Na otoku je danes gozdov tako malo, drevesa pa so večinoma tako mlada, da se številni Islandci šalijo, da mora tisti, ki se izgubi v gozdu, samo vstati, pa bo znova našel pot, piše francoska tiskovna agencija AFP.

A vedno ni bilo tako. Ko so Vikingi proti koncu devetega stoletja pripluli z Norveške in zasedli neposeljeni otok globoko v severnem Atlantiku, je bil ta bogat z drevjem, večinoma brezami. A v samo stoletju so naseljenci posekali 97 odstotkov gozdov, saj so potrebovali gradbeni material in pašnike.

Glede na poročilo, ki ga je leta 2015 objavila Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), le 0,5 odstotka površine Islandije danes pokrivajo gozdovi. Ker na otoku vladajo ostre vremenske razmere in delujoči vulkani, ki vedno znova zemljo prekrijejo z lavo in pepelom, pa je pogozdovanje težavno.

Zaradi odsotnosti dreves tudi ni rastlinja, ki bi preprečilo erozijo zemlje in shranjevalo vodo, kar vodi v obsežno dezertifikacijo oz. širjenje puščave - pa čeprav gre za območje globoko na severu.

Na Islandiji so začeli napore v pogozdovanje vlagati v 50. letih minulega stoletja, še posebej od 90. let dalje pa so ta obrodila sadove in pripomogla k temu, da je kamnita pokrajina znova pridobila nekaj zelenja. In Islandci prizadevanja nadaljujejo tudi danes.

Oblasti so tako na primer službi za gozdove poverile nalogo, da okoli 6000 hektarjev veliko območje na jugozahodu države, kjer bazalt in črni pesek ustvarjata lunarno pokrajino, spremeni v gozd. Kot je povedal vodja projekta Hreinn Oskarsson, gre za primer ene najhujših erozij prsti na Islandiji.

Pri zahtevani nalogi si pomagajo z borovci in smrekami sitkami. Gre za dve vrsti iglavcev iz Severne Amerike, z zasaditvijo pa bodo skušali bližnje mesto Thorlakshofn zavarovati pred ponavljajočimi se peščenimi nevihtami.

Edina domača vrsta dreves na Islandiji je sicer breza, a kot je povedal namestnik direktorja službe za gozdove Adalsteinn Sigurgeirsson, je to drevo problematično, "saj ni produktivna vrsta". Po njegovih besedah na otoku potrebujejo večjo raznolikost, zaradi skladiščenja ogljikovega dioksida ali proizvodnjo lesa na primer.

Na Islandiji imajo danes več deset drevesnic, v katerih gojijo mlada drevesa. V kraju Kvista okoli 100 kilometrov od Reykjavika tako vsako leto vzgojijo 900.000 borov in topolov - ki so jih izvorno uvozili z Aljaske.

Mlada drevesa tri mesece gojijo v zaprtih prostorih, šele nato jih presadijo na prosto. Ker pa je islandska zemlja revna z dušikom, drevesa rastejo le počasi - povprečna hitrost rasti je le okoli desetine tiste v amazonskem pragozdu.

Islandska vlada je v podnebnem akcijskem načrtu, objavljenem septembra 2018, na prvo mesto postavilo pogozdovanje. Pri tem pa je paradoksalno, da ravno podnebne spremembe pomagajo pri rasti dreves.

"Rast gozdov so večinoma omejevale nizke temperature, predvsem hladna poletja, sedaj pa ugotavljamo, da se to zaradi podnebnih sprememb spreminja," je komentiral Sigurgeirsson.

Na Islandiji so od leta 2015 dalje posadili štiri milijone dreves, kar je enako okoli 1000 hektarjem. To je sicer le kapljica v morje v primerjavi s šest do sedem milijonov hektarjev gozdov, kolikor so jih v enakem obdobju posadili na Kitajskem, piše AFP.