Les, kamen in keramika – kaj je najboljše za vašo kopalnico, teraso ali kuhinjo?

Zaključni materiali v interierju in na zunanjih površinah doma vplivajo na naše počutje tako kot zdrava klima v stavbi. Nanje se odzivamo z vsemi čuti – na njihov videz, tipni stik in akustiko, ki jo ustvarjajo. Smiselno je, da jih skupaj z arhitektom izberemo že med gradnjo, obnovo ali v zaključni fazi gradnje etažnega stanovanja. Ker je izbira na trgu pogosto neobvladljiva, velike so tudi cenovne razlike, nam bo arhitekt pomagal opredeliti prioritete in ostati znotraj razpoložljivega proračuna.

Tokrat se bomo posvetili lesu, keramiki in naravnemu kamnu, ki imajo v opremljanju sodobnega doma pomembno vlogo, in si pri njihovih lastnostih ogledali razlike glede na uporabo v notranjih prostorih ali pri oblikovanju zunanjih interierjev, kot so balkoni, terase in tlakovane površine okrog hiše. Razlik je največ pri lesu, saj je podnebje v Sloveniji neprijazno do njegove rabe na prostem, ne samo zaradi padavin, temveč zaradi kombinacije zračne vlažnosti in temperatur, ki ustreza glivam razkrojevalkam. Za vgradnjo na prostem je smiselna izbira pravih drevesnih vrst in novih, nekemičnih oblik zaščite.

Les v interierju

Les se v stanovanjih največkrat uporablja za talne obloge, saj imajo veliko prednosti: so iz naravnega materiala, zagotavljajo toplotno in zvočno izolacijo, so preproste za vzdrževanje, imajo dolgo življenjsko dobo in se dajo obnavljati. Delimo jih na masivne in večslojne, vse so lahko ob polaganju surove ali že lakirane ali oljene. Večino parketov je mogoče uporabiti na tleh s talnim ogrevanjem. Za ta namen so primerne domače vrste hrast, oreh in češnja ter afriške drevesne vrste, z izjemo vengeja.

Med masivnimi parketi je cenovno naj­ugodnejši lamelni. Večinoma se polaga neobdelan. Po brušenju na objektu se polakira ali premaže z naravnimi olji. Danes ga delno nadomeščajo trpežni tehno parketi, pri katerih so ozke bočno postavljene deščice vezane vzporedno. Različni načini obdelave so v navadi tudi pri masivnih parketih v obliki deščic, ki se najpogosteje polagajo v vzorcu ribje kosti ali vzdolžno kot ladijski pod. V najvišji razred masivnih parketov spada t. i. danski parket, pri katerem so des­ke široke od 30 do 50 centimetrov, debele od 28 do 30 milimetrov, dolge pa tudi do pet metrov.

Večslojne parkete običajno delimo po številu slojev. Plasti so glede na potek lesnih vlaken lepljene prečno, kar jim povečuje dimenzijsko stabilnost.

Za talne obloge v kopalnicah je najprimernejši les tikovina, ki dobro prenaša vlago.

Namesto klasičnih letvenih oblog so danes za oblaganje posameznih sten priljubljeni t. i. akustični dekorativni paneli, pri katerih so na podlago iz klobučevine ali pene iz umetne mase pritrjene lamele iz masivnega ali furniranega lesa. Videz lesa se navadno uskladi s pohištvom v prostoru.

Foto Lois GoBe/Shutterstock

Les na prostem

Les kot zaključni material se na zunanji strani stavbe najpogosteje uporabi kot fasadna obloga ter talna obloga balkonov in teras, za ograje in zaslone. Pri tem je pomembna izbira proti vlagi odpornih vrst. Od domačih imata takšne lastnosti robinija in kostanj, a se prva večinoma uporablja za vrtno pohištvo, kostanj pa za stebre, medtem ko je za zunanje talne obloge priljubljen uvožen tikov les, ker zaradi visoke vsebnosti naravnih olj dobro prenaša vremenske vplive. Za terase se navadno uporabljajo tikove podnice – lamele pravokotnega prereza z zaokroženimi zgornjimi robovi, ali navtične panelne plošče, pri katerih so utori med letvicami fugirani s črno maso. Tikovina pod vplivom vremenskih dejavnikov posivi, a ohrani svoje lastnosti.

Ker bi zaščita talnih ali stenskih oblog iz drugih vrst lesa na prostem z oljem ali lazurami zahtevala zelo pogosto obnavljanje premaza, se za te namene uveljavlja toplot­no modificiran les. Z okolju prijaznim postopkom, brez uporabe kemikalij, lesu manj odpornih vrst (smrekovini, topolovini) v posebnih komorah spremenijo strukturo tako, da ga lesni škodljivci ne prepoznajo kot vir hrane. Toplotno modificiran les se lepo stara, barva vremenskim vplivom izpostavljene površine je enakomernejša in ni ga treba premazovati z biocidnimi sredstvi.

Keramika za notranje in zunanje prostore

Izbira pri keramičnih ploščicah je zelo raznolika. Tiste iz naravne bele ali rdeče gline se žgejo pri relativno nizkih temperaturah, zaradi česar so lažje in preprostejše za rezanje, vendar se zaradi večje vpojnosti in manjše trdnosti danes pogosteje uporabljajo kot stenske obloge.

Že več desetletij pa jih pogosto zamenjujejo porcelanizirane (t. i. gres ali granitogres) ploščice, ki so najtrdnejše keramične obloge. Ker imajo najmanjšo zmožnost vpijanja vode in so najbolj odporne proti zmrzali, so med najprimernejšimi za zunanje površine. Zaradi videza, ki ga omogočajo, pa so zelo razširjene tudi v interierju. Narejene so tako, da so v prerezu po vsej debelini enake strukture in videza. Pretežni del gradiva, ki ga pri porcelaniziranih ploščicah skupaj z glinenimi delci pod velikim tlakom stisnejo v plošče, ki jih potem pečejo pri temperaturi več kot 1200 stopinj Celzija, je zmlet kamen.

Keramika se zaradi trdnosti, obstojnosti in odpornosti kot talna obloga najpogosteje uporablja v pohodno najbolj obremenjenih delih stanovanja in tam, kjer lahko pride v stik z vodo, kemikalijami in maščobami. Največ možnosti, da bo v stiku z maščobami, kislino in barvili, ki jih vsebujejo živila, je v kuhinji. V kopalnici je poleg odpornosti proti kemičnim snovem pomembna protizdrsnost. Nanjo moramo biti pozorni tudi v kuhinji, v prostorih, v katere vstopamo z mokro obutvijo, na balkonih in okrog hiše.

Za tla v kopalnici je nujno preveriti protizdrsne lastnosti keramičnih ploščic. Foto Jodie Johnson/Shutterstock

Glede na te lastnosti proizvajalci keramičnih ploščic klasificirajo svoje izdelke, zato jih moramo nujno preveriti. Oznaka PEI, pri kateri segajo vrednosti od 1 do 6, pomeni odpornost proti obrabi površine, ­najodpornejša je tista z najvišjo številko. Za kopalniška tla zadostuje manjša trdota, za kuhinjska je priporočljiva večja, v splošnem pa za stanovanjske prostore zadostujejo srednje vrednosti. Vrednost MOHS (od 1 do 9) pomeni odpornost proti krušenju, kakovostnejše so višje vrednosti, oznaka R pa odpornost proti zdrsu. Večje ko je število R, manj na ploščici drsi, kar je zelo pomembno tudi za uporabo na prostem.

Tehnologija izdelave porcelaniziranih plošč po eni strani omogoča, da posnemajo videz in površinsko strukturo drugih materialov (lesa, tkanin, kovine in kamna), po drugi pa lahko dosegajo nadstandardne mere. Plošče so lahko velike tudi 4 krat 1,5 met­ra – in to pri debelini vsega tri, pet ali šest milimetrov, ki izboljša njihovo fleksibilnost oz. prileganje podlagi. Manjša teža takšnih plošč povečuje možnosti njihove uporabe. Z njimi se ne oblagajo le tla in stene, temveč tudi stropi, fasade, pulti in ličnice pohištva, redke fuge na površini pa so minimalno vidne. Vendar je pri ultratanki keramiki, ki se polaga na zelo tanko plast lepila, izjemno pomembna priprava podlage. Za tla in za mesta, kjer je potrebnih veliko izrezov, se uporabljajo plošče, ki imajo na spodnji strani armaturo iz steklene volne.

Nekateri proizvajalci zagotavljajo, da so tako velike in vsega 3 do 6 milimetrov debele plošče primerne tudi za uporabo na prostem; večinoma pa kljub vsemu priporočajo debelejše.

Več obrazov naravnega kamna

V stanovanjski hiši se kamen kot zaključna obloga pojavlja na različnih površinah: najpogosteje je obloga notranjih stopnic, okenskih polic, talna ali stenska obloga in tudi kuhinjski ali kopalniški pult. Na zunan­ji strani hiše je bil nekdaj zelo priljubljen za oblogo cokla na fasadi, z njim tlakujejo dvorišča in dovozne poti, oblagajo stebre, iz njega so zunanje okenske police in stopnice ...

Kamnita obloga je lahko različnih debelin in različno obdelana. V dnevni sobi marsikdo želi ustvariti poseben učinek s steno iz dekorativnega kamna. Od tega materia­la pričakujemo pridih rustikalnosti, tudi prestižnosti, vendar moramo upoštevati, da s tankoslojnimi kamnitimi oblogami iz majhnih, pravilno odrezanih kosov pisanega kamna ne bomo poustvarili prvinskosti starega kamnitega zidu. Če si želite tak vtis, je steno bolje obložiti z lomljencem ali velikoformatnimi ploščami poliranega kamna.

Talne obloge iz naravnega kamna v slovenskih domovih niso zelo pogoste. Investitorji se za polirane kamnite plošče manjših mer večinoma odločajo v bolj obremenjenih prostorih, kjer z njimi »nadomeščajo« keramiko. Polirana površina naravnega kamna je sicer preprosta za vzdrževanje, a nam lahko na njej tudi precej drsi, na kar moramo paziti zlasti v mokrih prostorih ali tam, kjer lahko hodimo z mokro obutvijo. Za varnost kamnitih tal je torej ključna obdelava.

Bolj avtentično deluje dekorativna stena iz nepravilno odrezanih plošč kamna. Foto Andre Silva/Shutterstock

Varnejši kot poliran je brušen kamen, pri katerem je površina matirana in ima mehkejši videz. Medtem ko je polirana površina slabo odporna proti praskam, je brušena bistveno bolj. Njen matirani videz zahteva še manj pozornosti pri vzdrževanju.

Pri stopnicah se uporablja več vrst protizdrsnih obdelav. Štokan ali peskan pas na stopnici se strojno obdela še pred vgradnjo. Rešitev so lahko tudi protizdrsni trakovi, ki se lepijo na nastopno ploskev po vgradnji, ali gumijasti trakovi, ki jih vstavijo v strojno narejen utor pred vgradnjo.

Za zunanje tlake obdelujejo plošče iz naravnega kamna s postopki štokanja, peskanja, žganja, žlebičenja ipd., s katerimi ustvarijo grobo protizdrsno površino. Takšna je tudi površina plošč, ki jih lahko zaradi naravnih lastnosti kamnine po plasteh lomijo iz masivnih blokov.

Razdelitev kamnin po nastanku na mag­matske, sedimentne in metamorfne ima pri odločanju za talno oblogo tudi praktično vrednost, saj materiale znotraj skupin družijo podobne lastnosti. Magmatske (npr. granit in pohorski tonalit) so primerne za bolj obremenjene površine, ker so najmanj občutljive na obrabo in kemijske spojine. Bolj občutljive so metamorfne (različne vrste marmorja) in sedimentne kamnine (apnenci in peščenjaki). Površina kamnitih plošč iz druge in tretje skupine se hitreje obrabi, poleg tega je kamnina poroznejša in občutljiva na vlago. Kljub temu pa je zanimivo, da so skrilavci, peščenjaki in apnenci najbolj priljubljeni naravni kamni za talne obloge. Najboljša izbira za zelo pohodna območja sta granit in apnenec.

Vse kamnine lahko po meri narezane, oblikovane in površinsko obdelane naročimo pri kamnoseku, na voljo pa so tudi v ploščah.