talno ogrevanje, ki spada med ploskovne sisteme ogrevanja, je značilno, da večino toplote oddaja v prostor s sevanjem. To – skupaj z dobro toplotno zaščito zunanjih sten, podstrešij in stropov ter s toplotnoizolativnim stavbnim pohištvom – zagotavlja enakomernejšo temperaturo notranjih površin in s tem enakomernejšo porazdelitev temperature v prostoru. Ta je lahko za stopinjo do dve nižja kot na primer v prostorih, ogrevanih z radiatorji, a je občutek toplote enak, prihranek energije pa tudi do dvanajstodstoten.

Pravilno načrtovano in izvedeno talno ogrevanje ima več prednosti. Najpomembnejša je večje toplotno ugodje, saj so temperature sevanja nižje kot pri radiatorskem ogrevanju. Zrak v prostoru kroži manj intenzivno, zato je v njem manj prahu, kar je pomemben podatek za alergike. V nasprotju z radiatorskim ogrevanjem je temperatura ogrevalnega medija pri talnem gretju nižja, zato je zrak manj izsušen, kot vir energije pa lahko uporabljamo toplotne črpalke, energijo sonca in druge obnovljive vire. Med pomanjkljivostmi velja omeniti slabše odzivanje sistema na hitre spremembe temperature v prostoru in s tem bolj težavno regulacijo ogrevanja, marsikoga pa odvrne dražja začetna naložba, ki je v primerjavi z radiatorskim sistemom višja za 30 do 40 odstotkov, odvisno od vrste talnega ogrevanja, ki smo ga izbrali, načina vgradnje in izvedbe. Talno ogrevanje je idealna rešitev, če imamo možnost izkoriščati obnovljive vire energije. Zaradi nižjih režimov ogrevanja kot pri klasičnem radiatorskem ogrevanju bo namreč potrebne manj ogrevalne energije za enako bivalno ugodje.

Smotrno tudi z električno energijo

Najbolj preprost in z vidika začetne naložbe tudi najcenejši način talnega ogrevanja je električno. Električna energija je sicer eden dražjih energentov, a ker je talno ogrevanje skupaj z drugimi ploskovnimi sistemi najučinkovitejše, je naložba upravičena. Letni strošek za električno energijo v 180 kvadratnih metrov veliki pasivni hiši z električnim talnim ogrevanjem in vsemi drugimi porabniki električne energije je približno tisoč evrov.

Na voljo je več sistemov električnega talnega ogrevanja, kot so sistem grelnega kabla, ki je pritrjen na mrežo, sistem grelne kovinske folije, traku, grelnega filma ... Za vse velja, da je vgradnja oziroma montaža razmeroma preprosta, saj potrebujemo le nekaj milimetrov prostora na tlakih pod končno oblogo, nekatere pa lahko polagamo tudi na obstoječo talno oblogo, pravi Aleš Rener iz podjetja Futura-hit: »Tlaki, na katere bomo položili izbrani sistem električnega talnega ogrevanja, morajo biti očiščeni in primerno suhi, druge priprave pa, z izjemo dobro premišljenega načrta polaganja, niso potrebne.«

Grelni film se uporablja kot samostojno ali dodatno ogrevanje, primeren pa je tudi za ogrevanje na točno določenem mestu. Montaža je preprosta: na estrih najprej položimo petmilimetrski sloj toplotne izolacije, sledita grelni film in zaščita zanj, nato pa še talna obloga. »To je lahko parket, laminat, manj priporočljive so keramične talne obloge. V tem primeru svetujemo, da se pod ploščice namestijo še USB-plošče. Pri prenavljanju lahko grelni film namestimo tudi na obstoječa tla, le ravna morajo biti,« pravi Rener in doda, da sistem omogoča od 60 do 70 odstotkov prihranka pri porabi energije v primerjavi s klasičnim radiatorskim ogrevanjem in možnost ločenega nadzora temperature v prostorih, tla pa so topla v nekaj minutah.

Ogrevanje z grelnimi kabli je primerno zlasti za tla, ki bodo prekrita s keramiko, uporabno pa je tudi pri drugih talnih oblogah. Položimo jih lahko neposredno na estrih oziroma pod njega, lahko so pritrjeni na mrežico iz steklenih vlaken, kar zmanjša možnost napak pri polaganju. Seveda morajo biti tla čista in ravna. Ne glede na to, za katero različico električnega talnega ogrevanja se odločimo, je zelo pomembno, da so vsa dela opravljena strokovno. Odpravljanje napak je namreč vse prej kot preprosto, saj je treba odstraniti talno oblogo in še kakšen sloj tal, predvsem pa je povezano z velikimi stroški.

Več dela pred vgradnjo vodnega talnega ogrevanja

V nasprotju s sistemi za električno talno ogrevanje morajo biti pred vgradnjo vodnega talnega ogrevanja izpolnjeni nekateri gradbeni pogoji, ki bodo zagotovili dobro delovanje sistema. Talno ogrevanje je nizkotemperaturno, pri čemer je temperatura tal med 23 in 25 stopinjami Celzija, zato mora biti objekt, ki ga nameravamo tako ogrevati, dobro toplotno izoliran. »To pomeni, da naj bi imela izolacija na fasadi toplotno prehodnost 0,28 W/m2K, kar z drugimi besedami pomeni 14 centimetrov izolacije iz ekspandiranega polistirena, toplotna prehodnost oken naj bi bila vsaj 1,2 W/m2K, strehe pa 0,20 W/m2K, kar pomeni najmanj 18 centimetrov izolacije iz ekspandiranega polistirena). V slabo izoliranih objektih toplota tal ne dohaja toplotnih izgub skozi ovoj, zato bi morali dodatno namestiti radiatorje ali zvišati temperaturo tal, kar pa iz zdravstvenih razlogov ni najbolj priporočljivo,« razloži Janez Podobnikar iz podjetja Fragmat Tim. Najbolje je, da talno ogrevanje načrtujemo skupaj z načrtovanjem hiše, saj je treba predvideti zadostno višino talne konstrukcije, izbrati primerno talno oblogo in ne nazadnje predvideti razporeditev pohištva.

Preprosto s sistemskimi ploščami

Vgradnja vodnega talnega ogrevanja je povezana z večjimi gradbenimi posegi in je zahtevnejša. Najbolj preprost je suhi način vgradnje, pri katerem lahko uporabimo tovarniško izdelane sistemske plošče, na katere polagamo plastične cevi. Na voljo je več vrst plošč, najbolj klasične že dušijo udarni zvok. Za adaptacijo, pri kateri smo omejeni z višino, so na voljo plošče z manjšo višino, za garaže, salone, delavnice in druge močno obremenjene prostore pa plošče z večjo tlačno trdnostjo.

»Če je med napeljavami še položena toplotna izolacija in na obodno steno že vgrajen ločilni elastificirani trak, lahko izberemo sistemske plošče s čepi,« pravi Podobnikar in doda, da lahko na mestih, kjer izravnava z izolacijo ni mogoča, vgradimo toplotnoizolativni lahki beton. Plošče s čepi, po katerih bomo razvijali cevi, naj bodo elastificirane, saj tlak tako ne bo prenašal udarnega zvoka na obodne stene. »Po ploščah nato razpeljemo cevi, pri čemer njihovo dolžino na kvadratni meter določi projektant strojnih inštalacij. Načeloma jih za kvadratni meter potrebujemo do sedem metrov,« pravi sogovornik. Sledi zalivanje armiranega tlaka, pri čemer je zelo pomembna ustrezna debelina estriha. Janez Podobnikar poudarja, da je po standardu DIN 18560/2 za stanovanjske površine najmanjša debelina estriha nad temenom cevi talnega ogrevanja 40 milimetrov, kar pomeni, da je lahko nad čepi od štiri do največ pet centimetrov estriha. Večja debelina lahko povzroči že prevelike fazne zamike pri ogrevanju prostorov, opozarja sogovornik.

Celoten sistem torej vzame kar nekaj višine, zato je premišljeno načrtovanje zelo pomembno. »Poglejmo, na primer, tla v pritličju. Na 14-centimetrski tlak pride približno centimeter in pol debela zaključna obloga z lepilom, nato štiricentimetrski mikroarmirani estrih nad čepi, 5,5 centimetra debela sistemska plošča, ki že duši udarni zvok, ter tri do štiri centimetre debel sloj ekspandiranega polistirena med napeljavami. V skladu s pravilnikom o učinkoviti rabi energije v zgradbah morajo biti tla proti terenu izolirana z najmanj 14 centimetri toplotne izolacije, kar pomeni še dodatnih šest centimetrov izolacije. Tlak v pritličju bo imel tako končno višino 20 centimetrov,« razloži Janez Podobnikar.

Preden začnemo zalivati estrihe na pripravljeni površini, je treba narediti tlačni preizkus, poznejši posegi v tla so namreč zelo dragi in zamudni. Sogovornik opozarja, da je pomembno izbrati kakovostne materiale, vsekakor pa bo sistem talnega ogrevanja najbolje deloval, če nam bo pri načrtovanju in izvedbi pomagal projektant strojnih inštalacij.

Boljši prenos toplote pri klasični mokri vgradnji

Vgradnja s sistemskimi ploščami je za monterje razmeroma preprosta in hitra. Prenos toplote pri tako vgrajenem talnem ogrevanju pa je za deset do petnajst odstotkov slabši kot pri klasični mokri vgradnji, opozarja samostojni podjetnik Miha Zaplotnik: »Nosilni element za ogrevalne cevi je v tem primeru armaturna mreža, na katero navijemo cevi v obliki polža ali črke S, odvisno od prostora, ki ga imamo na voljo, cevi nato zalijemo z betonom. Glavna prednost klasike, kakor pravimo takšnemu načinu vgradnje talnega ogrevanja, je, da je lahko vstopna temperatura vode nižja za tri do štiri stopinje Celzija kot pri vgradnji s sistemskimi ploščami. Namen nizkotemperaturnega ogrevanja je ogreti prostor s čim nižjo temperaturo ogrevalnega medija, kar v tem primeru pomeni tudi približno 15-odstotni prihranek pri porabi energije.«

Vsaka talna obloga ni primerna

Zelo pomembno je, da že pri načrtovanju talnega ogrevanja vemo, katero vrsto talne obloge bomo uporabili, pri čemer potrebujemo podatek, kakšna je njena toplotna prevodnost (ta mora biti označena). Od izbire je namreč odvisna vrsta uporabljenih cevi, višina temperature ogrevne vode in način polaganja cevi. Načeloma velja, da sta za talno ogrevanje najprimernejša keramika in kamen, ki dobro akumulirata toploto. Primerni so tudi laminati in parketi, pri čemer je pomembno, da je les pred obdelavo primerno posušen in vlaga v njem ne presega deset odstotkov, najprimernejša debelina parketa, ki zagotavlja dobro toplotno prevodnost, pa je od osem do deset milimetrov. Pluta ni primerna, prav tako ne tekstilne obloge slabše kakovosti, pri katerih lahko zaradi višje temperature popusti lepilo, kar povzroči nastanek mehurjev na oblogi.